Jedro

Neutemeljene so revizijske navedbe glede uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neuporabe določbe prvega odstavka 227. člena ZPP o edicijski dolžnosti. Kadar se stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri nasprotni stranki, mora poleg običajnega substanciranja dokaznega predloga (navedbe dejstva, ki ga želi dokazati in konkretnega dokazila in podatkov, ki dokazilo identificirajo) navesti tudi okoliščine, iz katerih je razvidno, da je listina pri nasprotni stranki. Temu toženec ni zadostil, saj ni navedel niti osnovnih podatkov o odločbi o (pridobitvi) stanovanjske pravice na bungalovu S. niti okoliščin, ki bi kazale, da se ta nahaja pri stranskem intervenientu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stranskemu intervenientu 1.112,40 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec izprazniti objekt z ID znakom ..., ki stoji na parc. št. 1228 k. o. ... ga izročiti tožnici in opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino. V preostalem (za izpraznitev objekta z ID označbo ... in objektov, oseb in stvari iz preostalega dela nepremičnine parc. št. 1228 k. o. ...) je zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi primarni in podrejeni zahtevek po nasprotni tožbi, in sicer, da se ugotovi, da je toženec lastnik prvo navedenega objekta z zemljiščem, ki je potrebno za njegovo redno rabo oziroma da mu mora tožnica plačati 70.000 EUR (iz naslova vlaganj v bungalov z ID znakom ...) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek po tožbi zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa naj se ugodi. Navaja, da višje sodišče ni v celoti preizkusilo pritožbe; izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Višje sodišče bi moralo sodišču prve stopnje naložiti izvedbo dokaza z zaslišanjem A. A. oziroma je brez utemeljenih razlogov ni samo zaslišalo. A. A. je bila, kot je bilo v utemeljitvi dokaznega predloga navedeno, seznanjena z dejstvom, da je bil arhiv Mladinskega doma ... (v nadaljevanju MD) nekaj časa odtujen. Nasprotno, kot ugotavlja višje sodišče, je bila navedena priča predlagana tudi v dokaz ugotovitve dejstva, ali se listine, na katere se je toženec skliceval, res nahajajo pri tožnici oziroma stranskemu intervenientu. Toženec je pojasnil, da gre za ustrezna soglasja in dovoljenja za postavitev in prenovo spornih objektov ter listine, ki se nanašajo na dovoljenja za postavitev in njihovo prenovo in tiste, ki se nanašajo na stanovanjsko pravico toženca. Podana je kršitev 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec je navedel zadostne in utemeljene podatke, da bi se lahko pridobila odločba o stanovanjski pravici. Sodišče ni imelo nikakršne podlage, da bi lahko zgolj na podlagi izpovedbe B. B. zaključilo, da v arhivu, ki je v posesti stranskega intervenienta, ni dokumentov, na katere se je toženec skliceval. Višje sodišče bi moralo upoštevati, da je stranski intervenient zgolj pavšalno navajal, da navedene listine v svojem arhivu nima, pri čemer ni pojasnil, kakšne listine pa v arhivu ima. V zvezi z navedenim bi morala biti zaslišana priča A. A., ki bi vedela izpovedati o tem, kaj naj bi se v arhivu nahajalo. Med postopkom se je več kot očitno izkazalo, da tožnica oziroma stranski intervenient spornih listin nočeta predložiti. Iz izpovedb prič C., D. in E. jasno izhaja, da se je sporna dokumentacija nahajala v arhivu MD. Uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je višje sodišče neizkazano zaključilo, da naj bi glede bungalova X. toženec povedal, da v zvezi s tem ni bil izdan noben dokument, ampak naj bi samo upal, da bo v nadaljevanju sklenjena najemna pogodba. Sodišče je prezrlo toženčevo zahtevo za odkup stanovanja z 2. 