Jedro

Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, pri čemer podpisane izjave o odpovedi dediščini ni potrebno overiti. Le če bi sodišče dvomilo v pristnost izjave, bi lahko zahtevalo njeno overitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem A. D., ki oporoke ni napravil, zato sledi dedovanje po zakonu, ki so ga deležni zapustnikova hči D. T. in dediči po pokojnem sinu K. D. Ugotovilo je, da je zapustnikova hči D. T. podala pisno dedno izjavo, s katero se dedovanju odpoveduje. Za dediče po pokojnem A. D. je proglasila njegovo snaho M.D., vnukinjo L. D. in vnuka O. D., vsakega do 1/3 zapuščine. Ugotovilo je tudi, da se je začasna zastopnica v imenu zastopanih dedičev po pokojnem sinu zapustnika priglasila k dedovanju in zapuščino sprejela.

2. Skrbnik zapuščine in hkrati pooblaščenec dedinje D. T. se proti temu sklepu pritožuje in smiselno predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je sodni skrbnik in hkrati pooblaščenec v postopku za vračilo premoženja vse od začetka do dedovanja, tako od še živeče D., poročene T., kot tudi že od pokojnega K. D. Ne strinja se s točko 5 sklepa o dedovanju, kjer je zapisano, da je D. T. podala 18. 4. 2011 pisno dedno izjavo, s katero se je dedovanju odpovedala. Poudarja, da je bil 18. 1. 2013 zapisan dokument, ki je uradno stališče do njenega deleža. Ta dokument je napisan skladno z mednarodnimi standardi in ga je pripravil javni notar v ameriški državi I. ter predstavlja verodostojno listino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je zapuščinsko sodišče pritožnika s sklepom na naroku dne 18. 5. 2011 postavilo za skrbnika zapuščine po pokojnem A. D., umrlem 16. 3. 1945. Skladno z določbo 131. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče postavi začasnega skrbnika zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino. Skrbnik zapuščine je zakoniti zastopnik dedičev in deluje v interesu vseh dedičev.

5. V obravnavani zadevi se skrbnik zapuščine ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da se je zapustnikova hči D. T. s pisno dedno izjavo odpovedala dedovanju, pri čemer se sklicuje na njeno kasneje podano dedno izjavo pred notarjem v ZDA, ki naj bi bila edina podana v formalno pravilni obliki.

6. Že prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sklepa pravilno pojasnilo, da je izjava dedinje z dne 18. 4. 2011 nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD). Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (prvi odstavek 133. člena ZD), pri čemer podpisane izjave o odpovedi dediščini ni potrebno overiti (drugi odstavek 208. člena ZD). Le če bi sodišče dvomilo v pristnost izjave, bi lahko zahtevalo njeno overitev, za kar pa v tem postopku ni imelo nobene podlage. Tudi sicer se druga dedna izjava dedinje D. T. nanaša na odstop dednega deleža pritožniku, slednji pa ni sodedič (prvi odstavek 146. člena ZD). Ker je v izpodbijanem delu odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna, pritožba pa neutemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD.