Jedro

Odškodnino za škodo zaradi izgubljenega preživljanja je mogoče zahtevati v obliki rente ali pa s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje. V takšnem primeru zastaranje za vsako nadaljnjo terjatev teče od dneva, ko je bil prejšnji postopek končan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo dovolilo spremembo tožbe. V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati zapadlo rento za obdobje od 1.10.2003 do 31.5.2007 v skupnem znesku 12.852,59 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz točke II./1. izreka. Za obdobje od 1.6.2007 dalje je toženi stranki naložilo plačevanje mesečne rente v višini 292,10 EUR, do 10. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je nadalje dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške v znesku 3.214,21 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Pritožbo zoper takšno odločitev je vložila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede obsega škode opozarja na izpoved same tožnice, iz katere izhaja, da je pokojni mož v Bosno pošiljal denar ne le za tožnico, temveč tudi za tri otroke, ki jih je preživljal, ter za hišo. Glede na to, da so otroci danes že polnoletni in preskrbljeni, za hišo pa deloma skrbi tudi sin, bi moralo sodišče pri ugotavljanju dejanske škode razmejiti, kakšen delež sredstev je odpadel na otroke in za vzdrževanje hiše. Izgubljeno preživljanje toženke bi namreč lahko predstavljala le razlika. Ker sodišče tega ni raziskalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi sicer iz njene izpovedi izhaja, da ji zdravstveno zavarovanje in zdravila v znesku 17 EUR in 50 EUR sedaj plačuje sin. Pritožba nadalje graja stališče sodišča, da bi pokojnik, ki bi bil sedaj star 63 let, pri teh letih še vedno lahko opravljal dodatna dela. Splošno znano je namreč, da delavci, ki večino svojega življenja preživijo na gradbiščih, bolehajo za različnimi boleznimi. Sodišče bi moralo natančno ugotoviti, kakšen bi bil ta zaslužek in pri tem upoštevati davčne obveznosti, ki bi jih moral poravnati. Ker sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, je šlo preko omejitve iz 2. odst. 173. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001, OZ) in s tem napačno uporabilo materialno pravo. Navedeno kršitev pritožba vidi tudi v zvezi z zastaranjem zahtevka. V nasprotju s stališčem sodišča meni, da ne gre za sukcesivno nastalo škodo, saj je tožnica že najkasneje ob vložitvi prve tožbe v zadevi III P 779/1998 oziroma P 2653/2000-III vedela, da ji je kot brezposelni osebi brez sredstev za preživljanje nastala škoda zaradi izgube preživljanja bližnjega. Že v predhodnem postopku je zahtevala rento za vnaprej, zahtevek pa naknadno spremenila in vztrajala pri plačilu rente le do 7.9.2003, prepričana, da bo od tedaj dalje prejemala družinsko pokojnino, za kar pa ni imela utemeljenega razloga. Njene škode tako ni mogoče obravnavati kot nove škode, saj ji je bila znana že od samega začetka (od nastanka škodnega dogodka), zato je zahtevek v celoti zastaral. Stroškovne odločitve po navedbah pritožbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj sodišče ne pojasni, katere stroške je tožnica priglasila, katere ji je sodišče priznalo in katere ne, ter razloge za takšno odločitev. Sodišče je namreč lahko priznalo tudi stroške, ki niso bili potrebni, ali pa so že všteti v drugo postavko. Končno pritožba opozarja še, da tožena stranka s takšno firmo in naslovom ne obstaja več, zaradi česar sodba ne more biti izvršljiva.

V odgovoru na pritožbo tožnica zavrača pritožbene očitke in se zavzema za potrditev sodbe. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu II Cp 4159/2007 z dne 3.4.2008 že zavzelo stališče glede zastaranja zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju pravilno sledilo. Ravnanje tožnice, ki je odškodnino za izgubljeno preživljanje za obdobje od 1.6.2001 do 7.9.2003 uveljavljala v zadevi opr. št. X oziroma X1, za nadaljnje obdobje pa vložila novo (predmetno) tožbo, s katero zahteva odškodnino zaradi izgubljenega preživljanja od 1.10.2003 do 21.5.2007, od 1.6.2007 dalje pa mesečno rento, je v skladu s sprejetim načelnim stališčem (1), po katerem je odškodnino mogoče zahtevati s sukcesivnim vtoževanjem za preteklo obdobje in ne samo v obliki rente. Z vložitvijo predhodne tožbe je bilo zastaranje pretrgano, za preostale, v tem postopku vtoževane terjatve, pa teče nov zastaralni rok od dneva, ko je bil prejšnji postopek končan. Pritožbeno stališče, da zastaranje teče od nastanka nesreče (20.8.1987) oziroma od vložitve prve tožbe (13.6.1988), ker naj bi tožnica že takrat vedela, da ji bo škoda nastajala tudi v bodoče, je materialnopravno zmotno. Ker od pravnomočne odločitve v predhodni pravdni zadevi do vložitve predmetne tožbe triletni zastaralni rok (352. čl. OZ) še ni potekel, sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru toženca utemeljeno ni sledilo.

Mesečna renta zaradi izgubljenega preživljanja se določi glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti višja od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi ostal živ (2. odst. 173. čl. OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi pokojni mož od mesečne pokojnine, ki bi v času sojenja znašala 489,24 EUR, tožnici namenil zahtevanih 292,10 EUR. Sodišče ji torej ni prisodilo več, kot bi dobila od moža, zato so pritožbeni očitki o neupoštevanju zakonske omejitve neutemeljeni. Iz razlogov sodbe (glej 3. odst. na strani 12) izhaja, da je sodišče pri presoji višine prispevka izhajalo predvsem iz slabega zdravstvenega stanja tožnice in s tem povezanih stroškov zdravljenja. Zdravniška potrdila (priloge A4 do A10) in izpoved tožnice namreč dokazujejo številne zdravstvene težave (težave s sluhom, vidom, hrbtenico, pritiskom, glavoboli, vrtoglavice, psihične težave), za zdravstveno zavarovanje in zdravila pa mesečno porabi 67 EUR. Mesečno rento v prisojeni višini torej utemeljuje ugotovljeno slabo zdravstveno stanje tožnice, kar nedvomno predstavlja pravno upoštevano okoliščino v smislu določbe 2. odst. 173. čl. OZ. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bil denar, ki ga je pokojnik pošiljal družini v Bosno, namenjen tudi mladoletnim otrokom, ki jih danes ne bi več preživljal, zato ne more biti odločilno. V nasprotju s pritožbenim stališčem med izgubljeno preživljanje spadajo tudi sredstva, ki so bila namenjena tekočemu vzdrževanju hiše, v kateri biva tožnica. Po povedanem sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, ker ni razmejilo, koliko denarja je pokojnik namenil tožnici in koliko otrokom, ter kakšen delež je odpadel za stroške hiše. Pritožba se neutemeljeno zavzema za znižanje rente na račun sredstev, ki jih tožnici trenutno daje sin. Zakonca, ki nima sredstev za preživljanje in je nesposoben za delo, je namreč primarno dolžan preživljati drug zakonec (2) in šele nato njegovi otroci. Ker je z njegovo smrtjo tožnica izgubila preživljanje, za kar je odgovorna tožena stranka, ji je navedeno dolžna povrniti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi pokojnik od pokojnine 489,24 EUR tožnici vsak mesec namenil 292,10 EUR in da bi preostanek pokojnine zadoščal za njegovo preživljanje, se pritožba po nepotrebnem ukvarja z vprašanjem, ali bi pri 63 letih z dodatnim delom lahko še kaj zaslužil. Glede na to, da je pokojnik v preteklosti skoraj vso mesečno plačo namenil domačim, pa je ugotovitev, da bi pokojnik za tožnico danes porabil nekoliko več kot zase (292,10 EUR predstavlja 60% pokojnine, zase bi mu tako ostalo 40% pokojnine), tudi življenjsko logična in prepričljiva. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o višini škode, takšnega prepričanja pa pritožbene navedbe ne uspejo omajati.

Iz priloženih stroškovnikov tožnice (list. št. 77 in 151) je natančno razvidno, katere priglašene stroške ji je sodišče prve stopnje priznalo. Glede na to, da stroškovna odločitev terja nižji standard obrazložitve, procesna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da se stranke z odmero stroškov lahko seznanijo z vpogledom v spis. Pritožbene domneve, da je sodišče priznalo tudi nepotrebne stroške oziroma storitve, ki jih Odvetniška tarifa ne priznava kot samostojno storitev, pa so preveč splošne, da bi pritožbeno sodišče nanje lahko odgovorilo.

Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (priloga B4) je razvidno, da je pri toženi stranki prišlo do spremembe firme in sedeža. Namesto AA d.d., se sedaj glasi AB, d.d.. Navedeno preimenovanje, ki na identiteto stranke (in s tem na pravilnost odločitve) ne vpliva, je pritožbeno sodišče upoštevalo pri označbi tožene stranke v uvodu sodbe.

Ker v pritožbi zatrjevana pritožbena razloga nista podana, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbe (154. in 1. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo, glede na njegovo vsebino, ne ocenjuje za potreben strošek (155. čl. ZPP), zato ga tožnica nosi sama.

(1) Načelno stališče XXXI. seje Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč z dne 25. in 26.11.1986, objavljeno v Poročilu VS RS 1986/II, str. 29. (2) 50. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list SRS št. 16/76 s spremembami, ZZZDR.