Jedro

V času obravnavane nezgode (27.5.1997) veljavni Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) je določal pravico zavarovalnice do povračila izplačanega zneska, s katerim je poravnala škodo iz prometne nesreče oškodovancem, od sklenitelja pogodbe oz. tudi od odgovorne osebe, med drugim tudi v primeru, če je voznik upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, pa so določali splošni pogoji, med drugim tudi, če odkloni preizkus alkoholiziranosti. To, da je toženec voznik, je dokazno breme tožeče stranke. Tožeči stranki je dokaz, da je toženec voznik, uspel. To je tudi tako imenovano materialno dokazno breme tožeče stranke in je to materialno dokazno breme ves čas postopka na strani tožeče stranke, procesno dokazno breme pa se med dokaznim postopkom spreminja. Navedeni uspeh dokazovanja je namreč dokazno breme (procesno) prevalil na toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča z dne 6.3.2001 v celoti v veljavi, in sicer za glavnico v znesku tedaj 788.102,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1998 do plačila in za izvršilne stroške v višini 9.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2001 do plačila ter tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 147.200,00 SIT v 15-ih dneh, pod izvršbo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je toženec kot voznik zavarovanega vozila bil udeležen v nezgodi, nezgodo povzročil, zavarovalne pravice pa je izgubil, ker je v času prometne nezgode kot voznik bil pod vplivom alkohola, šteje se namreč, da je bil pod vplivom alkohola, ker se je po nesreči izmaknil preiskavi alkoholiziranosti oz. jo je odklonil. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da se sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Sodišče napačno uporabi pravilo o dokaznem bremenu in tudi ni poskrbelo za zaslišanje priče E.G. Breme pridobitve naslova je namreč v celoti prevalilo na toženca, čeprav je sodišče z naslovom, ki so ga ugotovili policisti kot državni organi, razpolagalo že v prvotnem postopku in je bilo že opozorjeno v razveljavitveni odločbi z dne 5.1.2005. Toženec je od vsega začetka trdil, da ni vozil, ni njegovo dokazno breme da to negativno dejstvo dokaže. To bi morala dokazati tožeča stranka, torej, da je toženec regresni dolžnik. Sodišče ne upošteva prepričljive in dokazno podkrepljene izpovedbe toženca, ker so vsaj posredno potrdile tudi druge priče, da je oporekal temu, da bi bil on voznik, ko je bil tudi s strani policistov odrejen in opravljen preizkus tudi pri E.G. To je sicer nekaj neobičajnega, temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Težave z vročanjem vabila tej priči in posledično dejstvo, da ta priča ni bila zaslišana, pa sodišče napačno prevali v breme toženca. To bi moralo očitati tožeči stranki, ki s tem, da ni prišlo do zaslišanja te priče, ni dokazala, da je bil toženec voznik. Če je bil policijski zapisnik glede naslova priče pomanjkljiv (L.), to ne sme iti v škodo toženca. Zaključek sodišča, da je toženec sam ob prijavi škodnega dogodka navedel, da je bil on voznik, ne vzdrži resne pravne presoje in je protispisen. Je sicer v rubriko „udeleženec – voznik“ napisal svoje ime in priimek, a to še ne pomeni, da je s tem kaj priznal, saj rubrika glasi „udeleženec (-) voznik“, druge rubrike na obrazcu zavarovalnice pa ni, kamor bi se lahko toženec vpisal, saj sam ni bil poškodovan v nezgodi in se pod rubriko oškodovanec tudi ni mogel vpisati. Tudi sicer obrazec ne služi v namene dokazovanja dejstva kdo je voznik. Sicer pa je tožeča stranka tedaj že razpolagala s policijskim zapisnikom o nezgodi, ki se je pripetila 27.5.1997, obrazec pa je bil izpolnjen 13.8.1997. Sodišče zanemari, da je prijavo podala lastnica vozila, ki ni stranka in je tudi ona podpisala obrazec. Sodba je zato nezakonita. Toženec ni bil voznik, tega tožeča stranka ni dokazala. Sodišče ne zasliši osebe z imenom M., čeprav je ta predlog toženec podal. Sodišče opravi obravnavo 30.8.2002 brez toženca, ki je odsotnost opravičil zaradi bolezni, zato tudi takrat ni mogel posredovati podatkov o prebivališču in priimku te priče. To je storil ob prvem naslednjem procesnem dejanju, to je ob prvi pritožbi 2.11.2002. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je dokaz bil predlagan prepozno zaradi navedenih razlogov (objektivni razlog – bolezen). Zato je dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno. Ponovno predlaga zaslišanje priče in ponovno navaja njen naslov in priimek. Sicer pa ne drži, da toženec ni ugovarjal višini zneska, o tem razlogov sodba nima. Toženec je podal ugovor zakonitosti višine dosojenega zneska z vidika splošnih pogojev, ki po višini omejujejo znesek najvišje možne regresne (povračilne) pravice na dvanajst povprečnih neto plač, objavljenih v R. Sloveniji neposredno pred pridobitvijo pravice do regresa. Sodba je glede tega brez razlogov. Predlaga spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo in ob tem ne uradoma in ne v pritožbi uveljavljenih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ni storilo.

V času obravnavane nezgode (27.5.1997) veljavni Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami) je določal pravico zavarovalnice do povračila izplačanega zneska, s katerim je poravnala škodo iz prometne nesreče oškodovancem, od sklenitelja pogodbe oz. tudi od odgovorne osebe, med drugim tudi v primeru, če je voznik upravljal vozilo pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in sicer nad dovoljeno mejo, kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, pa so določali splošni pogoji, med drugim tudi, če odkloni preizkus alkoholiziranosti. Slednje je ugotovljeno in za toženca niti ni sporno. Sporno pa je bilo ves čas postopka in tudi v pritožbi, ali je bil toženec voznik in s tem odgovorna oseba. To, da je toženec voznik, je dokazno breme tožeče stranke. Tožeča stranka je to dokazovala in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta dokaz uspel. Tako so ugotovili policisti, da je temu tako, pa je zaključilo tudi, ko je ocenilo prijavo. Kdo je podpisnik, ni tako pomembno kot meni pritožba, saj je toženec tudi, ko je bil zaslišan in kar je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče, pojasnil, da jo je izpolnil sam. Sam se je vpisal pod rubriko » udeleženec – voznik« (kar je korektno povzeto v razlogih in zatrjevane protispisnosti ni). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da bi toženec, če ne bi bil voznik, lahko to tudi navedel v prijavi. Iz navedene prijave, ki jo izpostavlja pritožnik, pa nenazadnje izhaja, da je toženec, ki je podatke vpisal, natančno opisal nezgodo pod navedeno rubriko, zapisal tudi svoje mnenje („zakaj mislite, da je prišlo do nezgode? - zaradi nepravilne ocene varnost. razdalje“). Imel je torej možnost, kot je zaključilo sodišče, da bi ob prijavi, tudi ko je opisoval nezgodo, zavedel, da sam ni bil voznik, če je že sebe vpisal v rubriko udeleženec – voznik. Da je bil voznik, so ugotovili tudi policisti. Sodišče prve stopnje je (ob prvem sojenju te ocene ni bilo), ocenilo tudi okoliščino, zakaj so policisti odredili preizkus alkoholiziranosti tudi E.G., ki je bila v času nezgode v vozilu, ki ga je vozil toženec, to pa zato, ker je toženec preizkus alkoholiziranosti odklonil, ker naj ne bi vozil on in samo zato je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti tudi tretji osebi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ocena dokazov sodišča prve stopnje prepričljiva, da je torej tožeči stranki dokaz, da je toženec voznik, uspel. To je tudi tako imenovano materialno dokazno breme tožeče stranke, kar pravilno opozarja pritožba. Pri tem pa spregleda, da je to materialno breme ves čas postopka na strani tožeče stranke (materialno), procesno dokazno breme pa se med dokaznim postopkom spreminja. Navedeni uspeh dokazovanja je namreč dokazno breme (procesno) prevalil na toženca. Toženec je trdil nasprotno, njegove trditve, da ni bil voznik, naj bi potrdila tudi priča. Sam je tudi sicer izpovedal, da ni bil voznik, sodišče prve stopnje je tudi njegovo izpovedbo ocenilo, vendar pa je zaključilo, ko je vestno in skrbno ocenilo zbrane dokaze, vse dokaze skupaj in tudi uspeh celotnega postopka, da je vozil toženec. Sodišče prve stopnje res ni zaslišalo predlagane priče. Ni pa je zaslišalo zato, ker je pričo vabilo na oba naslova, ki ju je imelo na razpolago (glede na ugotovitve policistov), na obeh priča ne prebiva, tako v Sloveniji, kot v tujini, ponovno je poskušalo v tujino pričo vabiti tudi s podatkom o dnevu, mesecu in letu rojstva, pa vročitev ni bila uspešna, saj tudi tuj organ ni uspel ugotoviti naslova priče. Očitek sodišču, da je breme pridobitve pravega naslova priče neupravičeno prevalilo na toženca ne drži. Sodišče je pač pričo vabilo na oba naslova, ki ju je imelo v spisu, pa se je izkazalo, da na teh naslovih priča ne živi oz., da niti ne gre za popolna naslova, na katera bi bilo mogoče določeni osebi pisanje vročiti. 236. čl. ZPP pa stranki, ki predlaga naj se določeno osebo zasliši kot priča, nalaga, da mora med drugim povedati tudi njeno prebivališče. Gre torej primarno za dolžnost stranke. Ker torej toženec naslova ni posredoval (naslov oz. točne podatke bi lahko tudi sam v obdobju po nezgodi pridobil od priče), na naslova, s katerima je sodišče razpolagalo, pa priče ni bilo mogoče vabiti, so očitki o procesnih kršitvah neutemeljeni. Enako velja za očitke, da je sodišče kršilo določbe ZPP, ko ni zaslišalo druge predlagane priče oz. ni upoštevalo, da je toženec z naroka, do katerega se je zavezal sporočiti priimek in prebivališče druge priče, bil odsoten upravičeno. To kršitev je že uveljavljal v prvi pritožbi in mu je na te navedbe pritožbeno sodišče že odgovorilo. Sedaj lahko le ponovi, da je toženec sicer res prosil za preložitev naroka, razpisanega za dan 30.8.2002 z navedbo, da se ga ne more udeležiti zaradi poškodbe, predlogu ni bilo ugodeno, šlo je za pavšalno opravičilo, toženec pa za navedbo, da gre za bolezen – poškodbo ni priložil dokazil. Tudi, če tedaj dokazil ni imel, to ni bila ovira, da bi jih tekom postopka priložil, na primer to zapisal že v opravičilu in se zavezal opravičilo oz. dokazila predložiti kasneje. Ni tako izkazal opravičljivega naroka, ki bi narekoval preložitev naroka (115. čl. ZPP). Zahtevanega podatka (priimek in naslov priče po imenu M.) tako ni pravočasno predlagal ne do konca prvega naroka za glavno obravnavo in niti ne do drugega naroka, kot mu je sodišče odobrilo (narok dne 30.8.2002). Zato je sodišče postopalo pravilno, ko te priče (ki glede na navedbe tožene stranke v postopku niti ni bila v času nezgode prisotna, da bi lahko vedela povedati, kdo je bil voznik) ni zaslišalo.

Glede na očitek, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o ugovoru višine vtoževanega zneska, pa pregled spisa pokaže, da toženec višini izplačanega zneska ni ugovarjal, da bi torej bila škoda nižja, sicer pa je v ta namen sodišče prve stopnje presodilo tudi dokaze ter sprejelo dokazno oceno, da je nastala škoda v vtoževani višini, česar konkretno pritožnik niti ne prereka. Toženec v postopku tudi ni pravočasno podal ugovora, da škoda presega dvanajst povprečnih mesečnih plač, zato se sodišče do tega ni izrecno opredelilo v razlogih, je bilo pa tudi v postopku že pojasnjeno, da gre za javno objavljene podatke in je 27.5.1997 bil vtoževani znesek 788.000,00 SIT bistveno nižji od dvanajstih povprečni neto plač v Republiki Sloveniji (3. odst. 3. čl. Pogojev o zavarovanju avtomobilske odgovornosti AO-95 kot del pogodbe, ki stranki zavezujejo, je regres omejil na največ dvanajst povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji glede na zadnje uradno poročilo pristojnega organa, ustvarjenih neposredno pred pridobitvijo pravice do regresa). Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).