Jedro

Za utemeljenost posestnega varstva mora motilno ravnanje dosegati določeno stopnjo resnosti in intenzivnosti.

Obravnavana življenjska situacija predstavlja enkraten, sicer neprijeten, vendar običajen medsosedski zaplet. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da ga tožnik ne bi mogel brez posebnih zapletov razrešiti z razumno komunikacijo s tožencem, prav tako iz ugotovljenih dejstev ni mogoče sklepati na nevarnost njegove ponovitve. Ravnanje toženca, čeprav samovoljno, zato ni bilo do te mere motilno, da bi varstvo tožnikove posesti terjalo najprej policijsko posredovanje in sedaj še sodno varstvo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je v postopku uveljavljal varstvo zaradi motenja soposesti na dveh parkirnih mestih, ki se nahajata ob stavbi A. cesta 36 in dovozu do teh parkirnih mest z javne ceste. Trdil je, da je toženec njegovo soposest motil s tem, ko je 4. 7. 2025 ob 14.00 uri pred njegovo parkirano vozilo parkiral svoje vozilo, tako da mu je onemogočil izvoz s parkiranega mesta, vozila pa nato ni umaknil vse do posredovanja policije 5. 7. 2025 ob 5.30 uri zjutraj.

2.Toženec na tožbo ni odgovoril.

3.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožencu prepoveduje posegati v soposest tožnika na dovozu, ki poteka od A. ceste, delno preko parc. št. 111, k. o. X in delno preko dela parc. št. 636/9 do označenih parkirnih mest na parc. št. 111, ki ležita tik ob stavbi z ident. št. 129, tako da s parkiranjem vozil ali drugimi podobnimi ravnanji onemogoča izvoz tožnikovemu vozilu znamke Seat, tip Exeo reg. št. ... ali njegovim drugim vozilom s prej navedenih parkirnih mest.

4.Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik in kot bistveno navaja, da je sodišče storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ter prvega odstavka 339. člena v zvezi s 426. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prav tako je zmotno uporabilo določbe 33. do 35. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Toženec je 4. 7. 2025 za več kot 15 ur zaparkiral tožnikovo vozilo in mu s tem onemogočil uporabo parkirnega mesta s prostim izvozom. Motenje posesti je nastopilo že ob 14.00 uri, ko je toženec tožniku onemogočil izvoz, in ne šele takrat, ko je tožnik želel dejansko odpeljati s parkirnega mesta. Tudi sicer je sodišče napačno ugotovilo, da tožnik v času od 14.00 do 18.00 ure ni imel potrebe oziroma želje po uporabi izvoza. Na takšno potrebo oziroma željo kaže dejstvo, da je toženca iskal, poleg tega je logično in življenjsko, da se vozilo lahko potrebuje vsak hip. Tožnik je najmanj ob 18.00 uri želel, da toženec svoje vozilo umakne, najkasneje pa je svoje vozilo potreboval naslednji dan zgodaj zjutraj in je zato želel situacijo rešiti večer pred tem. Napačno je stališče sodišča, da toženčevo ravnanje predstavlja le neznatno oviranje tožnikove posesti. Več kot petnajsturno onemogočanje izvoza s parkirišča ter očitna samovolja in ignoranca toženca, ki je zaparkiral tožnikovo vozilo, sam pa se odpravil na sprehod in tudi po vrnitvi domov avta ni umaknil vse do posredovanja policije, jasno kažejo na visoko stopnjo nespoštovanja tožnikove posesti. Ponovitvena nevarnost je bila v tožbi izrecno zatrjevana, sodišče bi njen obstoj moralo šteti za priznano dejstvo. Poleg tega na obstoj ponovitvene nevarnosti kažejo tudi druga dejstva, ki jih je sodišče štelo za priznana, vendar jih je spregledalo: trajanje motilnega ravnanja; odsotnost toženca, ko ga je tožnik želel prvič pozvati k umiku vozila; toženčeva pasivnost po vrnitvi domov; toženčeva brezbrižnost do položaja tožnika ter potreba po posredovanju policije. Tožba je tako sklepčna, če je sodišče ocenilo drugače, bi moralo tožnika pozvati k odpravi njene nesklepčnosti.

5.Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo popolne, jasne in med seboj skladne razloge o odločilnih dejstvih. Sklep je razumljiv in ga je mogoče preizkusiti.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko tožnika ni pozvalo k odpravi nesklepčnosti tožbe. Iz tožbenih navedb je jasno izhajalo, da tožnik do 5. 7. 2024 do 5.30 ure zjutraj svojega avtomobila in s tem prostega izvoza s parkirišča ni potreboval. Poziv k odpravi nesklepčnosti ni namenjen spreminjanju trditvene podlage, temveč dopolnitvi pomanjkljivih ali nejasnih navedb. Tožnik je v tožbi popolno opisal življenjski primer, ob tem pa navedel tudi vsa dejstva, na katera se v pritožbi sklicuje v utemeljitev ponovitvene nevarnosti. Presoja obstoja ponovitvene nevarnosti se zato ne nanaša na vprašanje popolnosti oziroma sklepčnosti tožbenih navedb, temveč že predstavlja vprašanje vrednotenja ugotovljenih dejstev, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

9.Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) tožnik je izvrševal mirno soposest na dveh parkirnih mestih ob hiši A. cesta 36 skupaj s prostim izvozom po dovozu, ki poteka od javne ceste do teh parkirnih mest; 2) tožnik je soposest na dovozu izvrševal le v primeru, da je s parkirnega mesta odpeljal, ko je to želel oziroma imel po tem potrebo; 3) tožnik je 4. 7. 2025 okoli 14.00 ure opazil, da je toženec svoje vozilo parkiral za njegovo vozilo in mu s tem onemogočil izvoz s parkirnega mesta; 4) tožnik se v času do 18.00 ure istega dne ni nameraval odpeljati s parkirišča, temveč ga je vozilo toženca zgolj motilo; 5) tožnik je okoli 18.00 ure zaradi parkiranega vozila pozvonil na vrata toženčevega stanovanja, vendar mu ni nihče odprl; 6) tožnik je naslednji dan ob 5.30 uri zjutraj želel odpeljati s parkirnega mesta, česar zaradi toženčevega vozila ni mogel; 7) tožnik ni sam poskusil toženca pozvati k umiku vozila, temveč je poklical policijo, na posredovanje katere je toženec vozilo umaknil; 8) toženčevo motilno ravnanje predstavlja enkratno dejanje, do vložitve tožbe 21. 7. 2025 takšnega ravnanja ni ponovil.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago spora ter ustrezno povzelo relevantne določbe SPZ, ki urejajo varstvo pred motenjem posesti. Prav tako je pravilno povzelo stališče sodne prakse, po katerem mora za utemeljenost posestnega varstva motilno ravnanje dosegati določeno stopnjo resnosti in intenzivnosti. Če ravnanje toženca pomeni zgolj nebistveno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti, posestno varstvo ni utemeljeno.

11.Tožnik utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je ravnanje toženca preraslo v motilno šele 5. 7. 2025 ob 5.30 uri zjutraj, ko je želel odpeljati s parkirnega mesta. Vsebina tožnikove soposesti je prosta in nemotena uporaba dovoza glede na lastno voljo in potrebe. Takšno uporabo pa je toženec tožniku onemogočil že 4. 7. 2025 ob 14.00 uri.

12.Ne glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v tožbi opredeljeno ravnanje toženca ne predstavlja takšnega posega v tožnikovo posest, da bi bilo potrebno in utemeljeno njeno sodno varstvo.

13.Tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo motilno ravnanje enkratno in da torej toženec pred njim ali po njem ni ravnal na način, ki bi (bodisi z dejanji bodisi z besedami) oteževal ali onemogočal tožnikovo posest. Res je, da je toženec s tem, ko je zaparkiral tožnikovo vozilo in odšel na sprehod, svojega vozila pa ni umaknil niti po prihodu domov, ravnal samovoljno in brezbrižno, vendar ne hkrati tudi nasilno, odkrito odklonilno ali šikanozno. Nadalje je pomembno, da je toženec vozilo umaknil nemudoma po prvem tožnikovem pozivu, motilnega ravnanja pa ni ponovil. Tožnik ni zatrjeval, da toženec vozila ne bi bil pripravljen umakniti ob morebitnem zgodnejšem pozivu in brez posredovanja policije. Nepojasnjeno ostaja, zakaj tožnik po tem, ko toženca ob 18.00 uri ni našel doma, niti zakaj - če je že čakal do jutra - toženca takrat k umiku vozila ni pozval sam.

14.Obravnavana življenjska situacija tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja enkraten, sicer neprijeten, vendar običajen medsosedski zaplet. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da ga tožnik ne bi mogel brez posebnih zapletov razrešiti z razumno komunikacijo s tožencem, prav tako iz ugotovljenih dejstev ni mogoče sklepati na nevarnost njegove ponovitve. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje toženca, čeprav samovoljno, ni bilo do te mere motilno, da bi varstvo tožnikove posesti terjalo najprej policijsko posredovanje in sedaj še sodno varstvo.

15.Sprejeta odločitev tožencu ne daje upravičenja za motenje tožnikove posesti. Če bo ponovil motilno ravnanje, bo sodišče morebitni nov spor presojalo ob upoštevanju, da v tem postopku obravnavano ravnanje ni bilo enkratno, slučajno ali naključno, to pa bi lahko vodilo do drugačne presoje upoštevnosti posega v tožnikovo posest.

16.V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Ker se vse v sklepu navedene nepremičnine nahajajo v k. o. X, sodišče v nadaljevanju obrazložitve vse parcelne številke označuje brez navedbe k. o.

2Primerjaj npr. sklepe II Cp 1533/2025 z dne 9. 10. 2025, I Cp 1366/2018 z dne 7. 11. 2018, II Cp 2831/2013 z dne 15. 1. 2014 in I Cp 3598/2010 z dne 19. 1. 2011.

3Zaradi česar je nepomembno tudi pritožbeno poudarjanje trajanja motilnega ravnanja.

4Tožnik je navedel, da je kmalu po 18.00 izvedel, da je toženec odšel z otroki na sprehod, ker mu je to povedal sin.

5Navedba tožnika v tožbi, da tožbo vlaga "zaradi preprečitve ponovne samovolje" toženca, ne predstavlja tako določno zatrjevane ponovitvene nevarnosti, da bi sodišče njen obstoj moralo šteti za neprerekano in s tem priznano dejstvo.