Jedro

Zmotno je stališče toženca, da je sodišče tisto, ki bi moralo dokazovati, da vročitev na ta način, s fikcijo, ni bila opravljena, dokazno breme o morebitni nepravilno opravljeni vročitvi je namreč na strani toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožene stranke (v nadaljevanju toženec), vložene 13. 6. 2022 zoper sklep tega sodišča z dne 12. 5. 2022, ker je bila vložena prepozno, po preteku zakonskega prekluzivnega roka, v smislu prvega in drugega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo toženec, v kateri se sklicuje na materialnopravne predpise, posebej na Ustavo RS (25. člen) in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah - EKČP (6. člen) in druge listine, s trditvijo, da ima vsakdo pravico do sodnega varstva, da bi bil normalen pritožbeni rok vsaj 30 dni (14., 22. člen Ustave) ter da fikcija vročitve pomeni le domnevno vročitev, pri čemer se ne upošteva dejstvo, da ni z ničemer izkazano, kdaj je dobil vročeno sodno pisanje, hkrati pa, da je vrednost dolga 42,44 EUR prenizka, da bi se mu povzročali visoki stroški pravdnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter posledično sprejelo pravilne zaključke o zavrženju pritožbe kot prepozne.

5. Tožencu je bil sklep z dne 12. 5. 2022 vročen s fikcijo vročitve 31. 5. 2022, zoper le-tega je vložil 13. 6. 2022 pritožbo, ki je bila vložena prepozno. 8-dnevni pritožbeni rok je začel teči prvi dan po vročitvi, torej 1. 6. 2022 in se je iztekel 8. 6. 2022 (glej točko 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

6. Toženec dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da mu je bilo sodno pisanje vročeno, ne prereka, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, kaj pomeni fikcija vročitve, da gre za domnevno vročitev in „da sodišče ne more izkazati, da je sklep zares sprejel pravi čas“. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, zato znaša rok za pritožbo, ki je zakonsko predpisan rok, 8 dni (tretji v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP), rok je prekluziven, začne pa teči od vročitve. Tako ni utemeljena pritožbena graja, da gre za „prekratek“ rok. Gre za zakonsko določen prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, nanj je sodišče vezano. Hkrati ni utemeljena pritožbena graja, da gre za fikcijo in ne dejansko vročitev, saj zakon tudi v tem primeru, ko vročitev po 140. členu ZPP ni možna, opravi osebno vročitev fizični osebi po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP. Tako vročevalec pisanje, ko gre za osebno vročitev fizični osebi po pošti, opravi tako, da v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti, vročitev pa se šteje za opravljena z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne oziroma, če pisanja ne dvigne se šteje vročitev za opravljena v 15-dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom 15-dnevnega roka, na kar je bil toženec tudi opozorjen. Zmotno je stališče toženca, da je sodišče tisto, ki bi moralo dokazovati, da vročitev na ta način, s fikcijo, ni bila opravljena, dokazno breme o morebitni nepravilno opravljeni vročitvi je namreč na strani toženca.

7. Toženčeva pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena, posledično jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona). Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

8. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, saj jih toženec ni priglasil.