Jedro

Denacionalizacijski postopek ni izvršilni postopek, s katerim bi se izvedla arondacijska odločba oz. zakupna pogodba, sklenjena med razlaščenko in Agrokombinatom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano občine Ljubljana M. št. ... z dne 2.12.1994. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo za vračilo parcele št. 71 (pravilno: 72) k.o. S. upravičencema V. in K.P. in zavrnil tudi zahtevo za vračilo parc. št. 272, 273, 276/3, 277/3, 278/4, 322, 434, 72 in 322/4 k.o. S. upravičenki M.K. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da so upravičenci do denacionalizacije po 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno tudi z arondacijo, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bilo V. in M.P. odvzeto zemljišče parc. št. 72, dodeljeno pa jim je bilo drugo zemljišče parc. št. 272, 276/3, 277/3, 278/4, 322 in 273 k.o. S.. Nadomestno zemljišče ustreza odvzetemu zemljišču, saj je vrednost odvzetega zemljišča po izvedenskem mnenju manjša od vrednosti nadomestnega zemljišča. Po 3. odstavku 16. člena ZDen premoženja v postopku denacionalizacije ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Če vrnitev premoženja v naravi ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je bilo premoženje, prej navedene parcele, ki je bilo odvzeto M.K., dano kot nadomestno zemljišče V. in M.P. Ker je sedaj v lasti fizičnih oseb, zahtevek tožečih strank za vrnitev teh parcel v naravi ni mogoč. O odškodninskem zahtevku za te parcele pa bo prvostopni upravni organ odločil s posebno odločbo.

Tožeče stranke v svoji tožbi navajajo, da je bilo premoženje M.K. in V. ter K.P. podržavljeno na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih in na njegovi osnovi izdanih arondacijskih odločb. Zato je v skladu z ZDen podana osnova za denacionalizacijo. M.K. ni dobila nadomestnih nepremičnin za njej odvzete nepremičnine. Upravičenka je ves čas predlagala, da se ji dodelijo druga enakovredna zemljišča, pri tem je predlagala, da se ji dodeli parc. št. 72 k.o. S., last V. in K.P., ki je še vedno vpisana kot družbena lastnina. S tem se strinjajo tudi pravni nasledniki razlaščencev. Tožena stranka se, tako kot upravni organ prve stopnje, ni ukvarjala z vrnitvijo parc. št. 434k.o.S.. To parcelo je M.K. podarila z izjavo dne 20.2.1963 in je sedaj družbena lastnina. Tožečim strankam je veliko do tega, da se ta parcela vrne. Tožena stranka prav tako ni odločila o parc. št. 322/4 k.o. S., čeprav je bilo že 27.1.1989 določeno, da se del te parcele dodeli F. in P.K., ki sta solastnika vsak do ene polovice hiše, v zvezi s katero navedena parcela predstavlja funkcionalno zemljišče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita. ZDen v 29. točki 3. člena določa, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. V obravnavanem primeru je bilo po izvedenem postopku ugotovljeno, da je bilo podržavljeno premoženje, parc. št. 72 k.o. S., V. in K.P. nadomeščeno s parc. št. 727, 276/3, 277/3, 278/4, 322/1, 322/2 in 273/1 ter, da znaša vrednost nadomestnih zemljišč 102,9 % podržavljene nepremičnine. Dano je bilo torej ustrezno nadomestno zemljišče in ni podlage za vračanje po ZDen.

V primeru podržavljenja zemljišča razlaščenke M.K., to je parc. št. 272, 276/3, 277/3, 278/4 in 322 k.o. S., vl. št. 58, je upravni organ prve stopnje ugotovil, da vračilo v naravi ni možno, ker so te parcele v lasti fizične osebe. Ta odločitev je v skladu s 3. odstavkom 16. člena ZDen, ki določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Upravičenki bo zato določena ustrezna odškodnina.

Ostale trditve oziroma navedbe v tožbi tudi niso utemeljene.

Denacionalizacija pomeni popravo krivic, ki je bila storjena s podržavljenjem premoženja s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v ZDen. Namen postopka denacionalizacije je zato vračilo podržavljenih nepremičnin in premičnin v naravi oziroma, če to ni možno plačilo odškodnine za podržavljeno premoženje. Organi, ki vodijo postopek za denacionalizacijo, nimajo pooblastila, da spreminjajo, razveljavljajo ali odpravljajo odločbe o podržavljenju. Nimajo pa tudi pooblastila, da na novo urejajo premoženjsko-pravna razmerja med različnimi upravičenci. Tudi inštitut poravnave iz 69. člena ZDen se nanaša le na razmerja med upravičenci in zavezanci in torej ne med upravičenci iz različnih zahtevkov. Zato v predmetni zadevi upravni organ nima pooblastila za odločanje o odstopu parcel enega upravičenca v last drugega upravičenca. Postopek za denacionalizacijo tudi ni izvršilni postopek, s katerim bi se izvedla arondacijska odločba oziroma zakupna pogodba, sklenjena med M.K. in Agrokombinatom B.. Zato je pravilna odločitev tožene stranke in upravnega organa prve stopnje, da se v primeru, ko ni mogoče vrniti podržavljenega premoženja v naravi, določi razlaščenki ustrezna odškodnina.

Neutemeljena je trditev, da upravni organ ni odločal o vrnitvi parc. št. 434 k.o. S.. Tožeče stranke v zahtevku za denacionalizacijo te parcele niso navedle. Tožeče stranke so šele v postopku podrejeno predlagale, da se jim kot nadomestno zemljišče vrne parc. št. 434. Iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje pa jasno izhaja, da o tej parceli upravni organ ne more odločati, ker zato ni pristojen, saj je parcela prešla v državno lastnino na podlagi pravnega posla - darilne pogodbe.

Upravni organ prve stopnje je v svoji odločbi tudi pravilno ugotovil, da v kolikor del parc. št. 322 k.o. S. dejansko predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu, ni ovir za uskladitev katastrskega stanja z dejanskim stanjem in tega zemljišča ni mogoče vračati v naravi v postopku denacionalizacije.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustave listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97).