Jedro

Sodišče v pravdnem postopku sodi skladno z razpravnim načelom v okviru dejstev, ki jih navedejo stranke v svoji trditveni podlagi in na podlagi predloženih (in izvedenih) dokazov. Dolžnost strank torej je, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze, kar morajo storiti pravočasno.

Sodišče je glede vprašanja upravičenosti plačila za tožnikovo delo utemeljeno izhajalo iz takrat veljavnega ZOdv. Ta je odvetniku omogočal višje plačilo za opravljeno delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se je o tem pisno dogovoril s stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi VL 57100/2013 s 17. 4. 2013 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek za plačilo odvetniških stroškov v celoti zavrnilo. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev.

2. Proti navedeni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Poudarja, da je izpolnjevanje enega mandatnega razmerja potekalo v štirih fazah, in sicer faza izvensodnih opravil (izbira sodnega cenilca, cenitev nepremičnine, sestavljanje ponudbe za odkup stanovanja), faza sodnih opravil (sodni nepravdni postopek delitve solastnega premoženja), druga faza izvensodnih opravil (pogajanja in sklenitev kupoprodajne pogodbe) ter tretja faza izvensodnih opravil (overitev pogodbe pri notarki). Meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da sta obstajali dve mandatni razmerji (nepravdni postopek in zunajsodna sklenitev pogodbe), saj je šlo za več različnih opravil znotraj iste mandatne pogodbe. Vztraja pri stališču, da je dogovor o plačilu razviden iz pooblastila z 21. 9. 2009 ter uradnega zaznamka, ki ga je sodišče neutemeljeno ocenilo kot enostransko listino brez dokazne vrednosti. Poudarja, da sta mu toženca na isti dan podpisala več nedatiranih pooblastil, kar je razvidno iz identične pisave v enaki črni barvi. Sodišče je zato zmotno zaključilo, da sta bili pooblastili zgolj dve. Sklicuje se na številna protislovja in neresnice v izpovedbi tožencev in sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Poudarja, da je toženca seznanil s približno oceno odvetniških stroškov. Sodišče naj bi pomešalo specifikacijo stroškovnika z 22. 1. 2013 s spremnim dopisom z 8. 3. 2013. Ker se specifikacija stroškov nanaša zgolj na opravljene storitve do 22. 1. 2013, bi sodišče moralo upoštevati račun z 8. 3. 2013, ki obsega vse opravljene odvetniške storitve. Poudarja, da je bil račun tožencema poslan pred postopkom izvršbe v konkretni zadevi, zato je protispisna ugotovitev sodišča, da sta bila toženca z dejansko višino stroškov seznanjena šele s prvo pripravljalno vlogo. Izpostavlja posamezne lastne izpovedbe, podane na zaslišanju, za katere meni, da jih je sodišče neutemeljeno štelo za manj prepričljive. Poudarja, da je bil dogovor o višini odvetniške točke sklenjen na prvem srečanju, pri čemer sta toženca nanj pristala. Glede višine terjatve sodišču očita nekritično povzemanje navedb tožencev in zmotno odmero odvetniških stroškov po ZOdvT. Poudarja, da preizkus sodbe v tem delu ni mogoč, saj sodišče ne opravi izračuna vseh odvetniških stroškov. Napačna naj bi bila tudi razlaga tarife št. 1111 in 2200 ZOdvT. Ker je bila kupoprodajna pogodba sklenjena izven sodnega postopka, bi se nagrada morala odmeriti po tar. št. 2200 ZOdvT. V tem obsegu so nastali tudi stroški z izvensodnimi pisanji (tar. št. 2202) in materialni stroški (tar. št. 6003), ki jih sodišče ne oceni. Sodišče tudi ni ocenilo konference s stranko v Gostilni ... in v notarski pisarni. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo pravila ZPP o prekluziji, saj je tožnik z vztrajanjem pri svojem izračunu odvetniških stroškov dejansko nasprotoval izračunu, ki sta ga predložila toženca. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Toženca na pravilno vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v konkretnem primeru od tožencev zahteva plačilo odvetniških storitev, nastalih na podlagi mandatnega razmerja. Med strankami ni sporno, da sta se toženca na tožnika kot odvetnika obrnila, ker sta želela odkupiti polovico hiše, v lasti toženčeve sestre, ter da se je spor reševal tako izvensodno kot tudi sodno. Sporno je, koliko pooblastil za zastopanje sta toženca podpisala tožniku in ali je bil sklenjen dogovor o pravici do višje nagrade za opravljene storitve od zakonsko predpisane.

6. Sodišče je pri presoji spornega razmerja pravilno izhajalo iz določbe 766. člena OZ, ki določa, da prevzemnik na podlagi pogodbe o naročilu pridobi dolžnost za naročitelja opraviti določene posle, pri čemer ima za svoj trud pravico do plačila. Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila pogodba o naročilu sklenjena 21. 9. 2009, je sodišče glede vprašanja upravičenosti plačila za tožnikovo delo utemeljeno izhajalo iz takrat veljavnega ZOdv(1). Ta je odvetniku omogočal višje plačilo za opravljeno delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se je o tem pisno dogovoril s stranko (drugi odstavek 17. člena ZOdv).

