Jedro

Vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo pomeni vezanost na dejstva, navedena v izreku kazenske sodbe, tudi npr. način storitve kaznivega dejanja in vrste ter opis telesnih poškodb. Toženec (obsojenec) tako ne more uspeti z ugovorom, da so tožničine poškodbe, izrecno navedene v izreku kazenske obsodilne sodbe, posledica nekega drugega dogodka ter da poškodbe niso take, kot jih zatrjuje tožnica.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnici plača 1.950,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo tudi o stroških postopka.

2. Tožnica se pravočasno pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del prvostopenjske sodbe. Kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da je sodišče prve stopnje mimo trditev toženca in tovrstnega ugovora zaključilo, da obstoji njena sokrivda za nastalo škodo, s čimer je prekršilo načelo dispozitivnosti in vezanosti na meje postavljenih zahtevkov ter načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Prav tako je v tej smeri zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni z ničemer prispevala k nastanku škode. Nadalje graja višino prisojene odškodnine, ki da je prenizka že zaradi upoštevanja soprispevka k nastanku škode, sodišču pa očita tudi, da je zmotno uporabilo 179. člen OZ in ni ustrezno upoštevalo načela individualizacije pri odmeri odškodnine. Izpodbija še stroškovno odločitev in predlaga ustrezno spremembo sodbe.

3. Toženec v pritožbi zoper obsodilni del sodbe smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z oceno sodišča, da znaša tožničin soprispevek k nastanku škode le 25 %. Poudarja, da se je tožnica kritičnega dne v lokalu neprimerno obnašala in žalila goste, med njimi njega, kar je ugotovilo tudi sodišče. Nadalje meni, da tožnica v obravnavanem dogodku ni utrpela zatrjevanih poškodb, saj jo je le udaril, ni pa je dejansko poškodoval. Navaja, da poškodbe, ki jih zatrjuje tožnica, niso dokazane in so lahko nastale v vmesnem času oziroma so posledica nekega drugega dogodka. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, tožnica pa v pravočasnem odgovoru na pritožbo toženca predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ–1, storjenega s tem, da je 29. 1. 2012 tožnico v gostinskem lokalu vrgel po tleh in jo brcal, zaradi česar je utrpela udarnino obraza in raztrganino sluznice zgornje ustnice, udarnino glave področja desnega temena, podplutbo levega stegna velikosti 3 x 3 cm in podplutbe obeh podlakti in leve goleni. Ker je bil toženec obsojen v kazenskem postopku, je pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca (14. člen ZPP). Pravnomočno je ugotovljen tudi način storitve kaznivega dejanja (po katerem je tožnico vrgel po tleh in jo brcal, zaradi česar je utrpela navedene poškodbe), in tega sedaj toženec v pravdi ne more izpodbijati z navajanji, češ da je tožnico le udaril, ostalih poškodb pa ji ni povzročil, ter da je tožnica te poškodbe lahko utrpela kje drugje.

7. Tožnica neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev načela dispozitivnosti in načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, češ da toženec ni ugovarjal deljene odgovornosti oziroma ni zatrjeval tožničinega soprispevka k nastanku škode. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo navedel, da ga je tožnica žalila, da je klošar, da je bil njegov oče pokvarljiv policaj, za njegovo mater je dejala, da se je prostituirala, in ker je tako govorila, jo je res enkrat klofnil, nadalje je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je žalila njega in njegovo družbo, v katero se je ves večer vtikala, začela je žaliti tudi njegovo mamo in očeta, in ker njenega ravnanja ni več mogel prenašati, ji je dal klofuto. Iz navedenega izhaja, da je toženec v postopku na prvi stopnji navajal dejstva, ki kažejo na deljeno odgovornost – tožničini soprispevek, takšnega ugovora izrecno ni zapisal.(1) Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ugovor deljene odgovornosti ugovor materialnega prava, v pravdnem postopku pa je uveljavljeno načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Ker je toženec trditve podal že v odgovoru na tožbo, je prvostopenjsko sodišče zatrjevana dejstva pravilno presojalo z vidika 171. člena OZ o deljeni odgovornosti.

