Jedro

Res je sicer, da je obseg izpodbijanja prvostopenjske sodbe v pritožbi tožene stranke nekonsistentno opredeljen in da je obrazložitev njene pritožbe v nasprotju s pritožbenim predlogom. Vendar je za opredelitev obsega izpodbijanja relevanten prav slednji, ki spričo decidiranosti ne dopušča nobenega dvoma, saj je celovito formuliran kot izrek sodbe, za katerega se je tožena stranka zavzemala in po katerem naj bi bila „dolžna plačati tožeči stranki ... znesek 2,251.956 SIT“. Sodišče druge stopnje je kljub izrecnemu pritožbenemu predlogu tožene stranke, da naj bo obsojena na plačilo odškodnine tožniku v znesku 2,251.956 SIT, toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine tožniku v znesku (le) 1,431.956,30 SIT. S tem je delno (za znesek 820.000 SIT oziroma sedaj 3.421,80 EUR) poseglo v že pravnomočni obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki v postopku s pritožbo (s pritožbo tožene stranke) ni bil izpodbijan.

Odločitev o soodgovornosti tožnika ne temelji na očitku tožniku, da zavarovancu tožene stranke ni preprečil vožnje avtomobila v pijanem stanju (ali da morda njegova prizadevanja v tej smeri niso bila zadostna), temveč na dejstvu, da je pristal na vožnjo s pijanim voznikom.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno tako spremeni, da se v prvi alinei pod I. točko njenega izreka navedeni znesek 1,431.956,30 SIT nadomesti z zneskom 2,251.956 SIT (sedaj 9.397,25 EUR), znesek 1,409.100,30 SIT pa z zneskom 2,229.100 SIT (sedaj 9.301,87 EUR).

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku stroške postopka z revizijo v višini 252,83 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnik je v tem postopku zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine za škodo, povzročeno mu kot sopotniku v osebnem avtomobilu zavarovanca tožene stranke v prometni nesreči 2.12.2001. Za nepremoženjsko škodo je zahteval odškodnino v skupnem znesku 20.000.000 tedanjih SIT (6,000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1,000.000 SIT za strah, 12,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti), zmanjšanem za znesek 5,600.000 tedanjih SIT iz tega naslova že pred pravdo prejete odškodnine – torej v znesku 14,400.000 tedanjih SIT s pripadki, za premoženjsko škodo pa je zahteval odškodnino v znesku 220.559 tedanjih SIT, zmanjšanem za znesek 159.991,30 tedanjih SIT iz tega naslova že pred pravdo prejete odškodnine – torej v znesku 60.567 tedanjih SIT s pripadki. Skupno je tako zahteval plačilo odškodnine 14,460.567 tedanjih SIT s pripadki.