7. Glede obsega mandatne pogodbe pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pooblaščen opravljati različna izvensodna opravila, po pooblastilu z 8. 6. 2010 (priloga A 1) pa tudi sodna opravila v nepravdnem postopku delitve solastnine. Pritožbene navedbe, da je postopanje odvetnika potekalo v več fazah, po stališču pritožbenega sodišča niti niso pravno relevantne, saj je sodišče pri odmeri višine izhajalo in upoštevalo tako sodna kot tudi izvensodna opravila (torej več faz), zato ni pomembno niti v katero fazo posamezno opravilo spada niti kako se posamezna faza imenuje. Ob tem velja pripomniti, da tudi iz tožnikovih navedb izhaja, da je šlo pri izpolnjevanju mandatne pogodbe za dva ločena postopka (prva pripravljalna vloga na list. št. 26). Da je šlo za dve pooblastilni razmerji, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi na podlagi predloženih pooblastil (priloga A 1 in A 10) ter skladnih izpovedb tožencev. Ob pomanjkanju trditev in dokaznih predlogov, ki bi dokazovali nasprotno, je zato utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da sta med pravdnimi strankami obstajali dve mandatni razmerji, pri čemer je bilo prvo preklicano 6. 3. 2013, drugo pa 8. 3. 2013. Sodišče je zato pri ugotavljanju višine terjatve utemeljeno upoštevalo vsa opravila, ki so bila opravljena do kasnejšega datuma.

8. Prepričljivo je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da iz pooblastila (priloga A 10) ne izhaja pisni dogovor o višjem plačilu v smislu drugega odstavka 17. člena ZOdv. Besedilo »Dogovorimo se za uporabo Odvetniške tarife (Ur. L. RS št. 67/2003) in vrednost točke 0,65 EUR« je namreč zapisano z drugim pisalom (črna barva) kot imena, priimki, datum in podpisa strank (modra barva). Neprepričljivo je, da bi tožnik najprej izpolnil pooblastilo z enim pisalom, dogovor o višini tarife pa vpisal z drugim pisalom. V luči navedenega in ob dejstvu, da je tožnik od tožencev sprejemal posamezne denarne zneske brez ustrezne specifikacije (račun - priloga A 9 je bil izdan šele 8. 3. 2013), je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča neprepričljiva tožnikova izpovedba, da je celotni zapis nastal isti dan, pri čemer sta bila toženca z višino tarife ustrezno seznanjena. Ker takšnega dogovora toženca nista potrdila, tožnik pa tudi ni razpolagal z drugimi dokazi, iz katerih bi izhajalo nasprotno, je odločitev sodišča pravilna tudi v tem delu.

9. V konkretni zadevi se je tako ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP) kot prepričljivejša izkazala izpovedba tožencev, kar je sodišče prve stopnje ustrezno in izčrpno obrazložilo, ob tem pa ni storilo pritožbeno uveljavljanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil takšen dogovor (morda) sklenjen v ustni obliki, ni moč uporabiti niti 58. člena OZ (teorija realizacije), kot pravilno ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. 10. Glede ugotavljanja višine odvetniških stroškov velja poudariti, da sodišče v pravdnem postopku sodi skladno z razpravnim načelom (7. člen ZPP) v okviru dejstev, ki jih navedejo stranke v svoji trditveni podlagi, in na podlagi predloženih (in izvedenih) dokazov. Dolžnost strank torej je, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze (212. člen ZPP), kar pa morajo storiti pravočasno. Sodišče prve stopnje je za izračun storitev izhajalo iz specifikacije z 8. 3. 2013 (priloga A 9), vendar je posamezna opravila izračunalo v nižjem znesku, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT)(2) in takrat veljavno odvetniško tarifo. Toženca sta v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 49 do 54) v celoti prerekala specifikacijo po računu št. 30/13 z 8. 3. 2013 in navedla lasten izračun specifikacije opravljenih storitev, pri čemer je tožnik pravočasno nasprotoval zgolj obračunu nagrade za zastopanje več strank in nagrade za sporazum (list. št. 70). Sodišče se je bilo zato dolžno opredeliti zgolj do tovrstnih ugovorov, saj ostale navedbe tožencev niso bile prerekane in se kot take štejejo za priznane. Grajo posameznih postavk odmere odvetniških stroškov je tožnik podal šele po prvem naroku (vloga na list. št. 149/a – 149/b), kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot prepozno (286. člen ZPP). Iz enakih razlogov so prepozne tudi pritožnikove navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati še stroške, nastale z izvensodnimi pisanji (tar. št. 2202), in dodatne materialne stroške (tar. št. 6003), nastale pri sestavi kupoprodajne pogodbe. Tožnik namreč ni navedel opravičljivega razloga, da takšnih trditev ni mogel podati prej, zato jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tako v celoti sprejema izračun odvetniških stroškov. Pravilna je tudi odmera nagrade za sporazum (prodajno pogodbo) po tar. št. 1110 in 1111, saj je bila pogodba sklenjena po začetku in pred zaključkom sodnega postopka na prvi stopnji, kar ne omogoča odmere po tar. št. 2200 (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, podane pod točko 41 izpodbijane sodbe). Na podlagi ugotovitve, da izračunana skupna nagrada znaša manj od (nesporno) že plačanega zneska, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, kar je logična posledica njegovega neuspeha v pritožbenem postopku. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 18/1993, 24/1996 - odl. US, 24/2001, 111/2005 - odl. US, 54/2008, 35/2009. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009.