Jedro

Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in vnesene spremembe s strani prvostopenjskega sodišča predstavljajo očitek drugačnega izvršitvenega ravnanja obdolženca in s tem drugačne oblike udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki mu s strani tožilstva nikoli ni bilo očitano. Zato taka sprememba opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, z navedbo druge izvršitvene oblike, predstavlja spremembo opisa, ki je v obdolženčevo škodo in ki presega okvir obtožbe, zato ni več podana identiteta med obtožbo in sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se obdolženega N. D. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e , da vedoma ni ravnal po predpisih s področja socialnega zavarovanja in je s tem tri osebe prikrajšal za pravice, ki jim je šla, s tem, da je kot dejanski lastnik gostinskega lokala L. na G. trgu v Novem mestu, za delo natakarja v tem lokalu zaposlil dne 1.6.2002 A. E. in S. K. in dne 24.6.2006 B. B., vse tujce, državljane Republike Makedonije in sicer za polovični delovni čas v trajanju 20 ur tedensko ter jih za polovični delovni čas prijavil v zavarovanje Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območni enoti Novo mesto (ZPIZ), čeprav so vsi trije delavci v nasprotju z določili 6. odst. 64. člena Zakona o delovnih razmerjih dejansko vsak dan delali najmanj 8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko, torej polni delovni čas, zaradi česar bi jih moral v skladu z določili 9. člena Zakona o delovnih razmerjih zaposliti za poln delovni čas in jih v skladu s 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za takšen delovni čas tudi prijaviti v zavarovanje na ZPIZ in plačati prispevke v polni višini, ker pa tega ni storil, jih je najmanj za polovico prikrajšal za pokojninsko dobo in sicer: A. E., ki je bil pri njemu zaposlen od 1.6.2002 do 27.10.2006 s polovičnim delovnim časom, je prikrajšal za pokojninsko dobo v skupnem trajanju 2 leti, 2 meseca in 13 dni; S. K., ki je bil pri njemu zaposlen od 1.6.2002 do 30.9.2006 s polovičnim delovnim časom, je prikrajšal za pokojninsko dobo v skupnem trajanju 2 leti 1 mesec in 29 dni; B. B., ki je bil pri njemu zaposlen od 24.4.2006 do 7.1.2007 s polovičnim delovnim časom je prikrajšal za pokojninsko dobo v skupnem trajanju 4 mesece in 7 dni.

za kaznivo dejanje kršitve pravic iz socialnega zavarovanja po 209. členu Kazenskega zakonika.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, po 1. odst. 98. člena v zvezi s 1. odst. 96. člena ZKP bremenijo proračun.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega N. D. spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju kršitve pravic iz socialnega zavarovanja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s členom 26 KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 340,00 EUR in plačilo sodne takse.

Zoper navedeno sodbo so se pritožili le obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter predlagali spremembo izpodbijane sodbe, tako da se obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Višja državna tožilka N. L. R. z Vrhovnega državnega tožilstva v zvezi s pritožbo obdolženčevih zagovornikov ni podala posebnega predloga.

Pritožba je utemeljena.

Absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odst. 371. člena ZKP pritožniki utemeljujejo z navedbo, da je bila s strani sodišča obtožba prekoračena, ker je obdolžencu bila ves čas očitana storitev kaznivega dejanja kot storilcu (čeprav nikoli ni bil direktor ali zastopnik družbe, le v takem svojstvu pa da bi lahko storil očitano mu kaznivo dejanje) in da tožilstvo tekom dokaznega postopka obtožbe ni modificiralo v smeri napeljevanja, zato obdolžencu ni bila dana možnost zagovora glede očitka napeljevanja, ki predstavlja drugačno izvršitveno ravnanje in obliko udeležbe kot je storilstvo.

Sodišče prekorači obtožbo takrat, kadar spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Iz razlogov, ki jih je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, izhaja, da je samo poseglo v obtožni akt in spremenilo opis kaznivega dejanja tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, to pa je utemeljilo z razlogi na strani 2 in 3 (neoštevilčene) sodbe.

