Jedro

Dejstvo, da delodajalec ni pridobil soglasja sindikata za uvedbo disciplinskega postopka in uvedbo suspenza proti delavcu - sindikalnemu poverjeniku, ne more biti odločilnega pomena, če je delodajalec v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka očital delavcu poleg kršitev, povezanih s sindikalnim delovanjem, še druge hujše kršitve delovnih obveznosti, ki nimajo zveze s sindikalno dejavnostjo delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da ga tožena stranka takoj pozove na delo in mu omogoči nemoteno opravljanje dela na delovnem mestu območnega radarskega kontrolorja letenja vse do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje o zakonitosti sklepov tožene stranke o njegovi odstranitvi z dela.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno, kot izhaja iz pritožbe, pa tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oz. ga razveljavi. Navaja, da sodišče ni ugotovilo, niti obrazložilo odločilnega dejstva, da je z uvedbo suspenza direktor tožene stranke kršil določila 13. čl. Zakona o stavki in 5. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo delovnopravno imuniteto sindikalnih poverjenikov in da bi moral z uvedbo postopka pridobiti soglasje samostojnega sindikata kontrolorjev letenja. Uvedba suspenza je nedvomno posledica sindikalnega delovanja, ker je tožnik na tiskovni konferenci navajal dejstva, s katerimi je poskušal ponazoriti sindikalno zahtevo po zamenjavi direktorja. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da je bil sklep o suspenzu izdan po predpisanem postopku in zato o samovoljnosti ne moremo govoriti.

Samovoljnost potrjuje zgolj omenjeno dejstvo, da direktor ni upošteval mnenja sindikatov v zvezi s tožnikovo delovnopravno imuniteto, tožniku pa še vedno ni znano, katero je tisto kaznivo dejanje iz 174. čl. KZ SRS, ki naj bi ga storil. Tožena stranka tudi ni natančno opisala protipravnega dejanja, ki naj bi imelo znake kaznivega dejanja, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Enako velja tudi v primeru pritožbe zoper sklep, kot to določa 366. čl. ZPP. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče prvenstveno sicer ugotavlja pomanjkljiv izrek izpodbijanega sklepa, saj je sodišče s sklepom odločilo le, da zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ni pa navedlo vsebine predloga, ki ga zavrača. Vsebina predloga vendarle izhaja iz obrazložitve sklepa, zato ta pomanjkljivost ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik v svoji pritožbi smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po isti določbi ZPP, saj sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo odločilnega dejstva za odločitev o predlagani začasni odredbi, to pa je, da je z uvedbo suspenza direktor tožene stranke kršil določila 13. čl. Zakona o stavki (ZS, Ur.l. SFRJ 23/91, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in 5. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. SFRJ št. 14/90, 5/91, 71/93). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi to dejstvo res lahko bilo odločilno, če ne bi bilo iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka proti tožniku z dne 23.7.1999 jasno razvidno, da se tožniku poleg hujših kršitev, ki bi bile eventualno lahko res povezane z njegovo sindikalno dejavnostjo (kar pa še ni razčiščeno in za odločanje o predlagani začasni odredbi tudi ni bistveno), očitajo tudi hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, ki očitno s takšno dejavnostjo nimajo nobene zveze. To dejstvo je evidentno, tako da niti ni zahtevalo posebne obrazložitve, zaradi česar tudi v tem primeru ne gre bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. iz 339. čl. ZPP, niti zato ne more biti govora o samovoljnosti direktorja tožene stranke, ki pred odstranitvijo tožnika ni upošteval mnenja sindikata v zvezi s tožnikovo delovnopravno imuniteto.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da tožena stranka v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka ni natančno opisala protipravnega dejanja, ki bi imelo znake kaznivega dejanja in da tožniku še vedno ni jasno, katero je tisto kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil. Tudi v tem primeru je potrebno dodati, da gre le za eno od tožniku očitanih hujših kršitev, da pa sicer eventualne pomanjkljivosti zahteve za uvedbo disciplinskega postopka v obsegu, v katerem jih uveljavlja tožnik, niti ne morejo biti odločilne za presojo nezakonitosti sklepa o njegovi odstranitvi z dne 23.7.1999, torej prav v povezavi s predmetom spora v tej zadevi tudi ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Potrebno je dodati, da tudi v primeru, če bi sicer obstajali razlogi za izdajo začasne odredbe, ta nikakor ne bi mogla trajati do pravnomočne odločitve sodišča o zakonitosti sklepov o tožnikovi odstranitvi, saj bi na tak način začasna odredba tudi že v naprej lahko izključila učinkovanje eventualno sprejetega dokončnega sklepa tožene stranke o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja.

Ker se sicer pritožbeno sodišče strinja z ostalimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje, le-teh ne ponavlja. Zato je na podlagi 2. tč.

365. čl. pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.