Jedro

Toženka je trenutna upravnica in torej zastopnica etažnih lastnikov, ki jo kljub spremembi upravnika, prejšnjega zastopnika etažnih lastnikov, veže zakonska dolžnost iz drugega odstavka 71. člena SZ-1. Zapleti toženke oziroma zapleti etažnih lastnikov s prejšnjim upravnikom (neopravljena primopredaja in neizročitev dokumentacije) spadajo v njihovo notranje razmerje, ki ne more imeti upoštevnega vpliva na razmerje do tretjih. Ker SZ-1 predvideva tako imenovano kontinuiteto upravljanja, kar je razvidno tudi iz 61. člena SZ-1, po katerem je prejšnji upravnik dolžan (med drugim) vso dokumentacijo, ki se nanaša na upravljanje, izročiti ali novemu upravniku ali etažnim lastnikom, tudi ni podlage za zaključek, da novi upravnik ni dolžan izvršiti obveznosti iz drugega odstavka 71. člena SZ-1, ker je nekatere aktivnosti, ki so povezane z izpolnitvijo obveznosti iz prvega odstavka 71. člena SZ-1, opravil prejšnji upravnik. Tožnici se kot tretji osebi iz 71. člena SZ-1 ni treba obrniti ali na prejšnjega upravnika ali na etažne lastnike, katerih podatki naj bi bili javni, saj ima na voljo zahtevek po drugem odstavku 71. člena SZ-1. Prejšnjemu upravniku so nenazadnje vsa zastopniška upravičenja prenehala, medtem ko javno dostopni podatki o etažnih lastnikih ne zadoščajo za vložitev tožbe zoper neplačnike.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pod točko II. izreka odločbe spremeni tako, da se glasi: ″I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni predložiti seznam etažnih lastnikov stavbe S., ki niso plačali svojega dela obveznosti po računu tožeče stranke številka 17-390-00008 z dne 4.1.2017 v znesku 1.959,51 EUR, z navedbo imena in priimka posameznega etažnega lastnika, za vsakega od njih pa številko stanovanja, velikost stanovanja in delež, s katerim odgovarja za plačilo stroškov vzdrževanja večstanovanjske stavbe.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 283,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

II. Sicer se pritožba zoper sodbo zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 379,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo I. (sklenilo), da se zaradi umika tožbe v delu, s katerim je tožeča stranka (tožnica) zahtevala predložitev seznama etažnih lastnikov stavb M1 in M2, v tem obsegu pravdni postopek ustavi in II. (razsodilo),1 (I.) da se zavrne preostali tožbeni zahtevek za predložitev seznama etažnih lastnikov stavbe S. in (II.) da je tožnica dolžna toženi stranki (toženki) v 15 dneh plačati 742,53 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper odločitvi pod točko II./I. in točko II./II. izreka odločbe sodišča prve stopnje je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da preostalemu tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo tožničinih prvostopenjskih in pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo ugovorom toženke, da ob sklepanju pogodbe ni bila upravnik, da zato ni razdelila računov med etažne lastnike, da je račune razdelil prejšnji upravnik, da toženka s prejšnjim upravnikom ni opravila primopredaje in da zato toženka ne razpolaga s seznamom etažnih lastnikov (neplačnikov) ter seznama ne more predložiti. Sodišče prve stopnje je zmotno rešilo vprašanje zamenjave upravnika, kot zastopnika etažnih lastnikov, in je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je ugotovilo, da je upravnik le zastopnik etažnih lastnikov in da zaradi zamenjave upravnika pogodbe s tretjimi ne prenehajo veljati. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo ugotoviti, da je dolžnost toženke, da ravna po drugem odstavku 72. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1). Tožnica je svoje obveznosti iz pogodbe, sklenjene z etažnimi lastniki, izpolnila in ni dobila plačila, toženki pa je posredovala tako pogodbo kot račun in jo pozvala, naj račun razdeli med etažne lastnike, prenakaže prejeta plačila in tožnici javi neplačnike, da bo slednja zoper njih lahko vložila tožbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka zaradi zgornjih razlogov ne more posredovati seznama, je napačen. Zaradi zamenjave upravnika in nerešenih razmerij etažnih lastnikov s prejšnjim upravnikom ter neopravljene primopredaje med obema upravnikoma tožnica ne more trpeti škodljivih posledic. Tožnica se lahko z zahtevkom po drugem odstavku 72. člena SZ-1 obrne le na upravnika. Sodišče prve stopnje je zmotno kot neupoštevno označilo sklicevanje tožnice na sodno prakso (na odločbi VSL I Cpg 256/2015 in VSL II Cpg 1643/2014). Ni ločilo razmerja med upravnikom in etažnimi lastniki in razmerja med etažnimi lastniki in tretjo osebo. Tretje osebe notranje razmerje ne zanima. Toženka ima kot upravnik oziroma zastopnik etažnih lastnikov obveznost tretji osebi, ki ni dobila plačila po pogodbi, predložiti seznam neplačnikov. Nerazumljivi in napačni so razlogi sodišča prve stopnje iz točke 35. obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi tožnica od toženke lahko zahtevala le odškodnino, če bi toženka kršila obveznosti po drugem odstavku 72. člena SZ-1. Napačni so tudi razlogi o povrnitvi stroškov glede delnega umika, saj je do umika prišlo, ker je toženka delno izpolnila tožbeni zahtevek. Do umika je prišlo, ker je tožnica sklenila dogovor o plačilu z etažnimi lastniki M1 in M2. Zato tožnica ne potrebuje več seznama neplačnikov. Do izpolnitve je prišlo na drugačen način, kar je prav tako izpolnitev. Pri sklenitvi dogovora z dne 18.4.2018 je etažne lastnike zastopala toženka. Tožnica ni dolžna toženki povrniti pravdnih stroškov glede umika. Ker je tudi skrčeni zahtevek utemeljen, je treba tožničine pravdne stroške naložiti v plačilo toženki.

3. Toženka v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim ponavlja svoje siceršnje navedbe iz postopka na prvi stopnji sojenja in izpostavlja, da pritožba ne pojasni razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. 71. člen SZ-1 se nanaša na primere, ko upravnik razpolaga s seznamom neplačnikov. Tožnica bi podatke lahko zahtevala ali od prejšnjega upravnika ali od etažnih lastnikov, katerih podatki so javno objavljeni. Glede delnega umika tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Nepojasnjeni pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more biti upošteven, medtem ko pritožba sodišču prve stopnje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere pa ni prišlo do nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Iz izpodbijane sodbe med drugim izhaja: - da je toženka upravnik stanovanj na M1 in M2 ter na S.; - da je bil v času, ko je tožnica sklepala z etažnimi lastniki z omenjenih naslovov pogodbi o zamenjavi stavbnega pohištva, upravnik A. d.o.o. - v stečaju (prejšnji upravnik), da je tožnica storitve po pogodbah opravila in izdala računa (za M1 in M2 v višini 6.627,40 EUR in za S. v višini 1.959,51 EUR); - da je že prejšnji upravnik računa razdelil med etažne lastnike in račun za M1 in M2 tožnici tudi delno plačal v višini 1.500,00 EUR; - da je med pravdnim postopkom in ob pomoči toženke tožnica z etažnimi lastniki M1 in M2 sklenila dogovor, po katerem so ji le-ti dolžni poravnati še 4.000,00 EUR, in da je v tem delu tožbo za predložitev seznama neplačnikov umaknila; - da med prejšnjim upravnikom in toženko ni bila opravljena primopredaja in da zato toženka ne razpolaga s seznamom etažnih lastnikov (neplačnikov) stavbe na S. (op. za M1 in M2 je toženka med pravdo prejela dokumentacijo od stečajne upraviteljice prejšnjega upravnika).

