Jedro

Revizijsko sodišče je v podobnih primerih že sprejelo stališče, da je pravica delavca, kateremu je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu, posebna pravica in ne pravica do odškodnine po predpisih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, 57/89). Tudi predpisi ZOR urejajo pravico do odškodnine, kar velja tudi v primeru odškodninske odgovornosti delodajalca, če ta nezakonito odloči o tem, da delavcu preneha delovno razmerje. Teh pravic, ki izvirajo iz zakonskih določil, ki so kogentne narave, ni mogoče spremeniti z določili kolektivnih pogodb. Gre za dodatno pravico, ki temelji na prosti volji pogodbenih strank, da takšno pravico uredijo s kolektivno pogodbo. Upravičenje strank kolektivnih pogodb do ustanavljanja ali širitve pravic zaposlenih v procesih kolektivnega dogovarjanja oziroma kolektivnih pogajanj temelji na ratificirani Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic 1948 (Uradni list RS, št. Mednarodne pogodbe, št. 15/92) in ratificirane Konvencije Mednarodne organizacije dela o pravici sindikatov do prostega organiziranja in kolektivnih pogajanj, 1949 (Uradni list SFRJ, št. 11/58 MP, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92) kot tudi določil 76. člena Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v dveh sodnih postopkih uveljavljal odpravo posledic nezakonito izdanih sklepov o prenehanju delovnega razmerja pri tožencu. V drugem od teh postopkov je sodišče prve stopnje delno ugodilo njegovemu zahtevku in odločilo, da mora toženec plačati tožniku pavšalno odškodnino v višini 179.980,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek tožnika pa je zavrnilo. Naložilo je tožencu, da mora tožniku povrniti stroške postopka odmerjene v višini 100.749,49 SIT s pripadki ter odločilo, da toženec trpi sam svoje stroške postopka. Sodišče je tožniku omenjeni znesek priznalo kot odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Na pritožbo obeh strank je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ugodilo pa je pritožbi tožnika ter zaradi napačnega izračuna višini pavšalne odškodnine razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o toženčevi obveznosti povrnitve stroškov postopka tožniku, ter zadevo v zvezi s tem vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje (1. in 4. odstavek izreka). Kot revizijska razloga navaja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi pritožbi toženca ter zahtevek tožnika zavrne, izrek o stroških pa spremeni tako, da tožnika obsodi na plačilo stroškov postopka s pripadki, ali da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Revident navaja, da tožniku ni bilo mogoče priznati pavšalne odškodnine, ker je bil reintegriran v delovni proces, obstoj delovnega razmerja ter pravice iz tega razmerja pa so mu bile priznane za nazaj. S tem mu je bila povrnjena vsa škoda, ki jo je treba ugotavljati po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90). Določila 71. člena ZTPDR kot posebna pravila urejajo možnost odmere pavšalne odškodnine, če škodo povzroči delavec ne pa delodajalec. V primeru, da bi bilo mogoče urediti pravšalno odgovornost delodajalca, bi bilo mogoče to storiti le v okviru pogojev, kot jih zakon določa v zvezi z ureditvijo pavšalne odškodnine delavcev. Obstoj materialne ali nematerialne škode je treba z ustreznim zahtevkom uveljavljati in tudi dokazati, sicer odškodnine ni mogoče priznati. Določila Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91) o pavšalni odškodnini so v nasprotju z zakonom. Do teh argumentov se pritožbeno sodišče ni opredelilo, zato sodba tega sodišča ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je v podobnih primerih že sprejelo stališče, da je pravica delavca, kateremu je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu, posebna pravica in ne pravica do odškodnine po predpisih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, 57/89). Tudi predpisi ZOR urejajo pravico do odškodnine, kar velja tudi v primeru odškodninske odgovornosti delodajalca, če ta nezakonito odloči o tem, da delavcu preneha delovno razmerje. Teh pravic, ki izvirajo iz zakonskih določil, ki so kogentne narave, ni mogoče spremeniti z določili kolektivnih pogodb. Hkrati je treba upoštevati, da so kolektivne pogodbe po svoji naravi pravni viri, s katerimi lahko stranke kolektivnih pogodb urejajo ob zakonsko določenih tudi druge delavske pravice in da je mogoče s kolektivnimi pogodbami priznati zaposlenim širši obseg pravic, kot je določen s heteronormnimi normami. V praksi kolektivnih pogajanj so se takšne dodatne pravice uveljavile na različnih področjih. V sferi denarnih prejemkov delavcev so uveljavljeni regres in različni dodatki k plači, za katere ni neposredne podlage v zakonskih predpisih, na področju odpravljanja škodljivih posledic nezakonitosti pri odločanju delodajalcev o prenehanju delovnega razmerja delavcev pa se je uveljavila posebna odškodnina, ki prav tako nima temelja v pravilih ZOR. Gre za dodatno pravico, ki temelji na prosti volji pogodbenih strank, da takšno pravico uredijo s kolektivno pogodbo. Upravičenje strank kolektivnih pogodb do ustanavljanja ali širitve pravic zaposlenih v procesih kolektivnega dogovarjanja oziroma kolektivnih pogajanj temelji na ratificirani Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic 1948 (Uradni list RS, št. Mednarodne pogodbe, št. 15/92) in ratificirane Konvencije Mednarodne organizacije dela o pravici sindikatov do prostega organiziranja in kolektivnih pogajanj, 1949 (Uradni list SFRJ, št. 11/58 MP, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92) kot tudi določil 76. člena Ustave Republike Slovenije.

Revident navaja, da ni pogojev za priznanje odškodnine tudi zato, ker tožnik odškodnine ni uveljavljal, niti dokazoval, da je škoda nastala. Iz predloga, ki ga je tožnik dne 23.2.1994 vložil pri Sodišču združenega dela v Celju, je razvidno, da je tožnik uveljavljal razliko v plači, regres za letni dopust kot tudi odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Obstoja škode tožnik ni bil dolžan dokazovati (4. odstavek 221. člena ZPP), saj je splošno znano, da oškodovanec utrpi številna prikrajšanja in neprijetnosti, če na nezakonit način izgubi zaposlitev, s tem da ta prikrajšanja oziroma neprijetnosti niso oškodovancu priznana po splošnih pravilih ZOR o odškodninski odgovornosti.

Določbe ZOR, ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.