Jedro

ZSR ni predvideval možnosti ponovnega odločanja med razvezanima zakoncema o vprašanju, kdo izmed njiju bo po razvezi zakonske zveze obdržal oz. pridobil stanovanjsko pravico na njunem dotlej skupnem stanovanju, če je bilo o tem po 2. odst. 17. čl. ZSR že pravnomočno odločeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, s katerim je predlagatelj uveljavljal, da se njega določi za imetnika stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo predlagateljevo pritožbo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga predlagatelj pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji sodiščema očita, da se sklicujeta na sklep pritožbenega sodišča iz pravdne zadeve, ki je tekla pod opr. št. P 210/91. Iz tega pa sledi, da je bila tožba iz formalnih razlogov zavržena. Zato bi po mnenju revidenta nepravdno sodišče moralo samo izvajati dokaze in ugotavljati, ali je predlagatelj sporno stanovanje prenehal uporabljati, ne pa da je preprosto povzelo razloge iz že omenjenega sklepa pritožbenega sodišča v pravdni zadevi P 210/91. Sicer pa vztraja pri trditvi, da nasprotna udeleženka ne bi mogla biti imetnica stanovanjske pravice, saj v njem ne stanuje že od leta 1985. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

ZPP, ki se tudi glede dokaznega postopka v obravnavani zadevi smiselno uporablja na podlagi 37. čl. ZNP, ne omejuje dokaznih sredstev. Zato ni izključeno dokazovanje obstoja nekega dejstva z rezultati dokaznega postopka iz druge, v konkretnem primeru pravdne zadeve, povzetimi v odločbi sodišča, pa čeprav se je ta druga, pravdna zadeva končala s sklepom o zavrženju tožbe. Sodišči zato nista zagrešili smiselno uveljavljane relativne bistvene kršitve določb nepravdnega postopka (1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), ker nista ponovno sami ugotavljali, ali je predlagatelj sporno stanovanje prenehal uporabljati. Če pa slednji stanovanja ne uporablja, že zato ne more imeti statusa uporabnika v smislu 5. čl. ZSR (v konkretnem primeru se ZSR uporablja na podlagi 158. čl. SZ). Ob tem je potrebno poudariti, da ZSR ni predvideval možnosti ponovnega odločanja med razvezanima zakoncema o vprašanju, kdo izmed njiju bo po razvezi zakonske zveze obdržal oz. pridobil stanovanjsko pravico na njunem dotlej skupnem stanovanju, če je bilo o tem po 2. odst. 17. čl. ZSR že pravnomočno odločeno. Zato tudi predlagateljevo sklicevanje, češ da je nasprotni udeleženki stanovanjska pravica prenehala, v sporu med njima ne more biti uspešno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, (393. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).