Po določbi 2. odst. 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja oziroma pravno opredelitvijo ponujeno s strani tožilstva v zvezi s konkretno očitanim kaznivim dejanjem obtožencu, je pa po sprejetju dokazne ocene v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem o izvršitvenem ravnanju obdolženca in posledicah, sodišče vezano na obvezne sestavine opisa kaznivega dejanja, kamor abstraktni opis le-tega ni vključen in na dolžno spoštovanje še vedno obstoječe objektivne identitete opisanega dejanja po obtožnem aktu tožilstva s sodbenim izrekom.

Po ustaljeni sodni praksi sme sodišče opis kaznivega dejanja spremeniti v bistvenih delih le, če je to v obdolženčevo korist, pri tem pa dejanja, ki je predmet obtožbe, ne sme spremeniti v neko popolnoma drugo kaznivo dejanje, ne glede na to, če je to lažje ali težje. Lahko pa obdolžencu sodi za drugačno kaznivo dejanje, če je prišlo samo do spremembe določenih sestavin, brez spremembe bistva kaznivega dejanja. Glede opisa dejanja so dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca, torej spremembe, ki pomenijo samo natančnejšo ali jasnejšo konkretizacijo opisa obdolženčevega ravnanja, dopustna je izpustitev zapisov, ki se ne nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja temveč opis le-tega po nepotrebnem obremenjujejo; prav tako sme sodišče pri posameznih pravno relevantnih dejstvih izpustitvi posamezne izvršitvene oblike, če so dokazane le nekatere od njih; dovoljene pa so tudi spremembe glede krivdne oblike (na milejše) in tiste, ki pomenijo zmanjšanje kriminalne količine ali nastale prepovedane posledice ter spremembe glede abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Nikakor pa niso dopustne spremembe opisa dejanja, ki bi bile v škodo obdolženca. Glede na navedena izhodišča, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki utemeljeno opozarjajo na prekoračitev obtožbe, kar je bil obdolženec obsojen za kaznivo dejanje, za katero ni bil obtožen. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in vnesene spremembe s strani prvostopenjskega sodišča predstavljajo očitek drugačnega izvršitvenega ravnanja obdolženca in s tem drugačne oblike udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki mu s strani tožilstva nikoli ni bilo očitano. Zato taka sprememba opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, z navedbo druge izvršitvene oblike, predstavlja spremembo opisa, ki je v obdolženčevo škodo in ki presega okvir obtožbe, zato ni več podana identiteta med obtožbo in sodbo. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je prav ocena prvostopenjskega sodišča, da obdolženec ne more biti storilec očitanega mu kaznivega dejanja po obtožnem predlogu (8. odstavek na drugi strani sodbe), privedla do spremembe obdolžencu očitanega kaznivega dejanja s strani sodišča v drugo izvršitveno obliko in obdolženčevim drugačnim izvršitvenim ravnanjem, pri čemer bi narava napeljevanja že sama po sebi narekovala tudi časovno in krajevno opredelitev le-tega, saj je čas izvršenega „napeljevanja“ praviloma pred izvršitvijo kaznivega dejanja, h kateremu je bil storilec le-tega napeljan. Ker je prvostopenjsko sodišče prekoračilo obtožbo in s tem bistveno kršilo določbe 9. točke 1. odst. 371. člena ZKP, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 394. člena ZKP pritožbi ugodilo in procesno kršitev odpravilo s spremembo sodbe na način, da je obdolženca oprostilo, da je storil dejanje, katerega je bil obtožen, ker mu le-to ni dokazano. Ob izostanku pritožbe državnega tožilstva bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, saj bi v ponovljenem postopku lahko prišlo le do enakega končnega izida postopka.

Zaradi gornjih ugotovitev se pritožbenemu sodišču niti ni potrebno opredeljevati do nadaljnjih pritožbenih navedb o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, čeravno bi tudi tovrstnim pomislekom pritožnikov bilo potrebno pritrditi, ker je prvostopenjsko sodišče pomanjkanje dokazov nadomestilo le z lastnimi sklepanji in prepričanji, kar ni dopustno.

Zaradi izrečene oprostilne sodbe obdolžencu je pritožbeno sodišče odločilo o stroških kazenskega postopka v skladu z določbo 1. odst. 96. in 1. odst. 98. člena ZKP.