Jedro

Vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni nasilništva, zanj je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja oziroma izživljanje z nasiljem, ki se lahko izvaja oziroma kaže na različne načine.

Na podlagi pravilne dokazne ocene o obdolžencu očitanih inkriminiranih ravnanjih, je sodišče prve stopnje prišlo do neoporečnega zaključka, da predstavlja obdolženčevo izživljanje z verbalnim in fizičnim nasiljem nad oškodovanko, ki ga je dalj časa izvajal z grdim ravnanjem, pretepanjem in zmerjanjem oškodovanke ter spravljanjem le-te v podrejen položaj, ravnanje takšne narave in intenzivnosti, da je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost. Zato pritožbeno sodišče glede na intenzivnost, trajanje in posledice obdolženčevega ravnanja zoper oškodovanko, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, in kot mu je bilo z gotovostjo dokazano v predmetnem kazenskem postopku, ne soglaša s pritožbeno izraženim mnenjem, da obdolženčeva izvršitvena ravnanja ne dosegajo standarda kaznivega dejanja nasilništva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen osmih mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 31. 7. 2017 od 0.22 ure do 2. 8. 2017 do 14.50 ure in čas pripora od 28. 9. 2017 od 15.30 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazni. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako nista podani pritožbeno zatrjevani absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

6. Kaznivo dejanje nasilništva je uvrščeno v 29. poglavje KZ-1, ki vsebuje kazniva dejanja zoper javni red in mir. Tem kaznivim dejanjem je skupno, da je njihov objekt varstva javni red in mir, ki predstavlja skupnost vrednot, pomembnih za sobivanje ljudi v najširšem smislu. Pred nasilništvom je zaščitena varnost in osebna nedotakljivost kjerkoli in zoper kogarkoli, predvsem pa na javnih krajih oziroma takrat, ko takšno ravnanje vzbudi občutek ogroženosti pri prisotnih tretjih osebah oziroma bi ga vzbudilo, če bi bile te prisotne. Vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni nasilništva, zanj je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja oziroma izživljanje z nasiljem, ki se lahko izvaja oziroma kaže na različne načine.

7. Res je sicer sodišče prve stopnje obsodilno sodbo gradilo predvsem na pričevanju oškodovanke, pri čemer je njeno verodostojnost pod točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe dokazno ovrednotilo z razumnimi razlogi. Tudi sodišče druge stopnje soglaša z oceno prvega sodišča, da je oškodovanka, od same podaje kazenske ovadbe s predlogom za kazenski pregon 30. 7. 2017, pozneje tekom posameznih preiskovalnih dejanj in nazadnje dvakrat na glavni obravnavi, izpovedovala skladno. Podala je izčrpen opis vseh relevantnih okoliščin od trenutka, ko sta se z obdolžencem spoznala, vzpostavila medsebojno razmerje, pojasnila je okoliščine v katerih so bila posamezna inkriminirana dejanja storjena, predstavila okoliščine dejanj, obdolženčevo izvršitveno ravnanje ter svoje osebno sprejemanje dejanj oziroma odnos do posameznih dogodkov ter njihove posledice. Natančno je prav tako prvo sodišče ocenilo obdolženčev zagovor ter obrazložilo zakaj mu ne verjame. Pritožnik v bistvu skuša oškodovankino verodostojnost izpodbiti zgolj na podlagi njene izjave na zadnji glavni obravnavi 6. 11. 2017. Res je tedaj oškodovanka na vprašanje, ali je ob dogodku 30. 6. 2017 utrpela kakšne posledice izjavila, da je imela presekano ustnico in jo je potem še par dni skelelo, a je to neskladje takoj v nadaljevanju pričevanja popravila in zanikala, da bi tega dne utrpela tudi presekanino ustnice. Da je šlo zgolj za laspus pri izpovedovanju oškodovanke, potrjujejo njene nadaljnje izpovedbe na isti glavni obravnavi, ko je na vprašanje zagovornika pojasnila, da po dogodku 30. 6. 2017 rdečice na obrazu ni dala slikati. Sicer pa je oškodovanka tekom celotnega postopka skladno trdila, da je razpočno rano ustnice utrpela ob dogodku 16. 7. 2017, ko jo je obdolženec po tem, ko jo je z eno roko prijel za lase in jo potiskal k tlom, pri čemer ji je izpulil več čas, zadal še udarec z roko, na ta način pa prizadejal še razpočno rano ustnice. Dvakratni obdolženčev udarec z roko v obraz, ki ji je povzročil rdečico na obrazu pa je sicer dosledno opisovala pri prvem dogodku z dne 30. 6. 2017. Pri tem ne gre spregledati, da je obdolženec v zagovoru priznal, da je oškodovanko enkrat udaril z zunanjo stranjo dlani ter ji povzročil krasto, a v drugih časovnih in krajevnih okoliščinah. Obdolženec se je tudi sicer zagovarjal, da naj bi le enkrat prišlo med njim in oškodovanko do prerivanja, enkrat pa do omenjenega udarca oziroma kot pravi zaušnice, a je sodišče prve stopnje s prepričljivimi razlogi verodostojnost njegovega zagovora ovrglo pod točko 39 obrazložitve izpodbijane sodbe. Do neskladja v izpovedbah oškodovanke pa se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo tudi pod točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe in na ta način uspešno odpravilo vsakršen morebiten dvom v njeno verodostojnost. 8. Kvalifikatorno okoliščino po drugem odstavku 296. člena KZ-1, torej lahko telesno poškodbo oškodovanke, je sodišče prve stopnje neoporečno izpeljalo iz sprejete dokazne ocene, da gre oškodovanki verjeti, da je ob dogodku 16. 7. 2017 med ostalim utrpela tudi razpočno rano ustnice, iz pravilne dokazne ocene oškodovankine medicinske dokumentacije z dne 31. 7. 2017 (takoj po dogodku z dne 30. 7. 2017 je poiskala zdravniško pomoč), ko iz obvestila o telesni poškodbi izhaja, da je 30. 7. 2017 utrpela udarnino leve rame in nadlahti ter na podlagi teh dokazov izdelanega izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje dokazno ovrednotilo pod točkami 21 do 23 ter 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je pravilno upoštevalo izvid in mnenje izvedenke, da razpočna rana na ustnici lahko nastane kot posledica udarca s plosko roko v obraz, ter da gre tovrstno poškodbo uvrstiti med poškodbe zaradi katere je bil začasno oslabljen del oškodovankinega telesa in prizadeta njena zunanjost (lahka telesna poškodba). Prav ima sicer pritožnik, ko zatrjuje, da v zvezi z očitki z dne 16. 7. 2017 izvedenka ne potrjuje, da bi bila oškodovanka davljena in da bi ji obdolženec izpulil šop čas, ker ti očitki niso medicinsko izkazani, vendar to še ne pomeni, da obdolžencu opisano ravnanje ni dokazano. Kot že rečeno je sodišče pri tem vprašanju izhajalo iz oškodovankinega pričevanja, ki mu je verjelo in za takšno odločitev nanizalo razumne in prepričljive razloge. Tako ni moč sprejeti pritožbenega očitka o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi prve sodbe glede navedenih odločilnih dejstev sami s seboj v nasprotju.

9. Pri uspešnem dokazovanju dejanja z dne 30. 6. 2017 se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo še na izpovedbe prič N. D. in M. K., ki sta bili obe s strani oškodovanke obveščeni o kot pravita "dogodku z avtomobilom", torej da je obdolženec med vožnjo iz ključavnice izvlekel kontaktni avtomobilski ključ, ter povzročil, da obdolženka več ni imela nadzora nad vozilom. Priči M. K. je oškodovanka povedala tudi za udarec v predel obraza ob tem dogodku, slednja pa je to prenesla priči N. D. Priči sta prav tako izpovedali o oškodovankini prestrašenosti, še zlasti po zadnjem dogodku, ko so se pogovarjali o tem, da naj bi se oškodovanka začasno preselila k bratu v B. Priča M. K. je izpovedovala še o obdolženčevemu "psihičnemu izzivanju", kričanju na pse in tudi njih ob priložnosti, ko so bili na obisku. Tudi zato ni razloga, da ne gre sprejeti zaključkov sodišča o tem, da je obdolženec nad oškodovanko izvajal tudi verbalno nasilje oziroma jo zmerjal z žaljivkami kot jih navaja oškodovanka in kot so povzete v opisu kaznivega dejanja. Pritožnik sicer izraža močan dvom, da naj bi bile te žaljivke izrečene, a oškodovanka jih je navajala že v izjavi z dne 30. 7. 2017, ter o njih tudi tekom kazenskega postopka suvereno izpovedovala.

10. Na podlagi pravilne dokazne ocene o obdolžencu očitanih inkriminiranih ravnanjih, pa je sodišče prve stopnje prišlo do neoporečnega zaključka, da predstavlja obdolženčevo izživljanje z verbalnim in fizičnim nasiljem nad oškodovanko, ki ga je dalj časa izvajal z grdim ravnanjem, pretepanjem in zmerjanjem oškodovanke ter spravljanjem le-te v podrejen položaj, ravnanje takšne narave in intenzivnosti, da je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost (točke 33 do 38 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pritožbeno sodišče glede na intenzivnost, trajanje in posledice obdolženčevega ravnanja zoper oškodovanko, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, in kot mu je bilo z gotovostjo dokazano v predmetnem kazenskem postopku, ne soglaša s pritožbeno izraženim mnenjem, da obdolženčeva izvršitvena ravnanja ne dosegajo standarda kaznivega dejanja nasilništva.

11. Kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, torej da opisano dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje, zagovornik uveljavlja na podlagi prepričanja, da niso podani ne objektivni ne subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja oziroma da spravljanje v podrejen položaj ni ena od izvršitvenih oblik očitanega kaznivega dejanja ampak zakonski znak slednjega, ki v opisu dejanja ni konkretiziran. Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 3. 9. 2009, opr. št. I Ips 194/2009, zavzelo stališče, da besedna zveza "spravlja v podrejen položaj" ni ena od alternativno navedenih oblik izvršitvenih dejanj in da tudi ne gre za posledico, vezano samo na izvršitveno ravnanje. Zavzelo je stališče, da je "spravljanje v podrejen položaj" povezano z vsemi posameznimi izvršitvenimi dejanji in da mora biti v obtožnem aktu opisana taka posledica, če na njen nastanek ni mogoče sklepati že iz dejstev, s katerimi je opredeljeno ravnanje storilca. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo še stališče, da besedne zveze "spravljanje v podrejen položaj" ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more izogniti. Žrtev ne ravna več kot svoboden človek, ampak se zmeraj podreja drugemu. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja izhaja očitek obdolžencu, da je z oškodovanko grdo ravnal, jo pretepal ter jo še drugače z nasilnim omejevanjem njenih pravic spravljal v podrejen položaj, v nadaljevanju opisa so vsa ravnanja konkretizirana, kar prav tako velja za očitek, da se je oškodovanka posledično počutila močno ogroženo, saj je obdolženec poleg poškodb in bolečin, pri njej povzročil še strah. Oškodovanka se je pred njim večkrat umikala v zgornje prostore svoje hiše, se zaklepala in ga prosila, da odide iz njena hiše, česar pa ni hotel storiti ter se mu tako ni znala in zmogla upreti. Zgolj okoliščina, da je oškodovanka kot navaja pritožnik obdolženčeva dejanja procesualizirala, še ne more ovreči pravilnih zaključkov prvega sodišča, da se obdolženčevemu ravnanju ni znala in zmogla upreti. Obdolženčevo ravnanje je prijavila šele po zadnjem obravnavanem dejanju, ko več ni našla drugega izhoda in so ji celo brat in sestri predlagali, da se začasno odseli s svojega doma. Tako gre zaključiti, da pritožnik ne more biti uspešen z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 vsebuje vse z zakonom določene znake.

12. Za pritožbeno sodišče je povsem sprejemljiva tudi odločba o kazni. Obdolžencu izrečena kazen osmih mesecev zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 je povsem primerno in pravično nadomestilo za obdolžencu dokazano kriminalno ravnanje. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Kot obteževalno je povsem upravičeno izpostavilo obdolženčevo predkaznovanost (pravnomočno je bil že obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, tudi istovrstnega), kriminalno količino, obdolženčevo vztrajnost pri storitvi kaznivega dejanja, okoliščino, da je bila oškodovanka v svoji varnosti prizadeta tudi na svojem domu ter okoliščino, da je obdolženec po storitvi kaznivega dejanja kršil ukrep prepovedi približanja oškodovanki. Sodišče prve stopnje ni našlo nobene olajševalne okoliščine, pa tudi pritožnik pritožbeno ne izpostavlja katere izmed njih. Pritožnik pa je v zmoti, ko meni, da kršitev prepovedi približanja ne more predstavljati obteževalne okoliščine. V drugem odstavku 49. člena KZ-1 so primeroma naštete okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni in med njimi je tudi navedeno obdolženčevo obnašanje po storjenem dejanju, kamor je brez dvoma uvrstiti tudi večkratno kršitev obdolžencu odrejenega ukrepa. Protispisno je pritožnikovo zatrjevanje, češ da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi bila oškodovankina varnost prizadeta tudi na njenem domu, saj je bila večina obdolženčevega inkriminiranega ravnanja, razen dejanja z dne 30. 6. 2017, storjena prav na oškodovankinem naslovu v P. Res je sicer, da je predmetno kaznivo dejanje naklepno in ga je moč storiti z direktnim naklepom, vendar dejstvo, da je prvo sodišče ugotovljeno najvišjo obliko krivde upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi lahko vplivala na siceršnjo pravilnost odmere obdolžencu izrečene zaporne kazni. Ob vseh pravilno ocenjenih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, še zlasti pa ob večkratni obdolženčevi predkaznovanosti, tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, osemmesečna zaporna kazen, torej kazen odmerjena na ravni slabe petine zagroženega zakonskega posebnega maksimuma, ne more biti pretirana in izven dometa sodne prakse, kot to zatrjuje pritožnik.

13. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Obdolženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.