Sodišče prve stopnje je upoštevaje ugotovitev o tožnikovem pristanku na vožnjo z vinjenim voznikom ocenilo, da je tožnik v deležu 20 % tudi sam prispeval k nastali mu škodi, sicer pa mu je po višini priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo skupno v znesku 13,100.000 tedanjih SIT (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 4,500.000 SIT, za strah 600.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8,000.000 SIT, medtem ko je zahtevek v delu za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v celoti zavrnilo), znesek 13,100.000 SIT nato zmanjšalo na 80 % in od tako dobljenega zneska 10,480.000 SIT odštelo še 5,600.000 SIT že plačane odškodnine iz tega naslova v nominalnem znesku. Po enaki metodi je odločilo tudi o odškodnini za premoženjsko škodo in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku skupno 4,902.856 SIT z zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in datumov, kot je to navedeno v izreku prvostopenjske sodbe; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo še plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 442.320 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, izpodbijanem z njegovo pritožbo, potrdilo. „Delno“ pa je ugodilo pritožbi tožene stranke („delno“ namreč spričo obsega izpodbijanja obsodilnega dela prvostopenjske sodbe s pritožbo tožene stranke, kot ga je interpretiralo sodišče druge stopnje); na podlagi pritožbe tožene stranke je poseglo v prvostopenjsko odločitev tako, da je tožniku po višini na prvi stopnji priznano kot primerno odškodnino za telesne bolečine znižalo na 3,500.000 tedanjih SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 5,000.000 tedanjih SIT, že plačani del odškodnine za nepremoženjsko škodo pa upoštevalo v valoriziranem znesku 5,870.899,67 tedanjih SIT. Ti posegi so, ob siceršnjem upoštevanju ostalih in že povzetih prvostopenjskih pristopov k odločanju, privedli do rezultata, da je tožena stranka po sodbi sodišča druge stopnje pravnomočno obsojena na plačilo odškodnine tožniku za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 1,431.956,30 tedanjih SIT s pripadki, medtem ko je bil v presežku tožbeni zahtevek zavrnjen. Glede na spremenjen uspeh strank v pravdi je pritožbeno sodišče odločilo tudi o njunih stroških vsega postopka na način, kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 12,720.000 tedanjih SIT (sedaj 53.079,62 EUR) s pripadki. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava. Prvonavedeni revizijski razlog utemeljuje z očitkom sodišču druge stopnje, da je „prekoračilo obseg pritožbe zavarovalnice“ in ugodilo pritožbi tožene stranke v širšem obsegu od tistega, v katerem je slednja obsodilni del prvostopenjske sodbe sploh izpodbijala. Da se je to v resnici zgodilo, potrjuje potrditvah tožnika tudi znesek, ki mu ga je tožena stranka prostovoljno plačala po izdaji prvostopenjske sodbe in še pred odločitvijo sodišča druge stopnje o njeni pritožbi (o čemer prilaga reviziji listinski dokaz). Tožnikov revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pa je uperjen v odločitev o njegovem (20 % - nem) lastnem prispevku k nastali mu škodi in v zavrnilni del odločitve o denarnem zadoščenju za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. V zvezi s slednjim ponovno niza vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin v terjanih zneskih za sleherno izmed oblik nepremoženjske škode – vključno z odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti, do katere po zgrešenem stališču sodišč prve in druge stopnje naj ne bi bil upravičen. Tožnik ocenjuje celotno priznano mu odškodnino kot takšno, ki je njemu na škodo v nasprotju s sodno prakso glede na po njegovem mnenju primerljive škode, pri čemer se v oporo temu sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse. To je storil tudi že v pritožbi, vendar v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje ni dobil odgovora na pritožbene očitke, ki so bili zavrnjeni zgolj s sklicevanjem na razloge v sodbi sodišča prve stopnje. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, posledično pa še kršitve ustavno zajamčenih pravic iz 14., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe – to je v smeri ugoditve njegovemu zahtevku za nadaljnjih 12,720.000 SIT (sedaj 53.079,62 EUR) s pripadki, podredno pa njeno spremembo vsaj v smeri prisoditve zneska „po prvostopenjski sodbi dodatno plačane odškodnine s pripadki in ne preko pritožbenega predloga zavarovalnice“.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

O delu revizije, v katerem ni utemeljena: Tožnik neutemeljeno graja odločitev sodišč prve in druge stopnje o njegovem 20 % - nem lastnem prispevku k nastali mu škodi, oprto na ugotovitev, da se je poškodoval kot sopotnik v avtomobilu pijanega voznika, ki je zapeljal s ceste in s katerim sta neposredno pred nesrečo skupaj popivala po različnih lokalih več ur. Njegove (po pritožbi povzete) revizijske trditve, da je naredil vse, kar je bilo mogoče od njega zahtevati in pričakovati, da bi toženkinemu zavarovancu preprečil upravljanje vozila in da je njegovo obveznost mogoče opredeliti le kot obveznost prizadevanja in ne kot obveznost rezultata, so brez slehernega pomena za preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve o tožnikovem prispevku (in obsegu le-tega) k nastanku škode. Odločitev o tem namreč ne temelji na očitku tožniku, da zavarovancu tožene stranke ni preprečil vožnje avtomobila v pijanem stanju (ali da morda njegova prizadevanja v tej smeri niso bila zadostna), temveč na dejstvu, da je pristal na vožnjo s pijanim voznikom. Razpravljanje o obsegu tožnikovega jamstva za (ne)nastanek te posledice pa je povsem odvečno in se tako izkaže, da je izpodbijana odločitev o podlagi zahtevka v skladu z določbo prvega odstavka 192. člena ob škodnem dogodku še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) – torej materialnopravno pravilna.

