Jedro

Zagotovitev zavarovanj za obveznosti, ki jih ima delničar ali z njim povezana družba do tretjih, spada med obliko prikritega vračila vložka delničarju, če se s tem zmanjša vrednost premoženja zastavnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v III. točki izreka, v delu, ki se nanaša na drugo do šesto toženo stranko, spremeni tako, da se zoper njih tožba zavrže; - v tretji alineji IV. točke izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi: „peto toženi stranki znesek 5.010,30 EUR“, zahteva odvetnice V. E. za povrnitev stroškov drugo toženi stranki pa se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdijo v nespremenjenem delu III. in IV. točka izreka sodbe in II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti prvo toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 3.816,00 EUR, v roku 15 dni, od poteka roka za plačilo do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost Pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev št. 172/2010, ki sta jo sklenili 20. 9. 2010 tožeča stranka in prvo tožena stranka banka F., d. d. (III/1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost 2. točke 4. člena Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 7192/10 z dne 20. 9. 2010 med prvo, drugo in tretje toženo stranko ter tožečo stranko in dopolnitve 2. točke 4. člena iz Aneksa št. 2, ki je bil sklenjen med vsemi pravdnimi strankami (III/2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne prvo toženi stranki 3.618,00 EUR, drugo toženi 5.948,90 EUR, drugo, četrto in peto toženi stranki skupaj 10.010,30 EUR in četrto toženi stranki 6.249,00 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka). S sklepom pa je ustavilo postopek zavarovanja po predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero naj se prvo toženi stranki prepove 25. 1. 2011 opraviti javno dražbo in na tej dražbi prodati 99.767 rednih imenskih kosovnih delnic družbe K., d. d. (I. točka izreka), ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se prvo toženi stranki prepove prodati 99.767 rednih imenskih kosovnih delnic družbe K., d. d., za čas do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku v predmetni zadevi in se ji v primeru kršitve naloži v plačilo 50.000.000,00 EUR denarne kazni (II. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila, uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženim strankam pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke; podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo v II. do IV. točki izreka razveljavi ter zadevo v navedenem obsegu vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču, toženim strankam pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožeče stranke.

3. Prvo tožena stranka je na pritožbo zoper sodbo in sklep odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep in sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Drugo do šesto tožene stranke na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo niso odgovorile.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožeča stranka je trdila, da je kot odvisna družba za obveznost drugo tožene stranke, s katero je skupaj s tretje toženo stranko v dejanskem koncernu, brezplačno zagotovila zavarovanje za vračilo kredita, v obliki zastave vrednostnih papirjev. Brezplačna zagotovitev zavarovanja za sestrsko družbo v koncernu ima enak prepovedani učinek kot brezplačna zagotovitev zavarovanja za delničarja, saj družba v škodo svojega premoženja brezplačno zagotovi zavarovanje za družbo, ki jo obvladuje njen delničar. S takim poslom se zmanjša premoženje družbe, delničar pa prek svojega položaja kot obvladujoča družba v dejanskem koncernu doseže na škodo premoženja družbe učinek v svoji drugi družbi (v konkretnem primeru drugo toženi stranki). Trdila je, da v ostalem delu, ki se nanaša na pridobitev kredita, pogodba ni nična. Zato je uveljavljala le ničnost 2. točke 4. člena Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 7192/2010 z dne 20. 9. 2010, ki sta jo sklenili banka F., d. d., kot kreditodajalec, V., d. o. o., kot kreditojemalec, S., d. d., kot porok in I., d. d., kot zastavitelj in ki se glasi: „Za zavarovanje vseh obveznosti po tej kreditni pogodbi zastavitelj zastavlja banki vrednostne papirje, in sicer 99.767 delnic družbe K., d. d., z oznako KRPG, katerih zastava je urejena v KDD preko njihovega člana z oznako F1. Vse medsebojne odnose vezane na zavarovanje z vrednostnimi papirji, navedenimi v tem členu, banka in kreditojemalec uredita s podpisom posebne Pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev št. 172/2010, ki je sestavni del kreditne pogodbe.“ Poleg tega uveljavlja ničnost dopolnitve 2. točke 4. člena Pogodbe v Aneksu številka 2 z dne 20. 6. 2011 , ki se glasi: „Zastavitelj dovoljuje banki vpis pravice do prepovedi razpolaganja na vrednostnih papirjih, za kar se zastavitelj zaveže podpisati nalog za vpis pravice do prepovedi razpolaganja“ ter ničnost Pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev št. 172/2010 z dne 20. 9. 2010, ki jo je sklenila s F. banko, d. d. Zaradi zavarovanja terjatve na vzpostavitev prvotnega stanja kot posledici nične pogodbe o zastavi delnic je tožeča stranka predlagala tudi začasno odredbo, da se prvo toženi stranki prepove prodati 99.767 rednih imenskih kosovnih delnic družbe K., d. d. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka s prvo toženo stranko sklenila Pogodbo o zastavi 99.767 imenskih delnic izdajatelja K., d. d. (A6), v zavarovanje vseh terjatev prvo tožene stranke do drugo tožene stranke po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 7192/2010, na podlagi katere je prvo tožena stranka drugo toženi stranki odobrila kredit v znesku 3.800.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožeča stranka tudi podpisala nalog za vknjižbo zastavne pravice na zastavljenih vrednostnih papirjih v centralnem registru KDD.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek tožeče stranke v luči določbe 3. odstavka 227. člena ZGD-1, po katerem je nedopustno plačilo za dajatve ali storitve delničarja ali z njim povezanih družb v višini, ki presega njihovo pravo vrednost, ne glede na to, ali je bilo plačilo dano delničarju ali z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu (prikrito izplačilo dobička).

9. Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da v nobenem primeru prepovedana ravnanja po določbi 227. člena ZGD-1 nimajo učinka do tretjih oseb. Zagotovitev zavarovanj za obveznosti, ki jih ima delničar ali z njim povezana družba do tretjih, spada med obliko prikritega vračila vložka delničarju, če se s tem zmanjša vrednost premoženja zastavnega dolžnika. Namen določbe zakona, s katero prepoveduje prikrita izplačila vložka je, da do takih izplačil ne pride, če pa že, da se skozi posledice ničnosti sklenjenih pravnih poslov zagotovi vzpostavitev stanja, ki je bilo pred prepovedanim prikritim izplačilom vložka. Če pogodba nasprotuje prisilnemu predpisu, je namreč nična (1. odstavek 86. člena OZ), posledica ničnosti pogodbe pa je, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (1. odstavek 87. člena OZ).

10. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba in pogodba o zastavni pravici na vrednostnih papirjih sami po sebi nista prepovedani. Pritrjuje tudi pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prvo tožena stranka kot kreditodajalec za odobreni kredit drugo toženi stranki glede na njeno bonitetno situacijo in bonitetno situacijo tretje tožene stranke zahtevala ustrezno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se za isto obveznost drugo tožene stranke zavezali kot solidarni poroki in plačniki 3., 4., 5. in 6. tožena stranka, kar med pravdnimi strankami ni sporno. To pa pomeni, da je zavarovanje z delnicami dano tudi za njihovo obveznost vračila kredita.

11. Bistvo spornih poslov je v tem, da je drugo tožena stranka kot povezana družba z delničarjem tožeče stranke, prejela kredit, ki je bil ustrezno zavarovan s premoženjem njene sestrske družbe. Tako pravni posli, ki so bili sklenjeni, neločljivo skupaj predstavljajo dejanski podstat prikritega izplačila dobička. V takem primeru bi bile vse pogodbene stranke tudi nujni sosporniki, glede na postavljen zahtevek tožeče stranke pa niso. Sicer pa ima ničnost zaveze o zavarovanju, ko gre za razmerje med obvladujočo in odvisno družbo, nujno posledice tudi za prejemnika zavarovanja (1). Banka brez ustreznih zavarovanj kredita ne bi odobrila drugo toženi stranki, zato zahtevek, s katerim želi tožeča stranka doseči le ugotovitev ničnosti svoje zaveze nasproti banki, po materialnem pravu ni pravilen. Kreditodajalca kot prejemnika zavarovanja je treba načeloma varovati, razen, kadar ta ni v dobri veri in bi lahko vedel, da se z zavarovanjem, s katerim se zmanjšuje vrednost premoženja zastavitelja (ta je trdil, da predstavlja vrednost zastavljenih delnic 3 mio EUR in da je bila dana brez ustreznega nadomestila za dano zavarovanje), omogoča izvedba prikritega izplačila dobička delničarju po 3. odstavku 227. člena ZGD-1. 12. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je sprejelo ugovore prvo tožene stranke, da ji korporacijska razmerja med drugo toženo stranko in tožečo stranko niso bila znana, tudi ne pod kakšnimi pogoji v razmerju do drugo tožene stranke je tožeča stranka zastavila svoje premoženje za posojilo drugo tožene stranke in tudi ne o tem, ali je tožeča stranka za to sprejela kakšno nadomestilo. S tem je njeno slabovernost izključilo. Po splošnih pravilih OZ ostane določena pogodba v veljavi, če je sklenitev prepovedana le eni stranki, razen če ni za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadanejo ustrezne posledice (2. odstavek 86. člena OZ).

13. Tožeča stranka je na trditve prvo tožene stranke o njeni dobrovernosti, ki jih je podala že v odgovoru na tožbo, odgovorila, da so nerelevantne, kar pa glede na določbo 3. odstavka 227. člena ZGD-1 v zvezi z 2. odstavkom 86. člena OZ, ne drži. Zato da uspešno uveljavi zahtevek na ničnost pogodb, bi morala ovreči trditve prvo tožene stranke, da zanjo sklenitev kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju ni bilo prepovedano.

14. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo stranko materialno pravno pravilno zavrnilo, tožeča stranka pa ni uspela s pritožbo uveljaviti utemeljenosti očitka, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato ni mogoče preizkusiti.

15. Trditve tožeče stranke, da je Pogodba o zastavi delnic nična tudi zato, ker je s strani prvo tožene stranke niso podpisali vsi člani uprave, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je pogodbo podpisal B. P. kot predsednik uprave, uprava prvo tožene stranke pa je ta posel odobrila. Pravilno je sicer stališče pritožnice, da v konkretnem primeru upravičenost zastopnika za zastopanje temelji na 62. členu Zakona o bančništvu. Če je bila prvo tožena stranka neupravičeno zastopana, ker pogodbe niso podpisali vsi člani uprave, jo kljub temu pogodba zavezuje, ker jo je uprava naknadno odobrila (1. odstavek 73. člena OZ). Zato ni mogoče šteti, da pogodba sploh ni bila sklenjena (v smislu določbe 3. odstavka 73. člena OZ), kar je zakonska sankcija za neodobreno nezakonito zastopstvo. S tem pa se izkaže, da namen pravil o zastopanju odkazuje najprej na odobritev. Ker je bila pogodba odobrena se na zatrjevano nepravilno zastopanje nasprotne stranke tožeča stranka tudi v pritožbi neutemeljeno sklicuje (1. odstavek 86. člena OZ), stališča prvo tožene stranke iz odgovora na pritožbo pa so pravilna.

16. Glede na navedeno in ker ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje sodbo sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, potrdilo (353. člen ZPP).

