Jedro

Sodišče druge stopnje je kot ugovorni razlog, na katerega pazi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevalo, da upnik nima izvršilnega naslova v obsegu obrestovanja obresti, saj je tak dogovor prepovedan s prisilnim predpisom.

Izrek

I. Pritožbi upnika se delno ugodi in v I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: "Ugovoru dolžnika se delno ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne glede: - zamudnih obresti v višini trimesečnega EURIBOR-a povečanega za pribitek 7,375 % letno od zneska 5.748,12 EUR (nad čisto glavnico 135.000,00 EUR), ki tečejo od 19. 10. 2012 do plačila, - stroškov vodenja, opominjanja in prisilne izterjave v skupni višini 300,30 EUR."

II. V ostalem se pritožba zavrne ter v nespremenjenem delu I. točke izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Upnik in dolžnik sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnika, delno sklep o izvršbi razveljavilo in delno predlog za izvršbo zavrnilo za obresti v višini trimesečnega EURIBOR-a s pribitkom 2,375% in 5% letno od glavnice 140.748,12 EUR od dne 19. 10. 2012 do plačila (prva alineja I. točke izreka) in (druga alineja I. točke izreka), v preostalem ugovor zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da dolžnik sam krije svoje ugovorne stroške (III. točka izreka).

2. Upnik v pravočasni pritožbi izpodbija prvo alinejo I. točke izreka, saj meni, da je utemeljeno zahteval izvršbo tudi za zamudne obresti, katerih višina je bila pogodbeno dogovorjena. V bistvenem navaja, da je v slovenskem pravu, ki se uporabi za obravnavano razmerje, dopusten dogovor o višini obrestne mere zamudnih obresti, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tak dogovor kot izhaja iz notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Sklicuje se na pogodbeno svobodo. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se dovoli izvršba tudi glede zamudnih obresti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo podaja stališče, da upnik ni upravičen do dogovorjenih obresti, saj je bila pogodba z dnem 19. 10. 2012 odpovedana, s tem pa je prenehal veljati tudi dogovor glede obresti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba upnika je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje uvodoma pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi prišlo do t. i. odpoklica kredita, ki pomeni le spremembo zapadlosti kreditne obveznosti na način, da namesto obročno zapade zaradi odpoklica celotna kreditna obveznost. Po pojasnjenem pogodba ni prenehala, saj ni bila podana odpoved, ampak je bilo uveljavljeno s strani upnika opcijsko upravičenje, da lahko v primeru zamude s plačili določenega števila posameznih obrokov zahteva takojšnje plačilo celotne obveznosti (prvi odstavek 15. člena Zakona o potrošniških kreditih - ZPotK-1). V takem primeru ostane v veljavi tudi dogovor o obrestni meri zamudnih obresti, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

6. Tudi v potrošniški kreditni pogodbi se je sicer dopustno dogovoriti za drugačno višino obrestne mere zamudnih obresti od predpisane obrestne mere, a le za nižjo, ne pa višjo (prvi odstavek 27. člena Zakona o potrošniških kreditih - ZPotK-1). Zakonodajalec je za potrošniško kreditno pogodbo predpisal zamudne obresti, obračunane po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (peti odstavek 15. člena ZPotK-1). Ta je predpisana v višini vodilne obrestne mere, povečane za 8 odstotnih točk (2. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-1).1 Po pojasnjenem je dopusten dogovor iz obravnavanega notarskega zapisa o obrestni meri zamudnih obresti v višini trimesečnega EURIBOR-a, povečanega za pribitek 7,375 % letno (2,375% + 5%), saj je takšna obrestna mera nižja od zakonsko predpisane obrestne mere.2

7. Sodišče druge stopnje pa je kot ugovorni razlog, na katerega pazi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevalo, da upnik nima izvršilnega naslova v obsegu obrestovanja obresti (1. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), saj je tak dogovor prepovedan s prisilnim predpisom (drugi odstavek 375. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).3 V obravnavanem notarskem zapisu SV-870/11 z dne 8. 9. 2011 je pogodbeno določilo o obrestovanju celotnega vsakokratnega kontnega zneska, ki vsebuje tudi obresti (6. točka - obrestovanje). Ker skupni znesek 140.748,12 EUR ne predstavlja čiste glavnice, saj vsebuje tudi obresti, obrestovanje tega celotnega zneska, četudi z dopustno pogodbeno obrestno mero zamudnih obresti, po pojasnjenem ni utemeljeno. Upnik je zatrjeval čisto glavnico v višini 135.000,00 EUR, zato je upravičen zahtevati izvršbo za zamudne obresti po pogodbeno dogovorjeni obrestni meri od dne 19. 10. 2012, ko je prišlo do odpoklica kredita in s tem njegovi celotni zapadlosti, le od tega zneska.

8. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbi upnika delno ugodilo in spremenilo sklep kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnikov uspeh s pritožbo, ki se nanaša le na del stranke terjatve, je zanemarljiv, zato krije sam priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnikov odgovor na pritožbo, v katerem je navedeno zgolj nepravilno pravno stališče, ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe v notarskem zapisu z dne 8. 9. 2011, je bila predpisana obrestna mera zamudnih obresti v višini 9% letno, nato je ta padala do sedanje višine 8% letno. 2 V času sklenitve pogodbe dne 8. 9. 2011 je znašal trimesečni EURIBOR 0,207%, nato je njegova vrednost le še padala. 3 Glej VSM sklep I Ip 100/2017, VSM sklep I Ip 544/2016, VSM sklep I Ip 210/2016, VSM sklep I Ip 1081/2015-1, VSM sklep I Ip 196/2015, VSM sklep I Ip 513/2013, VSM sklep I Ip 567/2012 in VSM sklep I Ip 216/2012, da ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le glede obveznosti, za katere je dovoljena poravnava (4. člen Zakona o notariatu - v nadaljevanju ZN), ta pa ni dovoljena o ničnem pravnem poslu (drugi odstavek 1057. člena OZ), torej tudi ne o obveznosti, ki je nedopustna, ker nasprotuje prisilnim predpisom (35. v zvezi 37. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Do enakega rezultata privede smiselna uporaba določila tretjega odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je dolžnikovo soglasje k neposredni izvršljivosti, ki je zakonski pogoj, da pridobi notarski zapis učinek izvršilnega naslova (4. člen ZN), procesno razpolaganje, to pa ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Zakonodajalec je s tem, ko je vezal učinek izvršilnega naslova na dovoljenost poravnave, zajel tudi splošno prepoved iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, zato mora izvršilno sodišče v okviru uradnega preizkusa obstoja izvršilnega naslova, upoštevati navedeno kvalificirano protipravnost (sicer ne nasprotovanje vsakemu predpisu, ampak le nasprotovanje prisilnim (kogentnim) predpisom, ki so tudi materialnopravne narave). S soglasjem k neposredni izvršljivosti notarskega zapisa dolžnik v okviru dopustne avtonomije privoli, da upniku ni potrebna pot pravde, vendar upnik s tem ne sme pridobiti možnosti doseči protipravnega učinka, ki ga v pravdi ne bi mogel, in na ta način pridobiti izvršilni naslov za obveznost, ki je v nasprotju s kogentno normo. Namen omejitve procesne dispozicije je strankam onemogočiti, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči ter tako preprečiti, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava.