Jedro

V pospešenem azilnem postopku je potrebno določbe ZAzil kombinirati s pravili skrajšanega ugotovitvenega postopka po določbah 144. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.8.2007, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB-2, Uradni list RS, št. 51/06, 37/06 - sklep US in 134/06 - odločba US) in odredila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Navedlo je tri ključne razloge, zaradi katerih je tožena stranka lahko utemeljeno štela, da tožnik zlorablja postopek. Tako bi tožnik moral vsaj okvirno vedeti, kdaj je prišel v Slovenijo, če že ne datumsko, pa vsaj to, ali je prišel ponoči ali podnevi, pri čemer ni pojasnil, kako to, da se te okoliščine ne spominja. Okoliščine nadalje kažejo, da tožnik po prihodu v Slovenijo ni poskušal najti možnosti zaprositi za azil, tožnikova pojasnila, da pred sporom v gostinskem lokalu ni bil že dalj časa v A., pa je po oceni tožene stranke in prvostopenjskega sodišča neprepričljiva. S tem, ko je tožena stranka ocenila tožnika kot neverodostojnega, so tudi navedbe o razlogih za preganjanje brezpredmetne, saj bi morala tožeča stranka v tožbi izpodbiti oceno o tožnikovi neverodostojnosti, šele potem bi bili relevantni razlogi za zatrjevano preganjanje. Sodišče prve stopnje pojasnjuje, da v azilnih postopkih ne veljajo dokazna pravila kazenskega ali civilnega prava, ampak gre za specifično dokazno pravo, ki mora zaradi narave zadeve izhajati iz tega, da pristojni organ največkrat mora opraviti dokazno oceno brez kakršnihkoli dokazov, ker jih ni mogoče pridobiti, če jih ne predloži prosilec za azil. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika ne bi mogel v ničemer vplivati na odločitev v zadevi, pa tudi tožnik v tožbi ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev v zadevi.

Zoper prvostopenjsko sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bistvena kršitev določb postopka podana s tem, ker je prvostopenjsko sodišče sodbo izdalo brez glavne obravnave v nasprotju z 59. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče bi moralo zaslišati tožnika ponovno, saj temelji odločba tožene stranke le na izjavah tožnika, tožena stranka pa ni predložila nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da je izpoved tožnika neresnična. Tožena stranka je pri svojem odločanju kršila 33. člen Zakona o azilu (ZAzil), saj bi morala preveriti tožnikovo zaslišanje in pridobiti dokaze, ki jih tožnik ni predlagal, če bi hotela zavrniti njegovo prošnjo. Ker sodišče ni izvedlo glavne obravnave je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožnikova situacija v matični državi je bila zelo ogrožajoča, zato je hotel tožnik sodišču predstaviti celotno situacijo, ki pa bi jo sodišče ugotovilo le z izvedbo vseh predlaganih dokazov. Sodišče predlaganih dokazov in argumentiranih dokazov ni upoštevalo, temveč je vse neutemeljeno zavrnilo in odločilo na seji. Zato ni pravilen zaključek sodišča, da je tožnik zlorabljal postopek. Nekatere tožnikove izjave so sicer res videti neverodostojne, vendar je življenjsko nelogično pričakovati, da bi se tožnik takoj znašel v neznani državi, bilo ga je strah, spremljal pa ga je tudi občutek tesnobe in psihične obremenjenosti. Ugotovitev sodišča glede zmedenosti tožnika je pavšalna in neprepričljiva, saj sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi zgolj na podlagi podatkov tožene stranke ocenjevalo psihično stanje tožnika. Tožnik sodišču predlaga razveljavitev sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zakonita in pravilna.

Azilni postopek je poseben upravni postopek, ki je prilagojen značilnostim odločanja o pravicah prosilca za azil. ZAzil v 1. odstavku 35. člena ureja zavrnitev prošnje za azil po opravljenem rednem postopku. V 2. odstavku 35. člena ZAzil pa je urejena zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene v pospešenem azilnem postopku, če organ ugotovi katerega od izrecno določenih razlogov. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne. Pospešeni azilni postopek, kakršnega ureja 2. odstavek 35. člena ZAzil, je posebnost skrajšanega ugotovitvenega postopka, kot ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB 2, Uradni list RS, št. 24/04) v 144. členu. Glede na to, da se po 23. členu ZAzil v azilnih postopkih ZUP uporablja subsidiarno, je treba po presoji pritožbenega sodišča pravila, ki jih za pospešeni postopek postavlja ZAzil v 2. odstavku 35. člena, kombinirati s pravili ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP. V pospešenem azilnem postopku po presoji pritožbenega sodišča prideta v poštev zlasti prvi dve točki 1. odstavka 144. člena ZUP, torej, da je mogoče v skrajšanem ali pospešenem azilnem postopku odločati na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in mu zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil je potrebno povezovati tudi s 36. členom ZAzil, ki razdeljuje pojem zavajanja oziroma zlorabe postopka in postavlja domnevo, da je zavajanje in zloraba postopka podana vedno, kadar je podana katera od v petih alinejah v 36. členu ZAzil navedenih okoliščin.

V obravnavanem primeru je tožena stranka odločala na podlagi prosilčeve prošnje za azil ter uradnih podatkov, ki so se nahajale v upravnih spisih in so nastali v zvezi z aktivnostmi tožnika (policijska depeša in plačilni nalog Policijske postaje A.). Pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka tako ni kršila pravil postopka s tem, ko je v takih okoliščinah o tožnikovi prošnji odločala v pospešenem azilnem postopku.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo prve alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, v kateri je navedeno, da pristojni organ takoj odloča o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da dejansko stanje v zadevi ni pravilno in popolno ugotovljeno. Kot je bilo povedano, se v pospešenem azilnem postopku praviloma odloča le na podlagi prošnje za azil oziroma še drugih podatkov, ki so v spisu, ne da bi se opravil posebni ugotovitveni postopek v smeri ugotavljanja pogojev za priznanje azila (2. odstavek 1. člena ZAzil) oziroma subsidiarne zaščite (3. odstavek 1. člena ZAzil). Zadošča torej, da je iz prošnje za azil (in drugih dovoljenih dokazov) očitno, da ni utemeljena iz katerega od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Prav to pa je v tem primeru pravilno ugotovila tožena stranka in njenim ugotovitvam in odločitvi je pravilno pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče. Oba sta za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, na katere se sklicuje tudi vrhovno sodišče. Tožnik je bil pred podajo prošnje za azil seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi v postopku. Tudi o tem, da mora vse okoliščine, na katere se sklicuje, predstaviti po resnici in celovito ter čim bolj natančno, da jih je mogoče šteti za verodostojne, in o zatrjevanem predložiti tudi dokaze, če jih ima (4. odstavek 29. člena ZAzil). Tudi na zaslišanju pri sodišču prve stopnje dne 31.7.2007 (v postopku omejitve gibanja), je bil tožnik opozorjen na svoje pravice in obveznosti. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih izjav in dovoljenih dokazov utemeljeno zaključila, da tožnik namerno zavaja organ in skuša zlorabiti postopek. Njegove izjave so namreč v določenih delih povsem nelogične, v nasprotju same s seboj in s podatki v upravnih spisih do te mere, da jih ni moč opravičiti s tožnikovo zmedenostjo zaradi njemu neznanega okolja. Edini logični zaključek je lahko tak, kot ga je napravila tožena stranka, ki ji je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje.

Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, ki se nanaša na dejstvo, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Po 4. odstavku 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) je taka kršitev podana le, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. V drugi alineji 2. odstavka 59. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če je dejansko stanje sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev. Tožnik je res predlagal, naj ga sodišče zasliši, kar pa je sodišče prve stopnje (sicer v postopku omejitve gibanja) tudi storilo. Ne glede na to pa je potrebno poudariti, da mora biti strankin predlog za izvajanje dokazov obrazložen in utemeljen. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti, in utemeljiti, v čem in kako naj bi izvedba dokaza vplivala na odločitev. Tožnik v tožbi zoper odločbo tožene stranke in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev, in tudi ni navedel, v čem bi njegovo ponovno zaslišanje odpravilo njegovo neverodostojnost v dosedanjem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.