17. Posledično je zavrnilo tudi pritožbo zoper II. točko izreka in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko (2. toka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Glede zavrnilne sodbe o zahtevku zoper drugo do šesto toženo stranko

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da je dokazno breme o trditvah tožeče stranke o tem, da za dano zavarovanje ni prejela ustreznega nadomestila, na tožeči stranki. Tožeča stranka je trdila negativno dejstvo, zato bi tako drugo tožena stranka kot kreditojemalec kot tudi tretje do šesto tožene stranke kot poroki, morali trditi in dokazati, da je tožeča stranka za dano zavarovanje sprejela ustrezno nadomestilo ter v kakšni obliki in višini. Temu pa tudi po oceni sodišča druge stopnje niso zadostile. Zato ne sprejema kot pravilne prvostopne ugotovitve, da iz poročila neodvisnega revizorja ne izhaja, da je bilo dano zavarovanje brez zagotovila kakršnih koli koristi. Že iz ugotovljenega dejstva, da je neodvisni revizor opozoril na možnost vnovčevanja poroštev izhaja, da je le predvidel možnost, da se zastavljene delnice ne vnovčijo, če bo tožeča stranka zahtevala plačilo od porokov, ne pa da je bilo drugo toženi stranki zagotovljeno za dano zavarovanje ustrezno nadomestilo. Na podlagi 4. in 5. alineje 358. člena ZPP v takem primeru sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi in zadeve ne vrne v novo sojenje, pač pa sodbo spremeni.

19. Ker temelji tožeča stranka zahtevek zoper drugo do šesto toženo stranko na že prejeti koristi, ki jo imajo zaradi danega zavarovanja iz premoženja tožeče stranke za njihove zapadle obveznosti do prvo tožene stranke, ima tožeča stranka zoper njih dajatveni zahtevek, nima pa pravnega interesa zoper njih vložiti ugotovitveno tožbo (2. odstavek 181. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče delno pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugo do šesto toženo stranko spremenilo tako, da je zoper njih tožbo zavrglo.

20. Delna sprememba sodbe ni vplivala na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka, ker ni uspela v pravdi, dolžna toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške. Očitek tožeče stranke, da odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen, ker iz stroškovnikov toženih strank v spisu izhaja, katere stroške je priglasila vsaka od toženih strank in katere je sodišče prve stopnje tudi priznalo, kot tudi skupen seštevek priznanih stroškov. Tožeča stranka je tako imela možnost odločitev o stroških preveriti in posameznim priznanim stroškom konkretno nasprotovati, česar pa razen v delu, v katerem je pritožbeno sodišče tudi ugodilo pritožbi, ni storila. Drugo toženi stranki, ki jo je zastopala odvetnica S. G., je sodišče prve stopnje priznalo nagrado za postopek 2.567,50 EUR, nagrado za narok 2.370,00 EUR ter za izdatke 20,00 EUR, vse z 20% DDV (5.948,90 EUR). Poleg tega je drugo toženi stranki neutemeljeno še enkrat priznalo stroške zastopanja, ki jih je za drugo toženo stranko V. priglasila odvetnica V. E., ki pa te stranke ni zastopala. Prav tako ni zastopala četrto tožene stranke, zato tožeča stranka utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka drugo, četrto in peto toženi stranki dolžna plačati pravdne stroške v skupnem znesku 10.010,30 EUR. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev v 3. alineji IV. točke izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna peto toženi stranki, povrniti 5.010,30 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka, zahtevo odvetnice V. E. za povrnitev stroškov drugotoženi stranki pa zavrnilo. O priglašenih stroških šesto tožene stranke sodišče prve stopnje ni odločilo, zato o zahtevi šesto tožene stranke sodišče druge stopnje nima podlage za odločanje. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da je šesto tožena stranka podala predlog za dopolnilni sklep o njenih stroških, zato je pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke odmerilo stroške le peto toženi stranki in sicer nagrado odvetnici za postopek na prvi stopnji 2.567,50 EUR, nagrado za narok 2.370,00 EUR, kilometrino 52,80 EUR ter za materialne stroške 20,00 EUR, skupaj 5.010,30 EUR. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje iz IV. točke izreka.

21. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, ni uspela. Delno je (navidezno) uspela le zoper sodbo v delu, ki se nanaša na ostale pravdne stranke in delno zoper odločitev o stroških, vendar ji zaradi tega niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, prvo toženi stranki pa povrniti njene priglašene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in s 155. členom ZPP)

(1) Glej VSL sklep I Cpg 323/2013 z dne 6. 6. 2013.