Jedro

Razlogi v zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja o isti stvari.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega D.N.M. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolženega po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da ni zavestno ravnal po predpisih o počitku in tako prikrajšal delavca za pravico, ki mu pripada na ta način, da v času od 1. 1. 2012 do 1. 3. 2012 v prostorih bencinskega servisa P.P., na naslovu P.M. 55, s katerim je kot samostojni podjetnik ČS, D.M. s.p., sklenil pogodbo o čiščenju prostorov, ni ravnal v skladu s 155. in 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 52/2002, 130/2007), saj je svojima delavcema N.S.I. in D.S.A., ki sta bila po pogodbi o zaposlitvi zaposlena za delovni čas, krajši od polnega, in sicer za 20 ur tedensko in pet dni v tednu, odredil, da sta delo opravljala v času od 6.00 do 22.00 ure, sedem dni v tednu, pri čemer jima ni zagotovil pravice do počitka med delovnimi dnevi in pravice do tedenskega počitka, s čemer bi naj storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika.

II. Pritožba obdolžene L.J.V. se zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka pod točko I izreka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun, pod točko II mora obdolžena L.J.V. plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je kot sodišče prve stopnje 9. 1. 2014 obdolženega D.N.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), obdolženo L.J.V. pa storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Prvemu obdolženemu je bila po prvem odstavku 196. člena KZ-1 izrečena denarna kazen v višini 60 dnevnih zneskov po 24,50 EUR, to je 1.470,00 EUR, v katero mu je bila po tretjem odstavku 56. člena KZ-1 všteta globa v višini 750,00 EUR, ki jo je obdolženi plačal za prekršek po plačilnem nalogu št. 033210/C, izdanem s strani Inšpektorata Republike Slovenije za delo z dne 7. 3. 2012 in pravnomočnim dne 16. 3. 2012. Denarno kazen mora obdolženi plačati v roku treh mesecev, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka 2 začeta dnevna zneska denarne kazni določilo 1 dan zapora. Obdolženi L.J.V. je bila po 57. in 58. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen 2 meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po tretjem in prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morata obdolžena skupaj vrniti 293,16 EUR stroškov tega postopka, obdolženi D.N.M. sam 260,54 EUR ter vsak zase plačati še sodno takso. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo I K 28172/2012. 2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega D.N.M. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožila se je tudi obdolžena L.J.V., ki po pritožbeni obrazložitvi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje s smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da jo obtožbe oprosti.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Obdolženčev zagovornik je uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je sicer kot prava vešč procesni udeleženec ni identificiral, pritožbeno sodišče pa jo je razbralo na 5. strani pritožbe, ko pritožnik v obrazložitvi pravi, da so bili pri odločitvi uporabljeni dokazi, ki so bili pridobljeni na nepravilen oziroma nezakonit način. Posredi je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem, da pritožnik takšnih dokazov ni konkretiziral, pritožbeno sodišče pa jih pri preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo.

5. Drugače je pri kršitvah kazenskega zakona, ko pritožnik z navajano zmotno uporabo materialnega prava, po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki je sicer ni obrazložil, medtem ko je pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP samo ugotovilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. O stvari je bilo namreč že pravnomočno razsojeno.

6. Dejanje kot je bilo opisano v obtožbi, kjer je navedeno, da sta bila delavca N.S.I. in D.S.A. po pogodbi zaposlena za krajši čas od polnega, in sicer 20 ur tedensko ter da sta delo po obdolženčevi odredbi opravljala vsak dan od 6.00 do 22.00 ure, je mogoče opredeliti tudi kot kršitev šestega odstavka 64. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), za katero pa je bil obdolženemu s strani Inšpektorata Republike Slovenije za delo kot prekrškovnega organa 7. 3. 2012 izdan plačilni nalog št. 033210/C. Ta je po plačilu polovice globe postal pravnomočen 16. 3. 2012. Čeprav je res, da je bila obdolženemu v obtožbi očitana kršitev predpisov o počitku, konkretno 155. in 156. člena ZKP, kot drugovrstna kršitev, pa je po povzetem opisu jasno, da je pravzaprav inkludirana v kršitvi šestega odstavka 64. člena ZDR, za katero je bil obdolženi kot že rečeno pravnomočno obsojen. Če sta namreč navedena oškodovanca morala vsak dan delati toliko časa kot izhaja iz opisa dejanja, dlje od osmih ur na dan preprosto nista mogla počivati, zaradi česar tudi kršitve o delovnem času po plačilnem nalogu in kršitve o počitku po obtožbi ni mogoče ločeno obravnavati. Drugače bi bilo le, ko se kršitev o delovnem času po obsegu ne bi raztezala še v čas kršitve o počitku, ki bi na ta način ohranila svojo samostojnost in s tem podlago za kazenski pregon oziroma za posebno obsodbo.

7. Ugotovitev pritožbenega sodišča o inkluziji kršitve o počitku v kršitev o delovnem času ter posledično nemožnosti njune ločene obravnave, hkrati pomeni, da so dejstva iz postopka, po katerem je bil obdolženemu izdan plačilni nalog in dejstva iz kazenskega postopka, v katerem je bila izdana sodba, ki je predmet pritožbenega preizkusa, v bistvenem ista (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP v zadevi Maresti proti Hrvaški in odločba Ustavnega sodišča U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012), razlika v državnih organih, ki so o teh dejstvih odločali pa je zgolj institucionalna. Tem prej, ker je kršitev o delovnem času hkrati eno izmed izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 196. člena KZ, ki bi bil torej ob istih dejstvih zoper istega obdolženega v končnem (de facto) dvakrat uporabljen.

8. Ker gre pri zgornji ugotovitvi za tako imenovano negativno procesno predpostavko oziroma procesno oviro, ki preprečuje, da bi bilo v zadevi meritorno odločeno, se nadaljnji preizkus pritožbe zagovornika obdolženega D.N.M. izkaže za brezpredmetnega, obrazložena sprememba sodbe pa skladna s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP.

9. Obdolžena L.J.V. se v pritožbeni obrazložitvi sklicuje na zagovor, ko pravi, da je pogodbi popravila ob samem podpisu, tako da sta oba delavca prejela že popravljen izvod pogodbe, ki ga je po poslanem napačnem tretjem izvodu, še enkrat poslala. Res je sicer, da je oba delavca odjavila iz zavarovanja že 1. 3. 2012, vendar je to storila, ker sta delavca, zaradi nekorektnega ravnanja policistov, Slovenijo zapustila že tega dne in se na delo 2. 3. 2012 nista več vrnila. Končno, izvirnika pogodb od delavcev nista bila pridobljena, zaradi komunikacijskih „šumov“, hkrati pa sta povedala, da sta bila zaposlena za 2 meseca. Vse navedeno je poskusila v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazati, kar pa ji je bilo, zaradi prepovedanih vprašanj, onemogočeno. Glede na to, in ker do sedaj z delom na bencinskem servisu P. ni bilo nobenih težav, celotno zadevo vidi kot posledico posebnega policijskega interesa, ki je pripeljal do krivične obsodbe.

10. Zadnjega pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, ker se ne nanaša na odločilna dejstva, ki jih je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Izvedlo je namreč vse potrebne dokaze z vsebinami, ki pritožnice ne razbremenjujejo, in ki so razvidne iz razumljivih razlogov sodbe, na katere se lahko pritožbeno sodišče le sklicuje.

11. Če bi ravnalo drugače, bi najprej moralo prezreti izkustveno nenavadnost pritožničine zmote pri pošiljanju pogodb na PP Lendava, ko je bil za vsakega delavca poslan napačen izvod pogodbe in šele nato tisti pravi, ki naj bi ga tudi delavca ves čas sklenjenega delovnega razmerja posedovala. Prezrta bi morala biti še izpovedba priče N.S.I., po kateri je bila pogodba spreminjana glede dneva njenega izteka, kar pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v nasprotju s pritožničinim zagovorom, po katerem je šlo za spremembo v mesecu. Pomen ugotovljenega nasprotja je večji kot je na prvi pogled videti. Če je bil namreč na PP Lendava v drugo poslan tisti pravi izvod pogodb o zaposlitvi, potem za spremembo posamezne pogodbe, o kateri je govorila navedena priča, ni bilo nobene potrebe, ker je pogodba po zagovoru tako ali tako veljala do 2. 3. 2012. Po drugi strani, če je po pričini izpovedbi pri spremembi dneva šlo dejansko za podaljšanje delovnega razmerja, to ne gre skupaj s pritožničinimi razlogi, zakaj je delavca odjavila iz zavarovanja že 1. 3. 2012, se pravi tedaj, ko bi naj bila ta še zaposlena. Da bi bilo to storjeno zaradi nekorektnega policijskega ravnanja, zaradi katerega bi naj delavca Slovenijo zapustila, je izkustveno dvomljivo, sploh pa kaj takšnega v Bolgariji zaslišana delavca nista omenjala. Razen tega nista omenjala spreminjanja pogodbe ob njenem podpisu in ne nesporazumov zaradi uporabljenih različnih jezikov, kar vse izhaja iz pritožbene obrazložitve, medtem ko sta delavca po izpovedbi priče Z.P. povedala, da se pogodbe in prijave iz naslova socialne varnosti nahajajo na sedežu družbe (l. št. 124). Edina navedba, ki torej pritožnico v izpovedbah zaslišanih delavcev razbremenjuje, je, da je bila pogodba sklenjena za 2 meseca, čemur pa sodišče prve stopnje zaradi vsega zgoraj ugotovljenega utemeljeno ni sledilo.

12. Na koncu je pritožbeno sodišče preizkusilo še pritožničina zatrjevanja v smeri onemogočanja postavljanja vprašanj, kar bi ob konkretiziranem dvomu v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje ali v zakonitost sodbe, pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in posledično razveljavitev sodbe. Ker pa zapisniki o glavnih obravnavah z dne 23. 1. 2013 in 8. 1. 2014 zatrjevanega niti v najmanjšem delu ne potrjujejo, je bilo pritožnico v celoti zavrniti (391. člen ZKP).

13. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, sodišče pa jo je glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi se bilo treba na storjeno kaznivo dejanje, glede na njegovo težo in pritožničino krivdo, še mileje odzvati.

14. Drugih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pri preizkusu iz 383. člena ZKP ob obeh pritožbah ni zasledilo.

15. Odločba o stroških pritožbenega postopka za obdolženega D.N.M. temelji na prvem odstavku 98. čelna in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica spremenjene sodbe sodišča prve stopnje. Odločba o stroških pritožbenega postopka za obdolženo L.J.V. temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica obdolženkine neuspešne pritožbe ter premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.