Jedro

Upravičencu do denacionalizacije, ki je podržavljeno premoženje pridobil nazaj na podlagi kupoprodajne pogodbe, torej odplačno, pripada odškodnina po splošnih odškodninskih predpisih, to je valorizirana kupnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.10.2001. S to je tožena stranka odločila o tožnikovi pritožbi zoper odločbo Upravne enote Š.L. z dne 30.6.1999, s katero je ta odločila, da je SOD, d.d. dolžan kot zavezanec v roku 6 mesecev po pravnomočnosti te odločbe za upravičenca J.L. izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 9.840,42 DEM (točka 1. izreka), da se obveznice izročijo za podržavljeno nepremično premoženje parcela, št. 157 - hiša v izmeri 179 m2 ter parcela, št. 267/2 - vrt v izmeri 605 m2, obe v času podržavljenja vpisani v vl. št. 263 k.o. D. (točka 2. izreka), da se obveznice izročijo skrbniku za posebne primere L.Z. (točka 3. izreka). Tožena stranka je ob reševanju pritožbe spremenila navedeno prvostopno odločbo tako, da je v točki 1. izreka besedilo "Slovenski odškodninski sklad, d.d." nadomestila z besedilom "Slovenska odškodninska družba d.d." ter besedilo "izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada, d.d. v vrednosti 9.840,42 DEM" nadomestila z besedilom "izročiti obveznice Slovenske odškodninske družbe d.d. v vrednosti 10.348,17 DEM". Tožena stranka je o pritožbi odločila v ponovnem postopku v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, št. U 384/2000-6 z dne 5.9.2001. V tej sodbi je sodišče soglašalo s toženo stranko, da ker je upravičenec podržavljeno premoženje pridobil nazaj in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 25.9.1956, kar niti ni sporno, je pravna podlaga za odločanje o denacionalizaciji določba 6. odstavka 42. člena ZDen. Prav tako je sodišče soglašalo s toženo stranko, da ima upravičenec, skladno z določbo 1. odstavka 6. člena ZDen, pravico do odškodnine v višini valorizirane kupnine, izračunane na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Ker pa po presoji sodišča pri določitvi odškodnine ni bila upoštevana določba 2. odstavka 4. člena navedene Odredbe, po kateri se ugotovljena denarna vrednost, izračunana v ZDA dolarjih, pretvori v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, z napotilom, da pri določitvi odškodnine upošteva navedeno določbo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v ponovnem postopku ob pravilni uporabi Odredbe pravilno valorizirala kupnino v znesku 401.000, 00 DIN in na tej podlagi pravilno odločila o višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni ugovor, da mu pripada tudi odškodnina za obdobje od nacionalizacije do odkupa podržavljene nepremičnine in obresti za neopravičeno plačilo kupnine. Glede zahtevka tožnika v tožbi za odškodnino za podržavljeno premično premoženje, sodišče navaja, da iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik tak zahtevek vložil v roku, ki ga za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov določa ZDen. Zato se do tega zahtevka, ki ni predmet odločanja v tem upravnem sporu, sodišče ni opredelilo.

V pritožbi tožnik navaja, da je upravičen do odškodnine v vrednosti nacionaliziranega premoženja, tudi premičnega, in ne le do valorizirane kupnine. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 26. člena ZDen. Zahteva razliko med vrednostjo podržavljenega premoženja in valorizirano vrednostjo kupnine.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet odločanja v tem upravnem sporu je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, denacionalizacija podržavljenega nepremičnega premoženja. To izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisov, in sicer iz tožnikove zahteve za denacionalizacijo, vložene dne 25.5.1993, v kateri je tožnik izrecno navedel, da zahteva odškodnino za podržavljeno - zaplenjeno nepremičnino. Da bi do roka, ki ga za uveljavljanje zahtev za denacionalizacijo določa ZDen, to je do 7.12.1993, tožnik razširil zahtevo, iz podatkov predloženih upravnih spisov ne izhaja. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo pravilnost odločitve v okviru tožnikove zahteve za denacionalizacijo.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi listin in podatkov v upravnih spisih utemeljeno zavrnilo tožbo tožnika in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Te razlogi so skladni s podatki spisa in določbo 6. odstavka 42. člena ZDen, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Iz podatkov spisa izhaja in niti ni sporno, da je upravičenec do denacionalizacije, svoje podržavljeno premoženje pridobil nazaj na podlagi kupoprodajne pogodbe, torej odplačno.

Prav tak primer pa ureja določba 6. odstavka 42. člena ZDen. Po tej določbi upravičencu pripada odškodnina, pri čemer pa na odmero odškodnine ne vpliva, kot zmotno meni tožnik, vrednost premoženja ob podržavljenju in tudi ne zmanjšanje vrednosti nepremičnine. Predmet denacionalizacije namreč v tem primeru, ko ima upravičenec že v lasti in posesti nepremičnino, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, ne more biti podržavljeno premoženje. Zato ne pride v poštev niti vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, niti odškodnina, izračunana po metodologijah za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ampak le odškodnina po splošnih odškodninskih predpisih, ki se po izrecni določbi 1. odstavka 6. člena Zden, uporabljajo tudi glede zadev, ki jih ureja Zden, kolikor niso z njim v nasprotju. Po splošnih odškodninskih predpisih pa je taka odškodnina valorizirana kupnina. Ta je bila izračunana na podlagi določb Odredbe, ki jih je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča v ponovnem postopku pravilno uporabila in sicer tako, da je denarno vrednost kupnine, kot izhaja iz cenitve sodnega izvedenca, kateri tožnik niti ne ugovarja, iz ZDA dolarjev pretvorila v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.