9. 1993, v kateri je navedel, da odločba o dodelitvi stanovanjske pravice ni priložena, ker je ne najde, se pa nahaja pri lastniku stanovanja. Višje sodišče toženčeve izpovedbe, in sicer da naj ne bi obstajal drug dokument v zvezi z uporabo bungalova, kot pa je bila odločba za bungalov Y., ni povzelo pravilno, saj že iz prošnje za odkup stanovanja izhaja, da se je toženec skliceval na dejstvo, da odločba o dodelitvi stanovanjske pravice ni priložena. Iz zahteve za odkup stanovanja, podane v letu 1993, je razvidno, da je toženec stanovanjsko pravico imel. Neutemeljen je zaključek sodišča, da toženec stanovanjske pravice ni imel oziroma da se ta ni nanašala na objekt X. Višje sodišče protispisno navaja, da naj bi bil bungalov X. prvenstveno namenjen oddajanju v turistične namene ter da naj bi ga toženec samovoljno spremenil v stanovanjski objekt. Za tak zaključek ni dovolj dokazov v spisu. Ne drži, da naj bi toženec bungalov X. uporabljal brez pravnega naslova, primernega za pridobitev lastninske pravice na objektu. Višje sodišče je spregledalo zapisnike o izpovedbi prič C., D. in F., ki so potrdili dejstvo, da so se dogovorili, da trije bungalovi ostanejo. Za adaptiran objekt MD je bilo kasneje izdano uporabno dovoljenje, kar kaže, da so pristojni organi kasneje dopustili obstoj treh bungalov na sporni nepremičnini. Toženec ni izpovedal, da je bila gradnja MD izvedena pod pogojem, da se porušijo pomožni objekti, temveč je ves čas poudarjal, da so bila za omenjene tri bungalove izdana ustrezna dovoljenja. Višje sodišče bi moralo dopolniti dokazno podlago, v kolikor je bilo mnenja, da priče navedenega niso z gotovostjo pojasnile. Višje sodišče je prezrlo izpovedbo C. Ne drži, da je primerjava položaja toženca s položajem G. nerelevantna. Razlog višjega sodišča, da naj nobena priča ne bi bila konkretna glede tega, kakšen pravni naslov ima toženec za uporabo bungalova, ne drži. Smiselno enako kot C. je potrdil tudi D. Ponavlja celotno izpovedbo navedene priče in izpostavlja, da je izrecno pojasnil, da so se dogovorili, da se trije bungalovi, med njimi tudi bungalov X., ohranijo. Omenja izpovedbi priče F. in E. Višje sodišče je prezrlo listinske dokaze, in sicer izjavo V. z 20. 2. 2003 ter zahtevo za odkup stanovanja z 2. 9. 1993. Izpoved priče B. ni verodostojna. Razlogi izpodbijane sodbe so sami s seboj v nasprotju; podani sta kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisen je zaključek višjega sodišča, da bungalova Y. in X. od izgradnje MD v letu 1985 za svoj obstoj nimata več zakonite podlage. Zmotno je tudi razlogovanje višjega sodišča glede podrejenega zahtevka. Poudarja, da odločba o rušitvi bungalova S. ni pravnomočna. Odločitev glede vlaganj je protispisna, razlogi niso pojasnjeni. Ni dokazano, da je treba objekt X. odstraniti, zato ne drži, da vlaganja tožnici ne bodo koristila.

4. Revizija je bila vročena tožnici in stranskemu intervenientu. Nanjo je odgovoril le slednji in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident z navideznim konstituiranjem postopkovnih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka v pretežnem delu izpodbija dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene nižjih sodišč, tako pa tudi ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so za revizijsko sodišče dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje. Neutemeljen je revizijski očitek, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi (protispisnost). Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V tem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Revizijske navedbe, s katerimi toženka graja dejanske ugotovitve, da toženec ni imel stanovanjske pravice na objektu X., ki je bil prvenstveno namenjen oddajanju v turistične namene, toženec pa ga je samovoljno spremenil v stanovanjski objekt, da se mora bungalov SX. porušiti idr., so zato nedovoljene. Sodbi nižjih sodišč svoji odločitvi utemeljujeta z jasnimi, obsežnimi in neprotislovnimi razlogi o vseh pravno relevantnih dejstvih. Višje sodišče izpostavljenih pritožbenih navedb ni prezrlo; odgovori nanje so podani v tč. 8 –13 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

7. Čeprav revizijsko sodišče ni pristojno preizkušati dokazne ocene oziroma pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, pa se pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS nanaša tudi na dokazni postopek. Stranka nima neomejene in brezpogojne pravice, da se izvedejo vsi dokazi, ki jih je predlagala. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Revizijsko uveljavljena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče razumno pojasnilo zavrnitev dokaza z zaslišanjem A. A. Sodišče prve stopnje je navedlo, da so o stanju in lokaciji arhiva že izpovedale druge priče (tj. da je bil arhiv MD nekaj časa odtujen), poleg tega pa ta dokaz ni bil ustrezno specificiran, saj bi lahko le na splošno povedala o arhivu, ne pa o konkretnih listin, ki naj bi služile kot dokaz. Pritožbeno sodišče je razlogom za zavrnitev dokaznega predloga pravilno pritrdilo in navedlo, da bi bila njena izpovedba lahko (kot indic) pomembna le, če bi vedela povedati o konkretnih listinah, ki naj bi služile kot dokaz, česar pa toženec ni zatrjeval. Neutemeljene so revizijske navedbe glede uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neuporabe določbe prvega odstavka 227. člena ZPP o edicijski dolžnosti. Kadar se stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri nasprotni stranki, mora poleg običajnega substanciranja dokaznega predloga (navedbe dejstva, ki ga želi dokazati in konkretnega dokazila in podatkov, ki dokazilo identificirajo) navesti tudi okoliščine, iz katerih je razvidno, da je listina pri nasprotni stranki. Temu toženec ni zadostil, saj ni navedel niti osnovnih podatkov o odločbi o (pridobitvi) stanovanjske pravice na bungalovu S. niti okoliščin, ki bi kazale, da se ta nahaja pri stranskem intervenientu. Opozoriti velja še, da stranski intervenient ni pravni naslednik MD in da, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, pri pregledu njegovega arhiva ni bilo ugotovljeno, da se v njem nahajajo listine, ki bi se nanašale na toženca.

8. Revident tudi ne more uspeti z očitki o zmotni uporabi materialnega prava. Pravilna je odločitev nižjih sodišč, da toženec bungalov X. uporablja brez pravnega naslova, primernega za pridobitev lastninske pravice na njem. Ugotovljeno je bilo, da tožencu ni bila izdana odločba o stanovanjski pravici za bungalov X.(le za Y.) niti ni bila sklenjena pogodba o začasni uporabi stanovanja. Tožnica tako ni bila zavezana, da s tožencem sklene najemno pogodbo po Stanovanjskem zakonu, toženec pa tudi ni pridobil pravice do odkupa bungalova (odkup hišniških stanovanj po takrat veljavni zakonodaji niti ni bil mogoč). Tudi (začasno) dovoljenje za bivanje v bungalovu X. navedenega ne more spremeniti. Zaključek sodišč o prekariju, ki je prenehal z vložitvijo tožbe, zaradi česar lahko tožnica utemeljeno zahteva opustitev uporabe in izročitev bungalova X., se tako izkaže za pravilnega.

9. Revizija tudi ni utemeljena glede odločitve o podrejenem zahtevku za povrnitev vlaganj v bungalov X. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da so bila vsa toženčeva dela na spornem objektu izvedena nezakonito, v nasprotju s predpisi o varstvu Triglavskega narodnega parka, brez potrebnih upravnih dovoljenj in tožničinega soglasja. Glede na dejstvo, da je bila tožnici s strani pristojnega organa odrejena rušitev bungalova X., toženčevi stroški vlaganj zanjo niso koristni, zato njena obogatitev ni podana. Da naj bi sodišče izhajalo iz neustreznega dokaznega standarda glede ugotavljanja upravne zahteve po rušitvi objekta X., pa revident ne graja v obliki konkretizirane procesne kršitve.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora stranskemu intervenientu, ki je na revizijo odgovoril, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, materialne izdatke v višini 2 odstotkov, povečano za davek na dodano vrednost, in skupno znašajo 1.112,40 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).