Jedro

Po drugem odstavku 290. člena ZUP mora sicer organ sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti (v obravnavanem primeru je to inšpekcijska odločba z dne 1. 9. 1998), izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Vendar pa ista določba v nadaljevanju pravi, da dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje.

Tožnica ne navaja, da je bilo z odločbo z dne 31. 8. 2000 dovoljena gradnja pasovnih temeljev, ki so predmet inšpekcijske določbe z dne 1. 9. 1998. Morebitna postavitev dovoljenih objektov, preden so bili temelji odstranjeni, kot je bilo to tožnici naloženo z inšpekcijsko odločbo, pa na zakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe ne more vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovila, da je odločba urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj, št. 356-02-04-16/98-BOH-LM z dne 1. 9. 1998, s katero je bilo tožnici kot inšpekcijski zavezanki odrejeno, da mora do 1. 12. 1998 odstraniti pasovne temelje širine 0,40 m v tlorisni velikosti 5,30 m x 5,40 m na zemljišču s parc. št. 330/6 k. o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje, postala izvršljiva 2. 12. 1998 (1. točka izreka). Tožnici je določila dodatni izpolnitveni rok (do 15. 12. 2011) za izvršitev odrejene obveznosti, v primeru, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnila, pa bo to storil pooblaščeni izvajalec (2. točka). Nadalje je odločila, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (3. točka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe (4. točka).

V obrazložitvi med drugim ugotavlja, da je bilo na kontrolnem inšpekcijskem pregledu 17. 8. 2011 ugotovljeno, da zavezanka navedenega objekta ni odstranila, temveč je z gradnjo nadaljevala. Zato je na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dovolila izvršbo inšpekcijskih ukrepov in določila način izvršbe.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, med drugim tudi navedbe, da inšpekcijski postopek traja že enajst let. Pojasnil je tudi, da s pritožbo zoper izpodbijani sklep ni mogoče izpodbijati pravilnosti inšpekcijske odločbe in da je za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa pomembno le, da tožnica ni izpolnila obveznosti, naložene z omenjeno inšpekcijsko odločbo.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je od izdaje meritorne odločbe (tj. inšpekcijske odločbe – op. sodišča) do izdaje izpodbijanega sklepa preteklo več kot 13 let, kar naj bi bilo nedopustno s stališča pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in načela pravne države iz 2. člena Ustave. Iz domneve nedolžnosti in načela pravne varnosti naj bi izhajala zahteva, da so postopki zaključeni v določenem roku, to naj bi bilo po splošnih določbah z uporabo analogije najkasneje v 10 letih. Ker do izdaje sklepa ni prišlo v navedenem roku, tožnica meni, da toženka ni upravičena do izvršitve odločbe.

Poleg tega naj bi bile v tem času izdane upravne odločbe, ki na istem zemljišču dovoljujejo posege v prostor. Ker jih izpodbijana odločitev ne upošteva, naj bi bilo poseženo v tožničine pravice in pravne koristi, saj odločba zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja. Navaja, da je Upravna enota Radovljica z odločbo št. 351-008/98 z dne 31. 8. 2000 dovolila gradnjo pomožnih prostorov – drvarnice in vrtne ute na istem zemljišču. Sklicuje se še na na prvo in tretjo alinejo 1. točke 6. člena Odloka o pomožnih objektih, napravah in drugih posegov v prostor v občini Bohinj (Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 2/99), po katerih lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno za enojno garažo površine 18 m2 in za drvarnico ter uto površine do 16 m2, skupaj torej 50 m2. Toženki nadalje očita, da je z ugotovitvijo dejanskega stanja, da je tožnica z gradnjo nadaljevala ter postavila garažni objekt in zajčnik, bistveno presegla smisel sklepa, ki je zgolj izvršitev odločbe. Zato meni, da gre za meritorno presojo zadeve in da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi iz tega razloga. Poleg tega naj iz obrazložitve tudi ne bi bilo razvidno na kakšen način je bilo dejansko stanje ugotovljeno, v postopku pa naj ji ne bi bila dana možnost, da se o ugotovitvah izjavi.

