Jedro

Aktivno sodelovanje sindikata se lahko udejanja na različne načine, npr. preko podajanja mnenj, pripomb, predlogov, obveznega posvetovanja s sindikati v postopkih o kolektivnih pravicah delavcev, v določenih primerih je predpisano tudi soglasje sindikata v nekaterih postopkih pri delodajalcu, ali pa sodelovanje pri uveljavljanju individualnih pravic delavcev kot npr. podajanje mnenja o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter soglasja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavniku delavcev.

V predlogu za izdajo začasne odredbe bi upnik primeroma moral zatrjevati, kakšne so finančne posledice za dolžnika in utemeljiti, zakaj njegov interes pretehta nad to in ostalimi posledicami za dolžnika. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi sodelovanje sindikata na sejah zavoda lahko vplivalo tudi na odločitve, sprejete na teh sejah, tudi takšne, ki so v domeni zavoda (v zvezi s šolskimi programi, statusi dijakov, vzgojno in izobraževalno problematiko...), zato bi upnik moral izkazati svoj prevladujoči interes za sodelovanje na celotnih sejah zavoda oziroma tudi pri sprejemanju tovrstnih odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I., II. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne (I. točka izreka sklepa), da upnik sam nosi svoje stroške s predlogom za začasno odredbo (II. točka izreka sklepa), da je upnik dolžan dolžniku povrniti 112,00 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sklepa) in da se stroškovni predlog dolžnika v presežku zavrne (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper I., II. in III. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je naslovno sodišče zmotno ugotovilo, da niso podane predpostavke za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. ZIZ. Upnik je namreč natančno pojasnil obstoj vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Kot že pojasnjeno v predlogu za izdajo začasne odredbe, dolžnik upniku vztrajno krši njegove pravice, ki jih ima iz naslova lastnosti reprezentativnega sindikata (zlasti z nevročanjem vabil na seje zavoda in z onemogočanjem sodelovanja na tej sejah), in mu s tem onemogoča izpolnjevanje njegovih temeljnih nalog na področju vprašanj ekonomske in socialne varnosti delavcev, zaposlenih pri dolžniku. Upnik kot sindikalna organizacija tako ne more izpolnjevati svojega poslanstva, zaradi katerega je sploh bil ustanovljen Sindikat A., t.j. zaščite interesov zaposlenih v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti. Pristojnosti sveta javne šole so določene v 48. ZOFVI. Očitno je torej, da je svet zavoda najvišji organ zavoda in sprejema najpomembnejše odločitve v zvezi z delovanjem zavoda. Pri sprejemanju teh odločitev pa sodelujejo tudi reprezentativni sindikati, saj lahko le na takšen način vplivajo na same odločitve in tudi predstavljajo interese zaposlenih. Pravica, ki jo daje 113.b člen Kolektivne pogodbe za dejavnost in izobraževanja v RS (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba), je tako temeljna in najširša pravica, skozi katero reprezentativni sindikat sploh lahko izpolnjuje svoje poslanstvo. Nobena druga oblika sodelovanja z zavodom (dolžnikom) ne omogoča reprezentativnim sindikatom takšen obseg zaščite interesov zaposlenih, kot pa sodelovanje na sejah zavoda, kjer se sprejemajo najpomembnejše odločitve v zvezi z delovanjem zavoda. Vse odločitve iz 48. člena ZOFVI pa imajo neposreden vpliv na pravice in dolžnosti ter interese zaposlenih v zavodu. Pravočasno seznanitev z nameravanimi in tudi sprejetimi odločitvami na sejah zavoda je nujna za učinkovito uveljavljanje interesov zaposlenih in za delovanje sindikata nasploh. Na pomembnost omogočanja sodelovanja reprezentativnim sindikatom na sejah zavodov je tudi že opozorilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, in sicer v zadevi v sodbi, opr. št. VIII Ips 1/2021, z dne 25. 5. 2021, v kateri se je sicer sodišče ukvarjalo s Kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti, ki pa vsebuje podobno vsebinsko določbo o pošiljanju vabil in gradiva ter sodelovanju na sejah zavoda. Kot je razvidno iz citiranega, so tudi vsi pomisleki glede varovanja podatkov odveč, saj mora sindikat (ne glede na to, ali je reprezentativen ali ne) v skladu z veljavnimi predpisi varovati vse takšne in drugačne zaupne podatke. Iz navedenega tako jasno izhaja, da v tem kontekstu ne držijo ugotovitve naslovnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da ima upnik številne druge naloge, s katerimi uresničuje svoje poslanstvo. Namreč, že ob upoštevanju pozitivnega prava, ki ga sodišče mora poznati, je jasno, da na odločitve sveta zavoda lahko vpliva le, če se seznani z gradivom za seje zavoda in mu je tudi omogočeno sodelovanje na teh sejah. Jasno je torej, da reprezentativen sindikat, ki mu je takšno sodelovanje onemogočeno, več ne more učinkovito izpolnjevati svojega poslanstva in normalno delovati. Na ravni splošno znanega dejstva pa je, da ima takšen položaj sindikata neposreden vpliv na samo članstvo sindikata, saj je življenjsko normalno, da se zaposleni odločajo za včlanitev v sindikat, ki ima večjo možnost zagovarjanja in uveljavljanja interesov zaposlenih. Prenehanje upnika kot sindikata tako ne prestavlja zgolj teoretične možnosti, ampak realno nevarnost. Če upnik ne bo imel možnosti sodelovanja na sejah sveta zavoda, ne bo mogel pri njegovih odločitvah zagovarjati in uveljavljati interesov zaposlenih. Jasno je torej, da bo slej ko prej prišlo do osipa upnikovega članstva. Vse dogajanje v zvezi z nepriznavanjem lastnosti reprezentativnosti pa ima že tako negativen vpliv na ugled upnika in njegovo zmožnost uveljavljanja interesov zaposlenih, grobo posegajo v njegovo dobro ime in mu jemljejo čas. Naslovno sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ne pojasni, katere so te številne druge naloge, s katerimi lahko upnik uresničuje svoje poslanstvo. Prav tako v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, kako lahko upnik nadomesti možnosti sodelovanja pri najpomembnejših odločitev sveta dolžnika, kot jih določa 48. člen ZOFVI, z drugimi pravicami, ki jih ima po veljavni zakonodaji. Izpodbijani sklep je tako v tem delu neobrazložen in bi ga bilo treba že iz tega razloga razveljaviti. Očitno je torej, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Obrazložitev v izpodbijanem sklepu glede posledic, ki bi nastale za dolžnika z izdajo začasne odredbe, je sama s seboj v nasprotju. Najprej namreč sodišče navaja, da posledice, ki bi za dolžnika nastale z izdano začasno odredbo, niso samo v tem, da bi moral na seje vabiti še en sindikat, potem pa v naslednjem odstavku obrazloži, da upnik posledic za dolžnika niti ne navede in ni mogoče preveriti, ali bi bile hujše od posledic za upnika. Takšne obrazložitve se niti ne da preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V predlogu za izvršbo je upnik zahteval izdajo regulacijske začasne odredbe, in sicer, da mu mora upnik zagotoviti izvrševanje vseh pravic reprezentativnih sindikatov, zlasti, da mu vroča vabila z gradivi na seje zavoda in mu omogoča sodelovanje na celotnih sejah. Namen regulacijske začasne odredbe je ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). V okviru z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-275/97 začrtanih mej obravnavanja take začasne odredbe je treba pogoje za izdajo takšne začasne odredbe presojati po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ob tehtanju interesov strank. Gre za varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče mora glede na citirano ustavno odločbo presojati, ali te škode ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo predlagane začasne odredbe in ali izdaja te začasne odredbe ne bi nedopustno posegala v pravni položaj dolžnika s tem da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi več bilo mogoče odpraviti. Prvi pogoj za izdajo (tudi) regulacijske začasne odredbe je torej, da upnik izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. V tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je za izdajo začasne odredbe alternativno predpisan pogoj, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po mnenju dela teorije pride ta pogoj v poštev tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe.1

7. Predlog za začasno odredbo je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je, čeprav drži, da upnik (ki je sicer verjetno izkazal, da je reprezentativen sindikat in s tem svojo terjatev), ki ne obstaja (več), ne more uveljavljati terjatve, možnost prenehanja samega upnika v tej fazi zgolj teoretična možnost. Upnik zatrjuje, da ga dolžnik onemogoča samo pri sodelovanju na celotnih sejah, konkretno na petih sejah v zadnjem letu. Upnik ima številne druge naloge, s katerimi uresničuje svojo poslanstvo, kako bi zgolj nesodelovanje na celotnih sejah povzročilo prenehanje upnika, pa ni izkazano s stopnjo verjetnosti. Glede nastanka težko nadomestljive škode z grobim poseganjem v upnikovo dobro ime in ugled, češ da dolžnikova ravnanja ustvarjajo vtis sindikata, ki ne more skrbeti za koristi svojih članov in delavcev, da se dolžnik ne more ukvarjati s svojim poslanstvom, s tem ko mora »iskati svojo pravico« pri pristojnih organih in sodiščih, postopki pa so dolgotrajni in bi mu bilo do izvršitve sodbe onemogočeno izvajanje pravic reprezentativnih sindikatov ter upnikova nedenarna terjatev ne bi imela več nobenega pomena, sodišče ugotavlja, da upnik trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil in da so navedbe o nastanku težko nadomestljive škode preveč pavšalne, brez konkretnih dejstev, in ne opravičujejo izdaje predlagane začasne odredbe, če bo upnik uspel v glavnem postopku, pa sodba ne more biti brez pomena. Posledice, ki bi za dolžnika nastale z izdano začasno odredbo, niso samo v tem, da bi moral na seje vabiti še en sindikat ter da bi ga v primeru upnikovega neuspeha v glavnem postopku lahko preprosto prenehal vabiti in zahteval vrnitev posredovanega gradiva. Kakšne posledice bi nastale za dolžnika, če bi dopustil sodelovanje na celotnih sejah sindikatu, za katerega bi se kasneje izkazalo, da ni reprezentativen in kaj bi pomenilo to za odločitve, sprejete v sodelovanju s takšnim sindikatom, upnik niti ne navede in ni mogoče preveriti, ali bi bile hujše od posledic za upnika. Ker že ti pogoji niso podani, se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem reverzibilnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

8. V predlogu za začasno odredbo je upnik zatrjeval, da mu dolžnik onemogoča izpolnjevanje njegovih temeljnih nalog, da ne more izpolnjevati svojega poslanstva, zaradi katerega je sploh bil ustanovljen, da dolžnikovo ravnanje in onemogočanje upnikovega delovanja grozi samemu obstoju upnika, saj se delavci ne bodo več včlanjevali v Sindikat A., že obstoječi člani pa ga lahko zapustijo, kar bi dejansko pomenilo konec upnika. Višje sodišče v zvezi s temi trditvami pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ne pa nasprotnim pritožbenim razlogom, da so navedbe o prenehanju upnika kot primarno v celoti špekulativne, poleg tega pa jih upnik v predlogu za začasno odredbo niti ni z ničemer izkazoval. Ne gre namreč za kako splošno znano dejstvo, zato bi jih upnik moral izkazati z verjetnostjo, tega pa z dopisom z dne 29. 3. 2021 dolžniku (v katerem je ta dolžniku zlasti pojasnjeval svojo reprezentativnost) in elektronskimi sporočili z vabili na seje (v katerih gre za pozive in očitke dolžniku zaradi nevabljenja na seje zavoda) upnik ni storil. V enaki meri so možne tudi drugačne posledice onemogočanja upnikovega delovanja, kot jih navaja upnik, saj lahko onemogočanje sindikata pri delavcih vzbudi odpor do takšnega ravnanja in celo vzpodbudi podporo sindikatu (posledično pa tudi pri dolžniku lahko pride do odločitve, da s sindikatom prične sodelovati), zato bi upnik moral konkretneje zatrjevati, pa tudi izkazati, iz katerih okoliščin izhaja, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja prenehal obstajati oziroma delovati. Upnik primeroma ni niti zatrjeval niti izkazal, da delavci že prekinjajo članstvo v sindikatu ali da sindikatu očitajo, da ne more skrbeti za njihove pravice.

9. Višje sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da so upnikove trditve, da dolžnikova ravnanja grobo posegajo v upnikovo dobro ime in ugled, saj med zaposlenimi pri dolžniku ustvarjajo vtis sindikata, ki sploh ne more skrbeti za koristi svojih članov in delavcev nasploh, da se ne more ukvarjati s svojim poslanstvom ker mora »iskati svojo pravico« na sodiščih, sodni postopki pa da so dolgotrajni in upnikova nedenarna terjatev in kasnejša sodba zato ne bi imela več nobenega pomena, preveč pavšalne in s tem neutemeljene, razen tega pa glede škode za upnikovo dobro ime in ugled niso z ničemer izkazane. Analogno temu, da bi sindikat, katerega delovanje delodajalec onemogoča, lahko celo pridobil podporo, je možno tudi, da mu ugled lahko dejansko zraste, to, da je upnik primoran za uveljavitev svojih pravic sprožiti sodno varstvo, pa sodi v del njegovih nalog in ne more predstavljati pravno priznane škode.

10. Šele v pritožbi upnik uveljavlja, da naj bi bilo sodelovanje na sejah zavoda temeljni in edini način, na katerega naj bi lahko deloval oziroma izpolnjeval svoje poslanstvo, kar naj bi izhajalo iz pozitivne zakonodaje. Vendar pa navedeno ne izhaja že iz v njegovi pritožbi podanih navedb, saj je upnik sam citiral tudi tisti del odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 1/2021, v kateri je le-to navedlo, da se "aktivno sodelovanje lahko udejanja na različne načine, npr. preko podajanja mnenj, pripomb, predlogov, obveznega posvetovanja s sindikati v postopkih o kolektivnih pravicah delavcev, v določenih primerih je predpisano tudi soglasje sindikata v nekaterih postopkih pri delodajalcu, ali pa sodelovanje pri uveljavljanju individualnih pravic delavcev kot npr. podajanje mnenja o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter soglasja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavniku delavcev (76. člen ZDR-1, prvi odstavek 102. člena ZDR-1, 86. člen ZDR-1 in 112. člen ZDR-1.)". Tudi iz drugih pozitivnopravnih določil pa izhaja, da ima upnik številne druge možnosti delovanja in druge pravice (glede katerih ni zatrjeval, da mu dolžnik odreka njihovo izvrševanje). Skladno z 18. členom Kolektivne pogodbe je ravnatelj dolžan obveščati reprezentativne sindikate v zavodu in zahtevati skupno posvetovanje glede: statusnih sprememb, potrebe po novih delavcih (število in profili), razporejanja delavcev iz zavoda v druge organizacije, razporejanja delavcev iz kraja v kraj in odpuščanja delavcev. Skladno z 19. členom Kolektivne pogodbe mora ravnatelj dalje 15 dni pred sprejemom odločitve zahtevati predhodno mnenje reprezentativnih sindikatov o zaposlovanju oziroma nadaljevanju dela delavcev, ki izpolnjujejo pogoje za starostno upokojitev, začetku in koncu delovnega časa, odmorih med delom in razporeditvi tedenskega delovnega časa, času, kraju in načinu izplačil plač in drugih osebnih prejemkov, uvajanju novih načinov ugotavljanja delovne uspešnosti, razvrščanju oziroma napredovanju v višje plačilne razrede in določanju plač in drugih prejemkov na tej podlagi, ukrepih za preprečevanje poškodb pri delu in poklicnih bolezni, določanju različnih oblik nadzora nad delom, obnašanjem in učinkovitostjo dela zaposlenih. Na zahtevo reprezentativnega sindikata mora ravnatelj v osmih dneh organizirati razgovor _s sindikalnimi predstavnik_i. Skladno s 44. členom Kolektivne pogodbe mora biti sindikat mora obveščen letnem delovnem načrtu, skladno z 60. členom pa o disciplinskem postopku zoper delavca. Drugače kot v pritožbi trdi upnik, torej iz pozitivne zakonodaje nikakor ne izhaja, da je edino možno delovanje upnika preko sodelovanja na sejah zavoda in prejemanja gradiv za seje. Sodišče prve stopnje teh in ostalih pravic sindikatov v izpodbijanem sklepu sicer res ni opisalo, vendar pa gre za materialno pravna določila, ki upniku sicer morajo biti poznana že zaradi izvajanja njegovih nalog, in ne za odločilna dejstva, o katerih bi v izpodbijanem sklepu izostali razlogi.

11. V pritožbi se upnik sklicuje in že sam citira določilo 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, po katerem svet javnega vrtca oziroma šole imenuje in razrešuje ravnatelja vrtca oziroma šole, sprejema program razvoja vrtca oziroma šole, letni delovni načrt in poročilo o njegovi uresničitvi, sprejme letno poročilo o samoevalvaciji šole oziroma vrtca, odloča o uvedbi nadstandardnih in drugih programov, obravnava poročila o vzgojni oziroma izobraževalni problematiki, odloča o pritožbah v zvezi s statusom vajenca, dijaka, študenta višje šole in odraslega kot drugostopenjski organ, če z zakonom ni določeno drugače, o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, obravnava zadeve, ki mu jih predloži vzgojiteljski, učiteljski, andragoški oziroma predavateljski zbor, šolska inšpekcija, reprezentativni sindikat zaposlenih, svet staršev, skupnost učencev, vajencev, dijakov ali študentov in opravlja druge naloge, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi. Iz tega določila je razvidno, da gre za številne naloge in pristojnosti, ki sicer ne sodijo v delokrog delovanja sindikatov, zato v tem določilu ni najti razloga za pripisovanje tako odločilnega pomena sodelovanja na sejah sveta zavoda za njegovo delovanje, kot to uveljavlja upnik. Prav tako ni bila naloga sodišča prve stopnje, da upniku pojasni, kako naj na podlagi izvrševanja ostalih pristojnosti nadomesti svoje delovanje preko sodelovanja na sejah zavoda.

12. Tudi posledice za dolžnika, ki jih sicer ni bilo dolžno navesti sodišče, temveč bi jih v predlogu za izdajo začasne odredbe moral navesti upnik (v sklepu zato niso izostali razlogi o odločilnih dejstvih, niti razlogi sklepa zaradi navedenega niso sami s seboj v nasprotju), izhajajo iz pozitivne zakonodaje, ena od njih je tudi obveznost plačila za sindikalno delo, ki jo je upnik še posebej poudaril tudi v dopisu z dne 29. 3. 2021. Skladno s 113. členom Kolektivne pogodbe se namreč reprezentativnim sindikatom dejavnosti za njihovo delovanje zagotavlja plačilo 1 ure in 20 minut na zaposlenega v vzgoji in izobraževanju, sindikalnim zaupnikom pa pripada najmanj ena plačana ura letno za vsakega delavca vendar ne manj kot 65 ur letno, za opravljanje njegovih funkcij in sodelovanje v delu organov sindikata v zavodu. V tako določeno število ur pa se ne všteva delovanje sindikalnih zaupnikov izven zavoda. Upnik bi v predlogu za izdajo začasne odredbe tako primeroma moral zatrjevati, kakšne so finančne posledice za dolžnika in utemeljiti, zakaj njegov interes pretehta nad to in ostalimi posledicami za dolžnika. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi sodelovanje sindikata na sejah zavoda lahko vplivalo tudi na odločitve, sprejete na teh sejah, tudi takšne, ki so v domeni zavoda (v zvezi s šolskimi programi, statusi dijakov, vzgojno in izobraževalno problematiko...), zato bi upnik moral izkazati svoj prevladujoči interes za sodelovanje na celotnih sejah zavoda oziroma tudi pri sprejemanju tovrstnih odločitev. Potrebe po tehtanju interesov obeh strank upnik tako ni mogel odpraviti s pavšalnimi trditvami, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

13. Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem reverzibilnosti ni bilo dolžno ukvarjati, pa povedanem ne drži, da bi dolžnik lahko enostavno le onemogočil upniku nadaljnje sodelovanje (kar počne že sedaj) in eventualno zahteval vrnitev ali uničenje vseh podatkov, do katerih bi upnik prišel v vmesnem obdobju na podlagi priznane lastnosti reprezentativnosti. Morebiten vpliv na sprejete odločitve sveta zavoda namreč po naravi stvari ne bi bil reverzibilen. Prav tako pa bi bile glede izpolnjevanja pogoja reverzibilnosti lahko težavne finančne posledice za dolžnika - vprašanje je namreč, ali bi prejeta sredstva lahko dolžnik "enostavno" zahteval nazaj od upnika.

14. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v I., II. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Pogorelčnik N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba 2017, str. 128. in 129.