Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe implicitno izhaja, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, ne da bi bilo iz obrazložitve razvidno, na katerih podatkih ta ugotovitev temelji. Tega iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče prav iz ničesar razbrati, kar onemogoča njen preizkus. Zaradi tega tudi ni mogoče ugotoviti, ali sta bila pri odločitvi o obnovi postopka spoštovana enomesečni relativni in triletni absolutni rok, ki sta predpisana tudi za primer obnove postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, ki jo je tožnica smiselno uveljavljala v svojem predlogu. Razlogi izpodbijane odločbe so torej pomanjkljivi v tolikšni meri, da ni mogoče preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02003-155/2005 z dne 1. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke št. 02004/0457/98 0063 NK z dne 13. 12. 1999. V svoji obrazložitvi navaja, da je Upravna enota Ljubljana, izpostava Šiška, z odločbo št. 596-17/2004 z dne 30. 8. 2004 ugodila tožničinemu zahtevku in tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja - interniranke za čas od 31. 5. 1943 do 1. 5. 1945, s pravico do mesečne rente v pripadajočem mesečnem znesku ter s pravico do zdravstvenega varstva v obsegu iz 10. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 in 72/09, v nadaljevanju ŽVN) od 1. 2. 2003 dalje. V revizijskem postopku, opravljenem po uradni dolžnosti, je upravni organ navedeno prvostopenjsko odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu upravnemu organu v dopolnitev zaradi razjasnitve dejstva, ali tožnica z novo vlogo zahteva obnovo prvotnega in z zavrnilno odločbo dokončnega postopka, v katerem je (za isti čas) uveljavljala status žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke, ali kot nov zahtevek na podlagi drugega - spremenjenega dejanskega stanja. V dopolnitvi postopka je tožnica podala izjavo na zapisnik, da je bila njena nova vloga mišljena kot predlog za obnovo postopka in da naj se tako tudi obravnava. Povedala je tudi, da je bila na prisilnem delu v Avstriji in da se je zoper njo izvršil prisilni ukrep prisilnega dela s strani RAD, ki se je verjetno izvajal v okviru internacije, kar sklepa zaradi težkih razmer na prisilnem delu in ker so jo Nemci odpeljali od doma, ko so iskali partizane. Svojo izjavo je dopolnila še z nekaj listinske dokumentacije, za katero pa tožena stranka ugotavlja, da je bila le-ta že predložena v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. V času reševanja njene vloge je tožnica pridobila tudi listinski dokument o tem, da ji je Avstrija izplačala odškodnino za prisilno delo, ki ga je predložila z dopisom z dne 15. 6. 2007. Tožena stranka ugotavlja, da je tožničin predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln in pravočasen. Dalje ugotavlja, da je tožnica v prejšnjem postopku uveljavljala status žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke, ker je bila maja 1944 od okupacijskih oblasti odpeljana na prisilno delo v Avstrijo, od koder se je vrnila maja 1945. Njenemu zahtevku je prvostopenjski organ z odločbo št. 02/02-591-22/99 z dne 9. 6. 1999 ugodil in ji priznal status in pravice delovne deportiranke za čas od 31. 5. 1944 do 1. 5. 1945, vendar pa je bila ta odločba v postopku revizije z odločbo organa druge stopnje z dne 13. 12. 1999 odpravljena in je bilo odločeno, da se tožnici za navedeno obdobje ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja in iz tega izvirajočih pravic; z utemeljitvijo, da tožnica na delovno obvezo ni bila poslana iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, temveč zaradi izvajanja posebnega predpisa, ki ga je nemški okupator uveljavil na zasedenih ozemljih Gorenjske, slovenske Koroške in na Spodnjem Štajerskem, saj je bila na prisilno delo poslana na podlagi poziva nemškega delovnega urada (Arbeitsamt) za Pflichtjahr, po katerem so se lahko samske ženske pod 25. leti starosti in ki do 1. 3. 1942 še niso bile zaposlene, zaposlile kot delavke ali nameščenke v zasebnih in javnih obratih, če so bile najmanj 1 leto s privoljenjem delovnega urada zaposlene v kmetijstvu in gospodinjstvu. To pa pomeni, da je šlo za izpolnitev enoletne delovne obveznosti in ne za prisilno delo. Zoper to odločbo je tožnica vložila tožbo, ki je bila s sodbo Upravnega sodišča U 1900/99 z dne 11. 9. 2000 zavrnjena, njena pritožba zoper to sodbo pa je bila s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 12. 9. 2002 zavržena. Dalje navaja, da tožnica v predlogu za obnovo postopka navaja, da ni delala v Avstriji le v okviru delovne obveznosti, temveč je bila v Avstrijo izgnana zato, ker je njena družina sodelovala s partizani. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje nekaterih prič, od katerih je bila ena (A.A.) že zaslišana v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku; medtem ko sta priči B.B. in C.C. (obe v sorodstvenem razmerju s tožnico) povedali, da jima je dogodek iz leta 1944 znan le po pripovedovanju drugih. Poleg tega je tožnica predložila tudi nekaj listinske dokumentacije, ki pa je bila predložena in presojena že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Tožena stranka zaključuje, da tožnica vlaga predlog za obnovo postopka po določbah 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter je zato presojala vsebino obnovitvenih razlogov in pri tem ugotovila, da predložene listinske dokumentacije, ki je bila presojena že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, ni mogoče šteti za nove dokaze v smislu določbe 1. odstavka 260. člena ZUP in da na novo predlagani in predloženi dokazi niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne rešitve. Prav tako ne obstajajo, niti niso kot verjetno izkazani dokazi, da bi se zoper tožnico v času od 31. 5. 1944 do 1. 5. 1945 izvajal prisilni ukrep prisilnega dela nemškega okupatorja iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ki so opredeljeni v 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja in tudi dejstvo, da je Avstrija tožnici plačala odškodnino, ne dokazuje, da je bila tožnica na prisilnem delu v Avstriji, v smislu določbe 2. člena ŽVN.

Tožnica vlaga tožbo, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Pravi, da jo je zelo prizadelo, ker je tožena stranka štela, da v njenem primeru ni šlo za izgon iz političnih razlogov, temveč da je vse temeljilo na prisilnem delu. Res je sicer, da je v avstrijski internaciji opravljala najtežja kmečka dela, vendar to garanje ni bilo vezano na Pflichtjahr, čeprav je to tudi sama, zaradi svoje nevednosti, dolgo zatrjevala, temveč je bilo vezano na politične razloge, saj sta skupaj z očetom aktivno delovala za potrebe partizanskih enot. Nikoli ni nikogar izdala, tudi potem ne, ko so jo nacisti odvlekli v Ptujske zapore, od tu pa, zaradi njene molčečnosti, odpeljali v avstrijsko internacijo. Delovanje za cilje NOV ni uspela uveljaviti preko Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker med vojno ni delovala v oboroženih partizanskih enotah. Statusa vojnega veterana tudi ni uspela uveljaviti v okviru Upravne enote Ljubljana in tako svojega veteranskega statusa sploh ni uspela uveljaviti, čeprav je bilo njeno delovanje za dosego ciljev NOV glavni politični razlog maščevanja okupacijskih oblasti in njen izgon v avstrijsko internacijo. Prosi, da se njen primer še enkrat prouči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih svoje odločitve. Navaja, da je bil tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke št. 02004/005745/98 0063 NK z dne 13. 12. 1999, zavrnjen na podlagi določbe 3. odstavka 267. člena ZUP, ker na novo predlagani in predloženi dokazi, na katere se je tožnica sklicevala v predlogu za obnovo postopka, niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. V obnovi postopka tudi ne obstajajo, niti niso verjetno izkazano dokazi, da bi se zoper tožnico v času od 31. 5. 1944 do 1. 5. 1945 izvajal prisilni ukrep prisilnega dela s strani nemškega okupatorja iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ki so opredeljeni v 2. členu ŽVN. Tega ne dokazuje niti dokaz, da je Avstrija tožnici plačala odškodnino. Predlaga, da sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2011 vztraja pri svojih argumentih iz tožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica dne 27. 1. 2003 vložila predlog za obnovo postopka. Po določilu 1. odstavka 267. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, potem ko prejme tak predlog, preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer implicitno izhaja, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, ne da bi bilo iz obrazložitve razvidno, na katerih podatkih ugotovitev tožene stranke, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, (pravzaprav) temelji. Tega namreč iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče prav iz ničesar razbrati, kar onemogoča njen preizkus. Zaradi tega tudi ni mogoče ugotoviti, ali sta bila pri odločitvi o obnovi postopka spoštovana enomesečni relativni in triletni absolutni rok, ki sta predpisana tudi za primer obnove postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, ki jo je tožnica smiselno uveljavljala v svojem predlogu. Razlogi izpodbijane odločbe so torej pomanjkljivi v tolikšni meri, da ni mogoče preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti, takšna - bistvena pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa zahteva njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Sodišče je zato, na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 v nadaljevanju ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.