Jedro

Višje sodišče ugotavlja, da to, ali je bila pogodba avtomatično razvezana na podlagi zakona ali je bila razdrta z izjavo prodajalca, v tej zadevi niti ni bistveno. Ne glede na četrti odstavek 525. člena OZ, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, iz procesnega gradiva izhaja, da je tožena stranka, kar ni pritožbeno sporno, od pogodbe odstopila, tožeča stranka temu ni nasprotovala, po poteku dodatnega izpolnitvenega roka pa je bila pogodba s 6. 3. 2011 razvezana. Le izjemoma, kadar bi vse izpolnitve sestavljale celoto in bi neizpolnitev dela pogodbe povzročila, da celotna pogodba izgubi pomen, bi lahko tožena stranka na podlagi neplačila dela kupnine utemeljeno uveljavljala, da je odstopila od celotne pogodbe z učinkom za nazaj. Da bi neplačilo kupnine v tej zadevi v bistvenem onemogočilo uresničitev pogodbenega interesa tožene stranke, zato po stališču višjega sodišča ni mogoče zaključiti, saj avtomatskega retroaktivnega učinka razveze pogodbe pri dlje časa trajajočih pogodbenih obveznostih ni.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe se zavrne in izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 2.856,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2011 do plačila, v preostalem (za znesek 4.284,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2011 do plačila) pa se tožbeni zahtevek zavrne, - v III. točki pa spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.560,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15 dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 327,35 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati glavnico v znesku 7.140,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 2.856,23 EUR od 15. 3. 2011 do plačila, - 4.284,34 EUR od 30. 4. 2011 do plačila.

II.

V presežku za: - glavnico v znesku 28.933,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 371,27 EUR od 15. 3. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 4. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 5. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 6. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 7. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 8. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 9. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 10. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 11. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 12. 2010 do plačila, - 2.856,23 EUR od 15. 1. 2011 do plačila in - glavnico v znesku 2.856,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2011 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.365,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka zoper II. točko izreka, tožena stranka pa zoper I. in III. točko izreka.

Tožeča stranka uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, tožena stranka je priglasila tudi stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 15. 12. 2005 sklenili dve pogodbi. Prodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka kupila opremo od tožene stranke, in najemno pogodbo, s katero je tožena stranka isto opremo vzela nazaj v najem. Tožeča stranka je tako izdajala račune za plačilo najemnine, tožena stranka pa na plačilo kupnine, ki je bilo dogovorjeno v obrokih. Stranki sta se dogovorili, da se bodo terjatve iz naslova najemnine in plačila kupnine pobotale. Ker tožeča stranka ni plačevala dogovorjenih obrokov kupnine, je tožena stranka z dopisom 23. 3. 2011 odstopila od prodajne pogodbe, tožeča stranka pa je odpovedala najemno pogodbo in toženo stranko obvestila, da je opremo prodala.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo plačilo kupnine za opremo v prodajni pogodbi dogovorjeno v četrtletnih obrokih, plačilo najemnine pa mesečno po računih, obe pogodbi pa sta v letu 2011 prenehali: pogodba o prodaji je bila razvezana 6. 3. 2011, najemna pogodba pa je prenehala 15. 4. 2011. 7. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da je bila prodajna pogodba odpovedana z učinkom za nazaj, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka (ker gre za prodajo na obroke), tega ni izkazala, saj pogodbe ni odpovedala skladno s specialno določbo 525. člena OZ, zato je sklicevanje tožene stranke na take posledice razvezane pogodbe o prodaji neutemeljeno.

8. Glede višine terjatve tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile terjatve tožeče stranke po vtoževanih računih v skupnem znesku 28.933,47 EUR že pobotane s pobotom 24. 2. 2011 in so ugasnile, zato je v tem delu zahtevek zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku na plačilo računov št. 6/2011 in 8/2011, ker sklicevanje tožene stranke na razdrto prodajno pogodbo z učinkom za nazaj ni bilo uspešno.

9. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da so bili računi, ki so predmet te tožbe, specificirani in so se nanašali na obdobje od leta 2010 dalje in niso bili nikdar pobotani. Navaja, da gre za račune št. 6/2010, 9/2010, 14/2010, 16/2010, 18/2010, 20/2010, 22/2010, 24/2010, 27/2010, 29/2010 v celoti in pa 371,27 EUR od računa 3/2010. 10. Vendar iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, zakaj so bili ugovori tožene stranke, da je tožeča stranka v pobotni izjavi z dne 24. 2. 2011 upoštevala terjatve, ki jih ne bi smela, utemeljeni. Tožena stranka je namreč trdila, da tožeča stranka za 78.723,07 EUR terjatev (od 119.961,66 EUR, ki jih je zatrjevala tožeča stranka) ne bi smela upoštevati. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj so nekatere terjatve ugasnile na podlagi predhodne pobotne izjave tožene stranke z dne 24. 8. 2009, v 20. točki obrazložitve pa, zakaj tožeča stranka ni izkazala nastanka terjatve po računu 5/2008 in da je v dolžni znesek po stanju na dan 31. 12. 2010 je vključila tudi neobstoječ račun, zaradi česar tudi preostanka terjatve ni mogoče šteti za pobotanega po pobotni izjavi z dne 24. 2. 2011. 11. Katera dejstva bi bila napačno ugotovljena oziroma česa sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni ugotovilo, tožeča stranka v pritožbi ni navedla. Trdi le, da je bilo med pravdnima strankama nekaj tožb, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke nima namena poravnati ter da je tožeča stranka morala plačati stroške sodnih taks v zadevi I Pg 479/2011 in je bila iz tega naslova deležna izvršbe. Dejansko stanje terjatev tožeče stranke, ki po pobotni izjavi tožeče stranke z dne 24. 2. 2011 niso ugasnile, ker niso niti obstajale, zaradi česar so s pobotom ugasnile vtoževane terjatve iz II. točke izreka te sodbe, je bilo zato, kot ugotavlja višje sodišče, pravilno ugotovljeno.

12. Pritožnica nadalje uveljavlja, da je predlagala zaslišanje Z. M., ki je modificiral predlog posebne revizije na skupščini tožene stranke tako, da posebni revizor ne bi mogel ugotoviti goljufije tožene stranke in bi zaslišan to tudi pojasnil. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo zato, ker naj bi priča izpovedala o dejstvih, ki za odločitev o tožbenem zahtevku niso relevantna. Ker po 213. členu ZPP dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo, bi morala tožeča stranka v pritožbi jasno in opredeljeno navesti, zakaj so bila dejstva, ki jih je s predlaganim zaslišanjem želela dokazati, pomembna za odločitev in v čem je očitana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ker tega ni navedla, tudi višje sodišče ne more ugotoviti, ali je bilo zaslišanje potrebno. Kako bi neenakopravna obravnava tožeče stranke v primerjavi z drugimi poslovnimi partnerji tožene stranke neposredno vplivala na višino vtoževane terjatve, tožeča stranka ni pojasnila. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da so se medsebojne terjatve pobotale s pobotnimi izjavami pravdnih strank, tudi pobotne izjave tožeče stranke z dne 24. 2. 2011, česar tožeča stranka v pritožbi niti ne napada.

13. Pritožnica se, kot že zgoraj našteto, sklicuje na račune, ki izhajajo iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zahtevek za plačilo terjatev po teh računih zavrnilo zato, ker je (ob izostanku drugačnih trditev tožeče stranke) z uporabo pravil o vračunavanju terjatev po vrstnem redu zapadlosti ugotovilo, da so terjatve ugasnile s pobotom, ki se nanaša na pobotno izjavo z dne 24. 2. 2011. Ker so s pobotom terjatve ugasnile, je zahtevek zavrnilo. Glede na to tožeča stranka zgolj s trditvami, da so bili računi specificirani in niso bili nikdar pobotani, ne more uspeti. Pritožnica ne trdi, da bi sodišče bodisi napačno upoštevalo vrstni red zapadlosti terjatev (torej v nasprotju z drugim odstavkom 287. člena OZ, na katerega se je glede vračunavanja sklicevalo sodišče prve stopnje), niti ne trdi, da bi v postopku zatrjevala, kako je bilo vračunavanje obveznosti dogovorjeno. Pri sklicevanju na pobot najstarejših terjatev pa mora tožeča stranka upoštevati, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da določene (starejše) terjatve pritožnice niso bile pobotane, saj niso niti obstajale. Ugotovitve v predhodnih točkah obrazložitve namreč pritožbeno niso izpodbite.

14. Posledično so tudi pritožbene trditve, da naj bi bila tožena stranka obogatena za 28.933,47 EUR, ki jih je zavedla v svojih poslovnih knjigah, neutemeljene. Ker so tudi sicer nezadostno pojasnjene, se tudi višje sodišče do njih ni podrobneje opredeljevalo.

15. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene trditve, pomembne za odločbo in neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe zavrnilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka pritožbo utemeljuje s kršitvijo določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava v zvezi z določbo 525. člena OZ o pogojih za odstop od pogodbe in z ugovorom aktivne legitimacije tožeče stranke za plačilo računa 8/2011. 17. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da pogodba o prodaji, v kateri je bilo dogovorjeno obročno plačilo, sankcij v primeru zamude ni vsebovala, tožena stranka pa predpostavk odstopa od take pogodbe ni izkazovala skladno s 525. členom OZ (ta predpostavke predpisuje), temveč se je sklicevala na splošne določbe 105. člena OZ, zato ni sprejelo toženkinega razlogovanja, da je pogodba po samem zakonu prenehala. Po stališču sodišča prve stopnje tudi iz izjave tožene stranke z dne 9. 2. 2011 (priloga B5) tak zaključek ni mogoč, pri čemer je sodišče pojasnilo še, da glede na možnosti četrtega odstavka 525. člena OZ pogodbenik ne more najprej podati zahteve za popolno plačilo kupnine z dodatnim izpolnitvenim rokom, zatem pa v primeru neplačila od pogodbe odstopiti.

18. Pritožnica trdi, da je na tožečo stranko naslovila poziv, iz katerega izhaja, da so zapadli že vsi obroki kupnine, 525. člen OZ pa se nanaša na situacije, ko celotna kupnina še ni zapadla in v določenih primerih prodajalcu daje možnost od pogodbe odstopiti še pred zapadlostjo celotne kupnine. Trdi, da je s tem, ko je tožečo stranko pozvala na plačilo kupnine in ji dala dodaten rok, pravilno postopala po 105. členu OZ.

19. Višje sodišče ugotavlja, da to, ali je bila pogodba avtomatično razvezana na podlagi zakona ali je bila razdrta z izjavo prodajalca, v tej zadevi niti ni bistveno. Ne glede na četrti odstavek 525. člena OZ, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, iz procesnega gradiva izhaja, da je tožena stranka, kar ni pritožbeno sporno, od pogodbe odstopila, tožeča stranka temu ni nasprotovala, po poteku dodatnega izpolnitvenega roka pa je bila pogodba s 6. 3. 2011 razvezana. Le izjemoma, kadar bi vse izpolnitve sestavljale celoto in bi neizpolnitev dela pogodbe povzročila, da celotna pogodba izgubi pomen, bi lahko tožena stranka na podlagi neplačila dela kupnine utemeljeno uveljavljala, da je odstopila od celotne pogodbe z učinkom za nazaj. Da bi neplačilo kupnine v tej zadevi v bistvenem onemogočilo uresničitev pogodbenega interesa tožene stranke, zato po stališču višjega sodišča ni mogoče zaključiti, saj avtomatskega retroaktivnega učinka razveze pogodbe pri dlje časa trajajočih pogodbenih obveznostih ni. Ne gre namreč pozabiti, da je bila hkrati s prodajno pogodbo sklenjena tudi pogodba o najemu iste opreme (torej te, ki je bila predmet prodajne pogodbe). Ker torej odstop od pogodbe avtomatično ne povzroči, da pogodbeno razmerje med strankama preneha za nazaj, so v tem smislu pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje v tej zadevi postopati po 105. členu OZ, neutemeljene.

20. Pritožbeno izpodbijani znesek 7.140,57 EUR se nanaša na naslednji terjatvi tožeče stranke: račun št. 6/2011, s katerim je bila zaračunana najemnina za čas od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011, in račun št. 8/2011, s katerim je bila zaračunana najemnina za čas od 1. 3. 2011 do 15. 4. 2011. Upoštevaje zgoraj obrazloženo zato pritožba v delu, ki se nanaša na najemnino, zaračunano pred razvezo prodajne pogodbe dne 6. 3. 2011 in torej račun številka 6/2011, ni utemeljena.

21. Iz izpodbijane pogodbe pa nadalje izhaja, kar med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka 1. 3. 2011 opremo prodala družbi C. d.o.o. (tožena stranka v pritožbi ne oporeka temu, da je tožeča stranka prodala nekaj, za kar sama trdi, da je njeno). Za čas od 1. 3. 2011 do prenehanja najemne pogodbe 15. 4. 2011 pa tožeča stranka v tem postopku ni ne trdila, ne izkazovala, na kakšni podlagi je bila upravičena do najemnine ona, ne pa novi lastnik, družba C. d.o.o. V svojem imenu in za svoj račun bi jo namreč lahko vtoževala le, če bi za to izkazala podlago v kakšnem dogovoru z novim lastnikom. Na to je pritožnica utemeljeno opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato višje sodišče ugotavlja, da je v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen in bi ga sodišče prve stopnje moralo zavrniti.

22. Ker torej tožeča stranka ni izkazala pravnega temelja za terjatev po računu št. 8/2011, s katerim je zaračunala toženi stranki najemnino za čas po tem, ko je v najem dano opremo prodala, je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena. Glede na to ji je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz prve alineje II. točke izreka te sodbe.

23. Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je sodišče izpodbijano odločitev delno spremenilo, se je s tem spremenil tudi uspeh vsake od pravdnih strank v postopku.

24. Tožena stranka je v postopku ob skupni vrednosti spornega predmeta 38.930,27 EUR uspela s 34.645,93 EUR, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka skladno s svojim sedaj zmanjšanim, 11 % uspehom (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je stroške pravdnega postopka tožeče stranke odmerilo na 795,00 EUR, stroške tožene stranke pa na 1.851,28 EUR. Skladno z uspehom gre tožeči stranki 11% tega zneska, kar znaša 87,45 EUR, tožena stranka pa je upravičena do 89% kar znaša 1.647,64 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.560,00 EUR, kot izhaja iz druge alinee II. točke izreka te sodbe.

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Stroški tožene stranke z odgovorom na pritožbo, upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe 7.140,57 EUR, znašajo 427,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV, kar je skupaj 545,58 EUR. Skladno z uspehom tožene stranke s pritožbo, ki je 60%, ji mora tožeča stranka povrniti 327,35 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.