Jedro

Tožniki sicer uveljavljajo vsak svoj solastninski delež na posamezni nepremičnini, vendar so njihovi zahtevki uperjeni proti vsem tožencem skupaj, čeprav niso skupni lastniki spornih nepremičnin, temveč solastniki z deleži, kot so navedeni. Kot solastniki imajo pravico razpolagati le vsak s svojim solastninskim deležem in le v tem obsegu je vsak od njih pasivno legitimiran v tej pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, naj jim toženci vsakemu do 1/8 priznajo lastninsko pravico na parc. št. 2984 k.o. S. ter vsakemu od tožnikov izdajo zemljiškoknjižno listino, ki jim bo omogočala vknjižbo lastninske pravice na navedeni parceli v zemljiški knjigi na vsakega do 1/8. Drugi del tožbe, ki se je nanašal na parc. št. 2994 k.o. S. in v zvezi s katero so tožniki zahtevali, naj jim toženci izstavijo zemljiškoknjižno listino, ki jim bo omogočala vpis solastninske pravice vsakemu do 1/16, pa je zavrglo.

Proti sodbi se pritožujejo tožniki po pooblaščenki. V pritožbi poudarjajo, da so v postopku zahtevali vrnitev oziroma priznanje solastninskega deleža na dveh parcelah, ki sta bili v preteklosti last bratov P., to je pravnih prednikov pravdnih strank, a je pri obeh parcelah pri osnovanju zemljiške knjige prišlo do napake in do pomotnega vpisa na tretje osebe. Vmes je prišlo do nacionalizacije in zatem denacionalizacije, pri čemer je O. P. dobil poleg svojega lastninskega deleža vrnjen tudi delež, ki bi pripadal sicer bratu L., pravnemu predniku tožnikov. Pritožba se ne strinja z argumentom, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, kolikor se je ta nanašal na parc. št. 2984, da bi bila namreč v vsakem primeru navedena parcela, če ne bi bila pomotoma vpisana na Pe., L. P. nacionalizirana. Pritožba poudarja, da je L. P. nekatere druge parcele v denacionalizacijskem postopku dobil vrnjene. Poleg tega so toženci v pravdi proti Pe. iztožili lastninsko pravico na parc. št. 2984 tudi v tistem delu, ki bi sicer pripadal L. P. in ki je bratu O. prepustil svoj delež le v začasno uporabo in skrb. V zvezi z zahtevkom, kolikor se je ta nanašal na parc. št. 2994 k.o. S., pa pritožba izpostavlja, da je solastninski delež L. P. na tej parceli nezakonito dedovala E. L., O. P. pa je dosegel, da je z odpisno izjavo prepisala tudi L. delež nanj. Pravica uveljavljati lastninsko pravico tožnikov zato ni omejena z rokom, ki je veljal za izbrisne tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožniki so dediči po pok. L. P., toženci pa po O. P.. L. P. je bil v preteklosti solastnik parc. št. 2984 do 1/2, njegov brat O. P. pa do druge polovice, pri parc. št. 2994 pa sta bila brata solastnika vsak do 1/4. Zemljiškoknjižno stanje pri parc. št. 2994 je sedaj naslednje: do ½ je solastnica Občina P., do ¼ S. P. (četrti toženec), U. Z., R. Z. in M. Z. pa vsak do 1/12. Pri parc. št. 2984 pa je lastninsko stanje naslednje: do ½ je solastnik parcele S. P., ostali trije toženci U. Z., R. Z. in M. Z. pa vsak do 1/6. Gre torej za solastnike z (deloma) različnimi solastninskimi deleži. Tožniki so s tožbo zahtevali priznanje lastninske pravice na parc. št. 2984 k.o. S. vsak do 1/8, pri parc. št. 2994 pa vsak do 1/16 in so od tožencev zahtevali, da so „dolžni priznati lastninsko pravico na parc. št. 2984 k.o. S. do ½ oziroma vsakemu od tožnikov do 1/8 in jim zato izdati zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis lastninske pravice na vsakega v deležu 1/8.“ V zvezi s parc. št. 2994 k.o. S. pa so zahtevali od tožencev priznanje, da so solastniki parcele vsak do 1/16 ter zahtevali, naj jim toženci izdajo zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis lastninske pravice na vsakega do 1/16. Iz pravkar povzete vsebine tožbenih zahtevkov torej izhaja, da tožniki sicer uveljavljajo vsak svoj solastninski delež na posamezni nepremičnini, vendar so njihovi zahtevki uperjeni proti vsem tožencem skupaj, čeprav niso skupni lastniki spornih nepremičnin, temveč solastniki z deleži, ki so bili zgoraj navedeni. Kot solastniki imajo pravico razpolagati le vsak s svojim solastninskim deležem in le v tem obsegu je vsak od njih pasivno legitimiran v tej pravdi. Tožniki pa so tožbo zastavili tako, da zahtevajo od tožencev, naj vsakemu od njih skupaj izdajo zemljiškoknjižno listino (ne glede na upoštevanje solastninskega deleža vsakega od tožencev). S tako zastavljenim zahtevkom zato ne morejo uspeti. Že zato je bil torej njihov tožbeni zahtevek neutemeljen, zaradi česar se pritožbeno sodišče v utemeljenost pritožbenih navedb, s katerimi so tožniki izpodbijali vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje oziroma odločitev o zavrženju drugega dela tožbe, ni spuščalo.

Ker se je torej tožba tožečih strank izkazala za nesklepčno (tožbene trditve, podprte z zemljiškoknjižnimi podatki, niso upravičevale tožbenega zahtevka, kot je bil zastavljen), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).