Jedro

Tožnik je s tožbo opisno zahteval izplačilo nadur. S sklepom ga je zato sodišče prve stopnje pozvalo, da postavi jasen in določen tožbeni zahtevek, oziroma da opredeli denarno terjatev po višini. V vlogi je tožnik zahtevek opredelil po višini, tako da je zahteval obračun nadur v določenem znesku. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vtoževani znesek.

Pri tožbenih zahtevkih z denarnimi zneski je za določanje vrednosti spornega predmeta bistveno, kaj tožnik s tožbo zahteva, ne glede na drugačno navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 46,80 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeni sklep zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik v tožbi navedel vrednost spornega predmeta v znesku 1.000,00 EUR, tožena stranka pa je podala odgovor na tožbo v času, ko je toliko znašala vrednost spora. Zato tožena stranka meni, da bi ji morali biti stroški postopka odmerjeni ob upoštevanju vrednosti spora v znesku 1.000,00 EUR in ne od zneska 432,47 EUR. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je s tožbo opisno zahteval izplačilo nadur. S sklepom z dne 15. 11. 2013 ga je zato sodišče prve stopnje pozvalo, da postavi jasen in določen tožbeni zahtevek, oziroma da opredeli denarno terjatev po višini. V vlogi z dne 10. 3. 2014 je zahtevek opredelil po višini, tako da je zahteval obračun nadur v skupnem znesku 432,47 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo v ustreznih neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vtoževani znesek. Prvi odstavek 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) namreč določa, da kadar se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, se vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s sprem.) v prvem odstavku 19. člena določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Pri tem se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe ZPP (drugi odstavek 19. člena ZST-1). Ugotovitev vrednosti spornega predmeta je urejena v 39. - 45. členu ZPP. Temeljno pravilo je, da se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Glavni zahtevek je odločilen za ugotovitev vrednosti predmeta spora. Navedeno pomeni, da v kolikor tožnik v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih bruto zneskov. Pri tožbenih zahtevkih z denarnimi zneski je namreč za določanje vrednosti predmeta bistveno, kaj tožnik s tožbo zahteva, ne glede na drugačno navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi. Kot vrednost spornega predmeta za odmero odvetniške nagrade je torej potrebno vzeti seštevek vtoževanega zneska 432,47 EUR, zaradi česar so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.