Materialnopravno pravilno je v izpodbijani sodbi ovrednoten tudi obseg primernega denarnega zadoščenja za ugotovljeno nepremoženjsko škodo, ki jo je pretrpel tožnik – kar velja tako glede notranje razporeditve za vsako izmed njenih oblik posamično kot tudi sumarno glede na njen celoten obseg. Tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je bil pravilno v celoti zavrnjen spričo v postopku z revizijo neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP) o estetskih učinkih vidne brazgotine v predelu nad levo obrvjo in lasiščem na tožnikovo zunanjost, ocenjenih le kot kozmetska prizadetost zunanjosti manjše stopnje. To pa v obravnavanem primeru po objektivnih merilih izključuje obstoj pravno priznane oblike nepremoženjske škode, ki bi tožnika upravičevala do odškodnine (za duševne bolečine zaradi skaženosti – glej prvi odstavek 200. člena ZOR). Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu primernih denarnih odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa tožnik utemeljuje v reviziji s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih za te oblike nepremoženjske škode. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je jalov, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen, tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed ugotovljenih oblik nepremoženjske škode upoštevana že v izpodbijani pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti namreč vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine v obravnavanem primeru pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s priznanimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave, opravljene po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji, namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku po obsegu priznane odškodnine (v višini 54 povprečnih mesečnih neto plač) v okvir ostalih priznanih odškodnin za tako škodo. Ker se tožnik v reviziji sklicuje na primere iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001), mu je treba odgovoriti, da njegov izbor iz obilice v tem viru predstavljenih primerov ne terja drugačnega sklepanja. Primeri, na katere se sklicuje tožnik, vzbujajo videz primerljivosti z njegovim le glede na diagnostične podatke o poškodbah, ne pa glede na posledice in prikrajšanja tako na telesnem kot na duševnem področju, ki so bila pri tožniku ugotovljena v bistveno manjšem obsegu glede na tovrstna prikrajšanja drugih oškodovancev v že obravnavanih zadevah, ki jih tožnik ponuja v primerjavo. Po ugotovitvah v pravnomočni sodbi je tožnik kljub zelo hudim poškodbam uspel po škodnem dogodku dokončati študij in se redno zaposliti, popolnoma pa ni prikrajšan niti na področju rekreativnega in siceršnjega družabnega udejstvovanja; zaradi posledic poškodb se tožnikovo življenje kljub številnim omejitvam na vseh področjih ni radikalno spremenilo do te mere, da bi ga bilo mogoče primerjati z oškodovanci iz primerov sodne prakse, na katere se sklicuje v reviziji. Zato je treba tožnika napotiti na njegovemu bolj podobne primere, evidentirane v isti publikaciji na primer pod zaporednimi številkami 33, 34 in 37. V dosedanji obrazložitvi je posredno vsebovan tudi odgovor na tožnikov neutemeljen očitek sodišču druge stopnje procesnopravne narave (v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nobenega dvoma namreč ni o zadostnosti razlogov v sodbi sodišča druge stopnje tako o tožnikovi pritožbeni graji na prvi stopnji pripisanega mu soprispevka k škodi (zlasti glede na vsebino pritožbene graje s tem v zvezi), kot tudi o tožnikovi pritožbeni graji prvostopenjske odločitve v delu o po obsegu nepriznani mu odškodnini za nepremoženjsko škodo (zlasti, ker so bili ti razlogi pretežno že implicirani v razlogih sodišča druge stopnje za [celo] znižanje tožniku na prvi stopnji priznane odškodnine). Razlogi sodišča druge stopnje zanesljivo omogočajo preizkus teh delov izpodbijane sodbe, sicer pa se sodišče v obrazložitvi svojih odločb ni dolžno opredeljevati tudi do tistih navedb strank, ki niso smiselne ali, ki za odločitev niso relevantne, pri čemer je končno o stališču sodišča do navedb strank mogoče v določenih primerih sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev.

O delu revizije, v katerem je utemeljena: Ne glede na doslej obrazloženo pa je bil poseg revizijskega sodišča v zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 3.421,80 EUR nujen spričo revizijsko utemeljeno uveljavljane procesne kršitve v postopku na drugi stopnji, ki na podlagi smiselne uporabe določbe 381. člena ZPP omogoča ustrezno spremembo sodbe. Utemeljen je namreč tožnikov revizijski očitek kršitve določbe prvega odstavka 350. člena ZPP (po kateri sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo), ki ga tožnik v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP uveljavlja kot relativno bistveno kršitev v postopku na drugi stopnji in s tem kot revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena istega zakona.

Res je sicer, da je obseg izpodbijanja prvostopenjske sodbe v pritožbi tožene stranke nekonsistentno opredeljen in da je obrazložitev njene pritožbe v nasprotju s pritožbenim predlogom. Vendar je za opredelitev obsega izpodbijanja relevanten prav slednji, ki spričo decidiranosti ne dopušča nobenega dvoma, saj je celovito formuliran kot izrek sodbe, za katerega se je tožena stranka zavzemala in po katerem naj bi bila „dolžna plačati tožeči stranki ... znesek 2,251.956 SIT“ (glej list. št. 60 spisa). Sodišče druge stopnje je kljub izrecnemu pritožbenemu predlogu tožene stranke, da naj bo obsojena na plačilo odškodnine tožniku v znesku 2,251.956 SIT, toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine tožniku v znesku (le) 1,431.956,30 SIT. S tem je delno (za znesek 820.000 SIT oziroma sedaj 3.421,80 EUR) poseglo v že pravnomočni obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki v postopku s pritožbo (s pritožbo tožene stranke) ni bil izpodbijan. Gre torej za situacijo, ki je po njeni preslikavi z nasprotnega gledišča tožeče stranke identična tisti iz 381. člena ZPP, saj obseg odločanja na drugi stopnji ni začrtan le z mejami tožbenega zahtevka, temveč nasprotno enako tudi z mejami pravnomočnosti prvostopenjske odločitve v neizpodbijanem obsegu. To je narekovalo ustrezno delno spremembo izpodbijane sodbe na podlagi pravkar navedene zakonske določbe, sicer pa je bilo treba tožnikovo revizijo v preostalem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

O stroških postopka: Delna sprememba odločitve o glavni stvari bi po določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sicer narekovala ustrezno spremembo tudi odločitve o stroških postopka na prvi in drugi stopnji, vendar je temu v napoto določba 359. člena (v zvezi s 383. členom) istega zakona. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi namreč odločitev o stroških postopka na prvi in drugi stopnji tudi upoštevaje delno drugačen uspeh strank v pravdi glede na njen izid v revizijskem postopku (154. člen ZPP) privedla do rezultata, ki bi bil za tožnika kot edinega revidenta manj ugoden v primerjavi z že doseženim v dosedanjem postopku, saj sta sodišči obeh stopenj pri vrednotenju uspeha izhajali iz materialnopravno zmotnih izhodišč v prid tožniku in breme tožene stranke. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik v tej pravdi „po temelju“ uspel z 80 %, „po višini“ pa z 52 %, njegov skupni uspeh pa ovrednotilo s 66 %, po enaki metodi pa tudi sodišče druge stopnje, da je „po temelju“ uspel z 80 %, „po višini“ pa spričo delne spremembe odločitve o višini odškodnine z 10 %, njegov skupni uspeh pa tako ovrednotilo s 45 %. Pri tem sta obe sodišči prezrli, da bi bilo treba uspeh strank „po temelju“ vrednotiti kvečjemu v prid toženi stranki, ki je svojo odgovornost do deleža 70 % priznavala že v odgovoru na tožbo (v tem obsegu torej sploh ni bil sporen), medtem ko sta ga sodišči ovrednotili z deležem 80% (ne pa s 100 %, za kar se je ves čas postopka neutemeljeno zavzemal tožnik). Pravilno vrednotenje tožnikovega uspeha v tej pravdi ne bi moglo torej v nobenem primeru preseči 16 %, s tem pa tudi ne privesti do zanj ugodnejše odločitve o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka od dosedanje. Zato revizijsko sodišče vanjo ni smelo poseči spričo določbe 359. člena ZPP in je tožniku delno priznalo le njegove stroške revizijskega postopka, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo od zneska 3.421,80 EUR, s katerim je uspel v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom (glej odmero na list. št. 79 spisa).