Izpodbijana odločba naj bi posegala tudi v tožničine pridobljene pravice na podlagi Potrdila o priglasitvi gradbenih del za gradnjo senika iz leta 1969, ki dovoljuje postavitev senika na betonske pasovne temelje, porušeni senik pa je bil pred porušenjem namenjen tudi parkiranju vozil. Toženki očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava, saj meni, da presoja ni bila opravljena po določbah predpisov, ki so veljali v času izdaje izpodbijanega sklepa. Tudi v tem delu naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožnica opozarja še, da izvršitev izpodbijane odločbe pomeni poseg v njen pravni položaj tudi v delu, ki zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, saj naj bi ji bila s tem naložena postavitev podrtega senika. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V zadevi ni sporno, da tožnica v roku iz inšpekcijske odločbe z dne 1. 9. 1998 ni izpolnila naložene obveznosti, sporno pa je, ali je zaradi poteka trinajst let od izdaje inšpekcijske odločbe dopustno voditi postopek prisilne izvršbe izrečenega inšpekcijskega ukrepa.

Kolikor tožnica uveljavlja ugovor zastaranja, je ta neutemeljen. Po drugem odstavku 290. člena ZUP mora sicer organ sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti (v obravnavanem primeru je to inšpekcijska odločba z dne 1. 9. 1998), izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Vendar pa ista določba v nadaljevanju pravi, da dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 935/2006 z dne 26. 3. 2009, s katero je odločalo o primerljivi zadevi (v zvezi z inšpekcijsko odločbo z dne 11. 1. 1993 je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan 17. 6. 2004), zavzelo stališče, da tak sklep zaradi dejstva, da ni bil izdan v roku iz drugega odstavka 290. člena ZUP, ni nezakonit. Ker ne ZUP, ne Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ne Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ne določajo zastaranja vodenja inšpekcijskega postopka, je upravni organ dolžan izdati sklep o dovolitvi izvršbe in jo opraviti, če inšpekcijski zavezanec odločbe še ni izvršil. Glede na tožbene navedbe pa sodišče pojasnjuje še, da sta izdajanje inšpekcijskih odločb v primerih, kot je obravnavani, in skrb za njihovo izvršitev v javnem interesu. Ta izhaja iz dejstva, da so investitorji za gradnjo dolžni pridobiti gradbeno dovoljenje, kot to določa sedaj veljavni prvi odstavek 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), enako pred njim veljavni zakoni (ZGO/84 in ZGO/73). Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov zato ne preneha zgolj zaradi poteka časa, razen ko se tej okoliščini pridružijo tudi druge, ki vplivajo na presojo zakonitosti gradnje (npr. se spremenijo predpisi, ki dopuščajo, da se objekt gradi oz. da je zgrajen brez gradbenega dovoljenja, pred spremembo pa to ni bilo mogoče).

Za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o dovolitvi izvršbe niso pravno odločilni niti razlogi, ki se po vsebini nanašajo na nepravilnost in nezakonitost inšpekcijske odločbe. O vrnitvi v prejšnje stanje po odstranitvi nelegalno zgrajenih pasovnih temeljev je bilo namreč odločeno že z inšpekcijsko odločbo in ne z izpodbijanim sklepom.

Neutemeljeni so tudi očitki o neobrazloženosti in o kršitvi tožničine pravice do izjave glede ugotovitev, da je z gradnjo nadaljevala ter postavila garažni objekt in zajčnik. Navedeno dejansko stanje namreč za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe ni pravno odločilno. Pomembno je le, ali je tožnica z inšpekcijsko odločbo naložene obveznosti, tj. odstranitev pasovnih temeljev, izpolnila. Inšpekcijski organ je ob kontrolnem pregledu ugotovil, da tožnica naložene obveznosti ni izvršila, tožnica pa tej ugotovitvi ne oporeka.

Na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da je bila na isti nepremičnini dovoljena gradnja pomožnih objektov – drvarnice in vrtne ute. Tožnica namreč ne navaja, da je bilo z odločbo Upravne enote Radovljica št. 351-008/98 z dne 31. 8. 2000 dovoljena gradnja pasovnih temeljev, ki so predmet inšpekcijske določbe z dne 1. 9. 1998. Morebitna postavitev dovoljenih objektov, preden so bili temelji odstranjeni, kot je bilo to tožnici naloženo z inšpekcijsko odločbo, pa na zakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe ne more vplivati.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.