8. Sprejemljivi so dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje o podlagi za ugotovitev soprispevka tožnice k nastali škodi in o prispevnem razmerju znotraj ugotovljene deljene odgovornosti. Soprispevek oškodovanca je običajno mogoče najti v njegovem ravnanju, ki je takšno, da povzroča ugodno stanje za možen nastop škode. Gre bodisi za naravo njegovega ravnanja v času nastanka škode, ki izzove povzročitelja k povzročitvi te škode, bodisi za verbalno izzivanje ali kakršnekoli druge oblike.(2) V danem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica, s tem ko je s svojim obnašanjem in izjavami užalila toženca, slednjega izzvala, da jo je udaril. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede deleža soprispevka tožnice (25 %), glede na to, da je tožnica pričela z žaljivkami in „drezala“ v toženca in njegovo družbo še po tem, ko ji je rekel, naj se umakne. Kot izhaja iz izpovedbe priče P., do takšne situacije tudi ni prišlo prvič. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil toženec izzvan s tožničinimi žalitvami, vendar je s fizičnim napadom presegel dovoljeno reakcijo na zgolj besedno izzivanje tožnice. Gre za neprimerno reakcijo hude narave, zato zadene pretežni del odgovornosti (75 %) toženca, ki glede na dejanski fizični napad ne more biti manjši od 75 odstotkov.(3)

9. Pritožbeno sodišče soglaša z višino prisojene odškodnine(4). Upoštevaje ugotovljen obseg škodnih posledic, ki ga torej pritožba ne uspe izpodbiti, in glede na višino odškodnin, ki so v sodni praksi prisojene v zadevah s primerljivo škodo, je tožnici v tej zadevi za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter za pretrpljeni strah prisojena pravična denarna odškodnina in so drugačna pritožbena stališča neutemeljena. Tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarnino obraza in raztrganino sluznice zgornje ustnice, udarnino glave področja desnega temena, podplutbo levega stegna velikosti 3 x 3 cm in podplutbe obeh podlakti in leve goleni ter posledično trpela telesne bolečine v skupnem trajanju 14 dni in tudi nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje (kirurško čiščenje ranice na zgornji ustnici, dva obiska splošnega zdravnika v ZD Č., enotedensko jemanje analgetikov). Pri tem ne vzdrži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja in stopnje te škode v celoti prezrlo pritožničino izpovedbo glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter se oprlo le na izvedensko mnenje; višino odškodnine, ki jo je subjektivno prikazovala tožnica, je sodišče namreč objektiviziralo s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Tudi odškodnina za strah je primerna, saj je šlo za relativno kratkotrajen primarni strah in prav tako za obstoj sekundarnega strahu v smeri zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki je v zvezi s fizičnimi poškodbami po oceni izvedenca bil prav tako kratkotrajen, kar je tudi razumljivo glede na lahko naravo utrpelih telesnih poškodb, ki tudi niso zahtevale daljšega in kompliciranega zdravljenja. Izvedenec je potrdil tožničine izpovedbe glede (sekundarnega) strahu, zato se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba posebej opredeljevati, kot zmotno meni pritožnica. Ne drži pritožbeni očitek, da je ugotavljanje obstoja in intenzitete strahu v izključni pristojnosti sodišča. Primarni strah sodišče ugotavlja izključno iz izpovedi oškodovanca, sekundarnega pa na podlagi objektivizirane ocene oškodovančevih navedb s strani izvedenca. Odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnica ni vtoževala, glede pritožbenih navedb, da še vedno jemlje pomirjevala, pa pritožbeno sodišče opozarja, da duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti praviloma ne predstavljajo pravno priznane škode, razen v posebnih primerih, kar pa obravnavani primer ni.

10. Tožničina pritožbena graja v zvezi s stroškovno odločitvijo ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na drugi odstavek 154. člena ZPP, skladno s katerim je tožencu naložilo, da tožnici povrne ustrezen del pravdnih stroškov, in sicer stroškov sodnega izvedenca v višini 368,02 EUR. Takšna odločitev je materialnopravno pravilna.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Glede na to, da pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, morata stroške v postopku s pritožbo kriti sami (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 9. 2003, opr. št. II Ips 480/2002; sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 11. 2011, opr. št. II Ips 1067/2008; sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 1. 2000, opr. št. I Cp 1782/99; in sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 4. 9. 2013, opr. št. I Cp 351/2013. (2) Sodba Višjega sodišča v Mariboru z dne 4. 9. 2013, opr. št. I Cp 351/2013. (3) Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 28. 6. 2001, opr. št. II Ips 606/2000; sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 3. 2000, opr. št. I Cp 1894/98; sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 2. 2013, opr. št. I Cp 3332/2012. (4) Sodišče prve stopnje sicer pri odmeri odškodnine ni navedlo celotnega zneska odškodnine, ki ga je priznalo tožnici, pač pa je navedlo zgolj znesek odškodnine ob upoštevanju sokrivde tožnice v deležu 25 odstotkov (skupno 1.950,00 EUR). Neupoštevaje soprispevek pa je sodišče prve stopnje prisodilo 1.800,00 EUR za telesne bolečine in 800,00 EUR za strah (skupno 2.600,00 EUR, kar predstavlja 2,5 povprečni neto plači v RS na zaposlenega).