Jedro

Izpodbijani akt se nanaša izključno na zagotovitev navzočnosti tožeče stranke na procesnem dejanju, torej na nemoten potek postopka, in v ničemer ne posega v odločitev o materialno pravno določenih pravicah oziroma obveznostih tožeče stranke, do katere bo pripeljal ta postopek.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom tožeči stranki izrekel denarno kazen v znesku 200,00 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je bila tožeča stranka dvakrat pravilno vabljena na zaslišanje, vendar se vabilu ni odzvala. Svoja izostanka je sicer opravičila, vendar v tem pogledu ni predložila nobenega dokazila, zato je prvostopenjski upravni organ njena izostanka štel za neopravičena. Inšpekcijski postopek je potekal več mesecev, tako da ni mogoče trditi, da dokazil ni bilo mogoče predložiti, zaradi izostankov tožeče stranke pa je bil potek inšpekcijskega postopka bistveno oviran. Tožeča stranka je zato na podlagi 3. odstavka 73. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP) tožeči stranki izrekla denarno kazen.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ s svojo odločbo št. 0612-369/2009-4 z dne 30. 11. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi te odločbe je med drugim navedlo, da je upravni organ tožečo stranko pravilno vabil na zaslišanje, da je vabilo vsebovalo tudi pouk, da se v primeru, če se ne bo odzvala, lahko izreče denarna kazen do 200,00 EUR, ter da nobenemu od dopisov, s katerima je tožeča stranka opravičila svoj izostanek, ni bilo priloženo nikakršno dokazilo, ki bi izostanek dejansko opravičevalo. V nasprotju s pritožbenimi navedbami osebnih oziroma družinskih razmer tožeče stranke ni mogoče šteti za splošno znana dejstva, je pa drugostopenjski upravni organ kot dokazilo o upravičeni odsotnosti z drugega zaslišanja, dne 6. 10. 2009, upošteval zdravniško potrdilo za ta dan, ki je bilo priloženo pritožbi. Ker je prvostopenjski upravni organ neuspešno vabil tožečo stranko na zaslišanje že od aprila 2009, tudi drugostopenjski organ meni, da je bil zaradi njene odsotnosti oviran potek postopka. Zato je, ne glede na to, da je odsotnost z drugega zaslišanja štel za upravičeno, zaradi njene neupravičene odsotnosti s prvega zaslišanja menil, da je bila izpodbijana odločitev pravilna.

Tožeča stranka v tožbi navaja predvsem, da je svoja izostanka pravilno opravičila, saj je prvič navedla, da se zaslišanja ni udeležila zaradi „nujnih opravil v zvezi s povečano potrebo po dodatni negi njenega invalidnega in nepokretnega očeta“, kar je dejstvo, znano tako gradbenemu inšpektorju kot širši okolici, zaradi česar „ni mogoče podajati posebnih dokazil“, drugič pa zaradi „opravičljivih delovnih obveznosti, ki jih nato zaradi nepredvidljive bolezni ni mogla opraviti“. Zdravniško potrdilo o tem je posredovala inšpektorju takoj po zaključku zdravljenja. Poleg tega je inšpektorat uvedeni inšpekcijski postopek nekajkrat prekinil, zato se ni mogoče sklicevati na domnevno oviranje poteka tega postopka. Inšpekcijski organ je ni pred izdajo izpodbijanega sklepa nikoli pozval, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah v zvezi z dokazili, zato je utemeljeno pričakovala, da so bila dokazila zanj sprejemljiva. Gradbeni inšpektor je izpodbijani sklep izdal v času, ko je bila zoper njega podana zahteva za izločitev, zaradi česar naj ne bi opravljal procesnih dejanj, razen nujnih, kar izpodbijani sklep nedvomno ni, tako da je prišlo do bistvene kršitve postopka. Iz navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in odloči o stroških postopka po določbah ZPP.

Poleg tega tožeča stranka navaja še, da živi v šestčlanski družini, katere skupni mesečni prihodek znaša okoli 2000 EUR. Tri osebe v družini so invalidne, četrta je psihična bolnica, peta pa študent, kar lahko sodišče preveri s poizvedbo pri pristojnem centru za socialno delo. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi bilo zato močno poseženo v socialni položaj tožeče stranke, ki že zdaj ne zmore poravnavati svojih obveznosti, po drugi strani pa javna korist ne bi bila prizadeta. Tožeča stranka iz navedenih razlogov meni, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, zato sodišču predlaga, naj z začasno odredbo odloži njegovo izvršitev do odločitve v tej zadevi.

Tožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po 2. odstavku istega člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Navedena zakonska ureditev pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javno pravnega posamičnega akta, ampak samo tiste med njimi, ki izpolnjujejo tako formalni kot materialni pogoj za pojem upravnega akta, kot ga definira zakon, torej ZUS-1. Materialni pogoj izpolnjujejo le akti, ki (med drugim) vsebujejo vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v pravni položaj tožeče stranke. Glede na to je v upravnem sporu mogoče izpodbijati le akt, ki vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Upravni akti po ZUS-1 torej niso akti, ki ne vsebujejo vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi subjekta, med drugim torej akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev.

Izpodbijani akt se nanaša izključno na zagotovitev navzočnosti tožeče stranke na procesnem dejanju, torej na nemoten potek postopka in v ničemer ne posega v odločitev o materialno pravno določenih pravicah oziroma obveznostih tožeče stranke, do katere bo pripeljal ta postopek. Ta akt kot odločitev izključno procesne narave torej ne izpolnjuje materialnih kriterijev, da bi ga bilo mogoče šteti za upravni akt po zgoraj navedeni zakonski določbi 2. odstavka ZUS-1, tako da ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Po določbi 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo v okviru predhodnega preizkusa s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov ugotovilo, da akt, ki se izpodbija z obravnavano tožbo, ni upravi akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je ravnalo v skladu s citirano zakonsko določbo in tožbo zavrglo.

K 2. točki izreka: Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Po navedeni zakonski določbi je obstoj tožbe ena od procesnih predpostavk za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Odločanje o začasni odredbi je torej možno le, če tožba, v zvezi s katero se zahteva izdaja začasne odredbe, uspešno prestane predhodni preizkus po 36. členu ZUS-1. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je sodišče v obravnavani zadevi v okviru tega preizkusa odločilo, da upravni spor ni dopusten in je zato tožbo zavrglo. Ker je bila tožba zavržena, niso več izpolnjene procesne predpostavke (obstoj tožbe o kateri še ni odločeno) za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je bilo tudi to zahtevo potrebno zavreči.