7. Na podlagi zgoraj izpostavljenih okoliščin primera (in seveda upoštevaje tožbeni zahtevek) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica zahtevka ne utemeljuje na podlagi prvega odstavka 71. člena SZ-1, po katerem mora upravnik brez odlašanja izpolniti denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Pravilno je tudi stališče, da kljub spremembi upravnika, ki je le zastopnik etažnih lastnikov (prvi odstavek 68. člena SZ-1), pogodba za S. zavezuje tožnico, ki je storitve opravila in izstavila zanje račun, vendar ji dela še niso bila plačana, in etažne lastnike S.,2 vendar pa so zmotni nadaljnji materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje, da ni podlage za uporabo drugega odstavka 71. člena SZ-1, po katerem mora upravnik, če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe. Ker gre za obveznost, ki temelji na izrecni zakonski določbi, so zmotni tudi razlogi sodišča prve stopnje o neizvršljivosti tožničinega zahtevka in o tem, da ima tožnica, ker toženka zahtevka ni prostovoljno izpolnila, na voljo le odškodninsko tožbo. V zvezi s slednjim je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na stališče pritožbenega sodišča v zadevi VSL I Cpg 354/2017 z dne 19.7.2018, v kateri je tožeča stranka (tretja oseba) uveljavljala od tožene stranke (novega upravnika) plačilo na podlagi prvega odstavka 71. člena SZ-1. Izpostavljena zadeva ni primerljiva z obravnavano, saj tožnica uveljavlja zahtevek po drugem odstavku 71. člena SZ-1. 8. Toženka je trenutna upravnica in torej zastopnica etažnih lastnikov, ki jo kljub spremembi upravnika, prejšnjega zastopnika etažnih lastnikov, veže zakonska dolžnost iz drugega odstavka 71. člena SZ-1. Pritožbeno zavzemanje, da na tožničin položaj oziroma na položaj tretje osebe iz 71. člena SZ-1 ne more vplivati sprememba upravnika, je utemeljeno. Povedano drugače, zapleti toženke oziroma zapleti etažnih lastnikov s prejšnjim upravnikom (neopravljena primopredaja in neizročitev dokumentacije) spadajo v njihovo notranje razmerje, ki ne more imeti upoštevnega vpliva na razmerje do tretjih. Ker SZ-1 predvideva tako imenovano kontinuiteto upravljanja, kar je razvidno tudi iz 61. člena SZ-1, po katerem je prejšnji upravnik dolžan (med drugim) vso dokumentacijo, ki se nanaša na upravljanje, izročiti ali novemu upravniku ali etažnim lastnikom,3 tudi ni podlage za zaključek, da novi upravnik ni dolžan izvršiti obveznosti iz drugega odstavka 71. člena SZ-1, ker je nekatere aktivnosti, ki so povezane z izpolnitvijo obveznosti iz prvega odstavka 71. člena SZ-1, opravil prejšnji upravnik. Tožnici se kot tretji osebi iz 71. člena SZ-1 ni treba obrniti ali na prejšnjega upravnika ali na etažne lastnike, katerih podatki naj bi bili javni, saj ima na voljo zahtevek po drugem odstavku 71. člena SZ-1. Prejšnjemu upravniku so nenazadnje vsa zastopniška upravičenja prenehala, medtem ko javno dostopni podatki o etažnih lastnikih ne zadoščajo za vložitev tožbe zoper neplačnike.4 Ker je toženka upravnica in torej zastopnica etažnih lastnikov (neplačnikov), so neutemeljene njene (pravzaprav pavšalne) trditve, ki jim je sodišče prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava povsem nekritično sledilo, da zaradi stečaja prejšnjega upravnika in zaradi neopravljene primopredaje zahtevka po predložitvi seznama neplačnikov toženka ne more izpolniti in posledično ni pasivno legitimirana. Toženka ni samo (poleg etažnih lastnikov) tista, ki je imela in ima zoper prejšnjega upravnika zahtevek po 61. členu SZ-1, temveč je (in to je bistveno) zastopnica etažnih lastnikov. Ker je toženka v upravniškem razmerju z etažnimi lastniki, katerih obveznosti do tretje osebe iz 71. člena SZ-1 niso bile poravnane v celoti, bo na podlagi svoje specifične vloge vsekakor mogla in upoštevaje predmetno sodbo tudi morala tožnici posredovati seznam neplačnikov za S. z zahtevanimi podatki. Povedano drugače, če toženka (trenutno) s podatki o neplačnikih ne razpolaga, kar je nenazadnje pritožbeno neizpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, to dejstvo ne vpliva na (ne)utemeljenost zahtevka, saj mora toženka, ki opravlja funkcijo upravnika in je torej zastopnica etažnih lastnikov, izpolniti svojo obveznost iz drugega odstavka 71. člena. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče še pripominja, da je toženka v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavila, da bi bilo podatke mogoče pridobiti ali preko zahteve prejšnjemu upravniku ali neposredno od etažnih lastnikov, nato pa je zmotno zaključila, da bi se morala teh načinov poslužiti tožnica, saj je tožnica tista, ki uveljavlja pravico iz drugega odstavka 71. člena SZ-1, medtem ko je na podlagi SZ-1 toženka tista, ki jo bremenijo posledice tako imenovane kontinuitete upravljanja.

9. Ker je torej sodišče prve stopnje glede odločitve o preostalem tožbenem zahtevku (predložitev seznama neplačnikov S.) zmotno uporabilo materialno pravo in dejansko stanje iz tega razloga ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno (peta alineja prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), je pritožbeno sodišče upoštevaje zgoraj navedeno v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (točka I./I. izreka te odločbe).

10. Posledično je tožničin uspeh v tej pravdi na prvi stopnji sojenja 23 %, saj je upoštevaje vrednost spornega predmeta (8.586,91 EUR) uspela z zahtevkom za izročitev seznama za S. (ta se je nanašal na račun v višini 1.959,51 EUR), ni pa uspela z zahtevkom za izročitev seznama za M1 in M2 (ta se je nanašal na račun v višini 6.627,40 EUR). V slednjem delu je tudi sicer tožničina pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (II. točka izreka te odločbe, ki temelji na drugi točki 365. člena ZPP), saj je tožnica tožbo v delu glede predložitve seznama za M1 in M2 umaknila, ker se je ob pomoči toženke z etažnimi lastniki dogovorila za plačilo računa. Pravdna stranka je dolžna pri umiku tožbe povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). Izjema od splošnega pravila, po kateri ni dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov, je predvidena le v primeru, ko je takojšen umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka s strani nasprotne stranke, do česar pa v konkretni zadevi ni prišlo. Čeprav se je tožnica ob pomoči toženke z etažnimi lastniki M1 in M2 dogovorila o plačilu terjatve, tega dogovora ni mogoče šteti kot toženkino izpolnitev zahtevka za predložitev seznama neplačnikov. Tožničin uspeh v višini 23 % (in posledični toženkin uspeh v višini 77 %) je terjal, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, poseg v odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov. Tožnici se na podlagi 154. in 155. člena ZPP prizna 375,00 EUR takse za tožbo (brez DDV), 400 točk za sestavo tožbe, 400 točk za prvo pripravljalno vlogo, 400 točk za pristop na narok, 22 točk za izdatke za stranko in 22% DDV, kar skupaj in ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.059,30 EUR oziroma upoštevaje njen uspeh 243,64 EUR. Na enaki pravni podlagi se toženki prizna 400 točk za sestavo odgovora na tožbo, 400 točk za pristop na narok, 400 točk za I. pripravljalno vlogo, 22 točk za izdatke za stranko in 22 % DDV (ne prizna se ji 100 točk za posvet s stranko, saj gre za nesamostojno in nenazadnje neizkazano storitev), kar skupaj znaša 684,30 EUR oziroma upoštevaje njen uspeh 526,91 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnica dolžna toženki plačati 283,27 EUR prvostopenjskih stroškov. Pritožbeno sodišče je upoštevaje vse navedeno in na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP poseglo tudi v odločitev o povrnitvi stroškov postopka na prvi stopnji sojenja ter odločilo kot izhaja iz točke I./II. izreka te odločbe.

11. Ker ob zgoraj izpostavljenih utemeljenih in neutemeljenih pritožbenih očitkih tožnica drugih trditev zoper sodbo ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ni našlo.

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v III. točki izreka te odločbe odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim in drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo po presoji pritožbenega sodišča uspela v celoti, saj je v celoti uspela glede pritožbeno sporne odločitve o glavni stvari, medtem ko je bila glede postranske, enostavne in za uspeh zanemarljive odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov uspešna le delno. Skladno z navedenim mora toženka tožnici povrniti njene pritožbene stroške, medtem ko toženki ne pripadajo priglašeni stroški glede odgovora na pritožbo. Tožnici se prizna 165,00 EUR takse za pritožbo (brez DDV), 375 točk za sestavo pritožbe, 7,5 točk za izdatke za stranko in 22 % DDV, kar skupaj znaša 379,19 EUR.

1 S pritožbo se izpodbija le sodba, to je odločitvi o zavrnitvi preostalega zahtevka in o povrnitvi pravdnih stroškov. 2 Takšna stališča izhajajo tudi iz npr. odločb VSL I Cpg 1230/2010 z dne 22. 12. 2010 in I Cpg 1119/2013 z dne 20. 1. 2015. 3 Tako tudi npr. odločbe VSL I Cpg 1089/2016 z dne 31. 8. 2017, I Cpg 1218/2016 z dne 28. 11. 2017 in II Cp 1194/2018 z dne 20. 6. 2018. 4 Slednje je obširno pojasnjeno v zadevi VS RS III Ips 6/2016 z dne 25. 7. 2017.