Jedro

Inštitut izločitve dokazov je pravno sredstvo v primerih zlorabe policijskih pooblastil in kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v kazenskem postopku. V primeru, ko oseba podaja kazensko ovadbo zoper določeno osebo in pri tem predloži tudi dokaze, ki so kasneje uporabljeni v postopku zoper prijavitelja, policisti prijavitelja niso dolžni poučiti o pravicah, ki jih ima obdolženec (osumljenec). Predloženi dokazi se lahko uporabijo v postopku zoper prijavitelja. Ni namreč podan privilegij zoper samoobtožbo, saj prijavitelj še ni bil osumljenec niti ni sebe prijavil kot storilca kaznivega dejanja, sum zoper njega pa se je pojavil šele ob preiskavi kaznivega dejanja, ki ga je naznanil (podal) zoper določeno osebo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D. M. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani predlog zagovornika za izločitev listin na podlagi 83. člena ZKP zavrnil kot neutemeljen.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, da zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča pritožbi v celoti ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi ali spremeni in ugodi predlogu za izločitev listin.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tretji odstavek 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da zoper sklep preiskovalnega sodnika o izločitvi ali zavrnitvi predloga stranke za izločitev dokazov odloča sodišče druge stopnje. Zato je o pritožbi odločalo kot stvarno in krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani.

5. Inštitut izločitve dokazov je pravno sredstvo v primerih zlorabe policijskih pooblastil in kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v kazenskem postopku. V konkretnem primeru pritožnik zatrjuje, kar sprejema tudi sodišče prve stopnje, da je obdolženi kot naznanitelj dne 14. 4. 2011 na zapisnik pri Policijski postaji Ljubljana – Šiška podal predlog za pregon Z. V., ki je zlorabil ime obdolženega ter ponaredil njegove podpise pri uvozu avtomobilov iz držav Evropske skupnosti ter pri njihovi nadaljnji preprodaji. Ob tej priliki je obdolženi policistom izročil tudi dokumente Davčne uprave Republike Slovenije za katere je pritožnik podal predlog, da se poleg zapisnika Policijske postaje Šiška izločijo, saj naj bi bile navedene listine pridobljene s kršitvijo privilegija obdolženca zoper samoobtožbo.

6. V konkretnem primeru ne gre za samoobtožbo kot to zatrjuje pritožnik. Obdolženi kot naznanitelj ni bil osumljenec, ampak naznanitelj (prijavitelj) kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil Z. V. in ga zato policisti niso bili dolžni v trenutku sprejemanja kazenske ovadbe opozoriti na pravice, ki jih ima osumljenec (člen 5 in četrti odstavek 148. člena ZKP). Člen 83 ZKP namreč določa, da je potrebno izločiti iz spisov obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca predno je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Ker obdolženi v trenutku podajanja kazenske ovadbe ni bil osumljenec, policija pa tudi ni zbirala dokazov v smeri obdolžencu očitanega dejanja, ampak je obdolženi na policiji podal kazensko ovadbo, katero je dolžna policija sprejeti v skladu z tretjim odstavkom 147. člena ZKP obdolžencu niso bile kršene ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine. Policisti, ki so sprejeli kazensko ovadbo tudi niso zlorabili policijskih pooblastil. Dejstvo, da je bil obdolženec kasneje (dne 14. 12. 2011) povabljen na policijo kot osumljenec, pa je posledica preiskave kaznivega dejanja, ki ga je prijavil obdolženi zoper Z. V. To dejstvo pa tudi ne spreminja obdolženčevega pravnega položaja v času podajanja ovadbe. Poleg tega pa pritožbeno sodišče še poudarja, da se je obdolženi ob podanih opozorilih v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP v svoji izjavi skliceval prav na prijavo, ki jo je dal zoper Z. V. na Policijski postaji Ljubljana – Šiška, kar dodatno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, poleg že zgoraj navedenega, da ne gre za nedovoljen dokaz, kot to zatrjuje pritožnik.

7. Pritožbeno sodišče še opozarja, da v konkretnem primeru ne gre za privilegij zoper samoobtožbo, kot to zatrjuje pritožnik. Takšen privilegij bi bil podan le v primeru, v kolikor bi obdolženca v trenutku podajanja kazenske ovadbe obravnavali kot osumljenca oziroma bi sam prijavitelj (obdolženi) sebe prijavil kot storilca kaznivega dejanja.

8. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pojasnilo, da je tudi sicer mogoče zapisnike in druge listine, ki jih je predložil obdolženi pridobiti na Davčni upravi Republike Slovenije, kar pritožnik izpostavlja v svoji pritožbi, pa za odločitev sodišča prve stopnje ni bilo relevantno. V zvezi z izjavo obdolženčeve izvenzakonske partnerice, ki jo je podala policistom, ne da bi bila opozorjena na pravno dobroto oprostitve pričanja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji za izločitev te izjave. Pritožnik v svoji pritožbi ne navede kakšna kršitev naj bi bila s tem podana. Policija pa lahko vabi osebe zato, da zbere obvestila, ki bi bila koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka, vendar teh oseb policija ne sme zasliševati kot prič (tretji odstavek 148. člena ZKP) je pa dolžna o teh obvestilih napraviti uradni zaznamek.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega D. M. zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP.