Jedro

Veterinarski inšpektor je pravilno odločil, da se tožnikovega psa kot nevarnega vpiše v Centralni register psov. Dejstvo, da je ugriznil poškodovanko, je namreč ugotovil ob pravilni uporabi načela proste presoje dokazov in ugotovitev ustrezno obrazložil, pri čemer tudi sam tožnik v tožbi navaja, da ugriza ne izključuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se tožnikovega psa, označenega z mikročipom št. ..., ki sliši na ime Lex, moškega spola, kot nevarnega vpiše v Centralni register psov, ki se vodi pri Veterinarski upravi RS.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ navaja, da je dne 31. 1. 2012 prejel pisno obvestilo antirabične ambulante, da je navedeni tožnikov pes dne 23. 1. 2012 poškodoval A.A. (v nadaljevanju poškodovanka) v B. in da pes ob dogodku ni bil na povodcu. Ugotovljeno je bilo, da je bil pes sicer predpisano cepljen proti steklini, z odločbo z dne 2. 4. 2012 pa je bilo tožniku odrejeno preventivno opazovanje psa zaradi stekline, glede na to, da je poškodoval človeka. Tožnik je opazovanje psa zagotovil in sicer dne 15. 2. 2012, dne 20. 2. 2012 in dne 27. 2. 2012. Tako tožniku kot tudi poškodovanki je bilo v postopku omogočeno, da se izjavita o dejstvih in predlagata dokaze, pri čemer je poškodovanka priložila zdravniško potrdilo. Na podlagi navedenega je bil izrečen ukrep kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, na podlagi določbe 23. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), po kateri je nevaren tisti pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z odločbo, št. 3449-46/2012/2 z dne 1. 10. 2012, zavrnilo. V obrazložitvi odločbe organ druge stopnje dopolnjuje razloge izpodbijane odločbe. Tako povzema pisni izjavi tožnika in poškodovanke, ki sta ju podala pred organom prve stopnje in dopolnjuje dokazno oceno. Meni, da je organ prve stopnje, ob vseh okoliščinah, pravilno ugotovil dejstvo, da je tožnikov pes ugriznil poškodovanko, saj je dejstvo, da je poškodovanka dobila ugrizno rano v levo meče, razvidno tudi iz zdravniškega potrdila z dne 2. 2. 2012. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da, glede na vse okoliščine, ne izključuje, da je njegov pes dejansko ugriznil poškodovanko, čeprav ugriza ni videl. Meni pa, da bi morala tožena stranka pri izdaji odločbe upoštevati tudi druge okoliščine. Nepravilna je ugotovitev, da tožnikov pes ni bil na povodcu. Tudi iz izjave poškodovanke izhaja, da je tožnik psa imel na povodcu, se je pa ovratnica snela, ko sta se tožnikov in poškodovančin pes „prijela“ in ko je tožnik to želel preprečiti. Pes poškodovanke je bistveno večji od njegovega, ki se je v dani situaciji branil. Tožena stranka pa pri odločitvi tudi ni upoštevala okoliščine, da se je poškodovanka „vmešala“ v spopad psov, čeprav bi se morala odmakniti in svojega psa odpoklicati, kot je ravnal tožnik. Ob pravilnem postopanju poškodovanke do (morebitnega) ugriza ne bi prišlo. Poudarja, da njegov pes ni agresiven in da nikoli ni kazal znakov agresije do ljudi. V nadaljevanju tožbe komentira utemeljitev upravnega organa druge stopnje, da zaslišanja prič, ki jih je tožnik predlagal v pritožbi, ne izvede. Na podlagi vsega navedenega sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je bil pes Lex, katerega lastnik je tožnik, v Centralni register psov utemeljeno vpisan kot nevaren.

Med strankama ni sporno, da sta se dne 23. 1. 2012, pred vhodom v veterinarsko ambulanto v B., spopadla tožnikov in poškodovančin pes. Tožnik je ob spopadu reagiral tako, da je psa povlekel k sebi, pri čemer se je pes snel iz ovratnice, nakar se je tožnik odmaknil in skušal svojega psa odpoklicati. Poškodovanka pa je reagirala tako, da je skušala svojega psa potisniti v čakalnico veterinarske ambulante. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnikov pes tedaj ugriznil poškodovanko, pri čemer je organ druge stopnje pojasnil, da je izjavi poškodovanke, da je tožnikov pes tedaj skočil vanjo, lajal, renčal in grizel, sledil, saj je poškodovanka tekom postopka priložila zdravniško potrdilo z dne 2. 2. 2012, iz katerega izhaja, da je dne 24. 1. 2012 potrebovala zdravniško pomoč zaradi ugrizne rane v levo meče. Tožena stranka je tako dejstvo, da je tožnikov pes ugriznil poškodovanko, ugotovila ob pravilni uporabi načela proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) in ugotovitev ustrezno obrazložila, pri čemer tudi sam tožnik v tožbi navaja, da ugriza ne izključuje.

Po določbi 23. točke 5. člena ZZZiv je nevaren tisti pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za vpis v register je tako odločilno le dejstvo, da je pes ugriznil človeka ali žival, zato za odločitev v tej zadevi ni pomembno vprašanje, ali bi poškodovanka lahko (z drugačnim postopanjem med spopadom psov) kakorkoli preprečila ugriz tožnikovega psa, in prav tako ni pomembno dejstvo, ali je bil tožnikov pes v času ugriza ustrezno nadzorovan. Upravni organ druge stopnje je zato pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje ter zavrnitev (pri)tožnikovih dokaznih predlogov (zaslišanje prič) ustrezno obrazložil. Sodišče zato tožbene ugovore ocenjuje kot neutemeljene. Dodaja pa še, da gre v zadevi tudi za zaščito javnega interesa, ki je po določbah ZZZiv v tem, da živali (psi) ne ogrožajo drugih živali in ljudi. V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek izdaje upravnih odločb obeh stopenj pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče je odločitev na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji, saj je tožnik v tožbi kot sporna navajal le dejstva, ki za odločitev v tej zadevi niso pomembna.

K točki II. izreka: Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njegove stroške postopka. Njegovemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.