Jedro

Kršitev pravice do izjavljanja je sicer absolutna bistvena kršitev (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar je pri tem pomembno, kateri od strank je ta pravica kršena. Pomembne so namreč le tiste kršitve, s katerimi je bila odvzeta možnost izjavljanja stranki, ki vlaga pritožbo. To pa pomeni, da tožena stranka ne more uspešno uveljavljati, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z ogledom, ki ga je predlagala nasprotna stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po parcelah ID znak: parcela 000 1/9, 000 1/8, 000 1/5 in 000 1/6, po obstoječi asfaltirani poti, v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnin ID znak: parcela 000 2/4, 000 2/1, 0002/2 in 0002/3 (I. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da tožnikom povrne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne (z ustrezno stroškovno posledico), oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje premalo kritično dokazno ovrednotilo izpovedbe strank in pisne izjave prič, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje bi po prepričanju tožene stranke moralo izvesti vse dokaze, ki so jih predlagali tožniki (ogled na kraju samem in izvedenec geodetske stroke). Sodišče sploh ni obrazložilo zakaj ni izvedlo ogleda, po mnenju tožene stranke bi bil namreč potreben, saj bi se lahko s tem sodišče prepričalo o verodostojnosti izpovedb in pisnih izjav. Ker dokazno breme glede izvrševanja služnosti ni na njej, ni predlagala zaslišanja prič, meni pa da tožniki dokaznemu bremenu niso zadostili. Prvostopenjsko sodišče bi moralo in moglo izvesti bistveno bolj objektiven in zanesljiv dokaz od zaslišanja strank in branja pisnih izjav prič, to pa je ogled na kraju samem. Tudi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca geodetske stroke sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Tožena stranka je dejstvom, ki so jih tožniki želeli dokazovati z obema dokazoma, ves čas nasprotovala in ugovarjala, da morajo tožniki ta dejstva dokazati še s kakšnimi bolj objektivnimi dokazi kot je zaslišanje strank in prič, ki so zainteresirane za izid postopka.

3. Tožena stranka oporeka tudi verodostojnosti tožbenih navedb, na kar je opozorila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pravdi, ki se je vodila pod opr. št. I P 2935/2010 so tožniki namreč trdili, da so sporno pot uporabljali od leta 1995, ko naj bi jim bil odvzet dostop na njihove parcele zaradi širitve X. ceste na 4 pasove. V tem postopku pa so trdili, da pot uporabljajo že najmanj pod leta 1986, kar pomeni, da so navedbe o tem, koliko časa izvršujejo služnost, očitno neverodostojne. Prav tako ni jasno zakaj bi tožniki v letu 2010 vložili tožbo na priposestvovanje stvarne služnosti le na delu poti (zoper lastnika drugih nepremičnin po katerih poteka sporna pot). Tožena stranka meni, da je povsem možno, da je bila pot po nepremičninah tožene stranke zgrajena šele po letu 2010, prej pa je potekala kje drugje oz. drugače. Opozarja na pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 10. 5. 2012 (sklenjeno z družbo A., d. o. o.) in navaja, da je možno, da tožniki šele od takrat dalje brez podlage izvršujejo služnost po nepremičninah tožene stranke. Prav tako je po mnenju tožene stranke možno, da je bila sporna pot zgrajena in asfaltirana šele po sklenitvi pogodbe in je tožniki prej niso uporabljali. Dejstvo, da se je tožnik B. B. kot s. p. v letu 2014 ukvarjal z avtoprevozništvom, ne dokazuje, da so po sporni poti redno vozili kamioni. Nobena priča ni podala odgovora na vprašanje v katerem obdobju je B. B. na X. 133 opravljal avtoprevozniško dejavnost. Vse priče so se temu odgovoru izognile, kar kaže, da so se med seboj usklajevale glede pisnih odgovorov. Tožena stranka zato vztraja, da že več let pred formalnih izbrisom s. p.-ja iz sodnega registra ni opravljal avtoprevozniške dejavnosti na X. 133. Iz izkaza poslovnega izida namreč izhaja, da v letih 2012 in 2013 praktično ni imel prihodkov, za prejšnja leta pa izkazi niso objavljeni; prav tako izhaja iz bilance, da ni imel kot s. p. v lasti nobenega tovornega vozila. Le B. B. je izpovedal, da je imel aktivni s. p. do leta 2012, ostali tožniki pa so izpovedovali, da nekje do leta 2010. Uporabe sporne poti za vožnjo s tovornimi vozili za zadnjih 10 let tako ni bilo in četudi bi bila služnost priposestvovana, bi ta po 223. členu SPZ že prenehala. Uporaba poti zgolj s strani gospodarskih javnih služb (odvoz smeti, pluženje) ne more imeti posledice priposestvovanja z vsemi vozili, saj izvajalci javnih služb ne izvršujejo služnosti v korist nepremičnin tožnikov. Tako po mnenju tožene stranke ni utemeljen tožbeni zahtevek v obsegu, ki se nanaša na ugotovitev služnosti za vse vrste vozil. 4. Tožniki tudi niso navajali kdo naj bi bili njihovi pravni predniki, ki naj bi od leta 1986 vozili in hodili po vtoževani poti. Omenjali so C. C., ki pa ni bila pravna prednica tožnikov oz. ni bila lastnica gospodujočih nepremičnin. V letu 1986 je bil polnoleten samo eden od tožnikov, kar pomeni, da ostali štirje takrat niso mogli voziti po sporni poti. Iz podatkov zemljiške knjige je razvidno lastništvo nepremičnin, ne pa da so vsi lastniki dejansko živeli v stavbi na teh nepremičninah, še manj pa, da so uporabljali sporno pot z vsemi vrstami vozil. Tožena stranka zato meni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in bi ga moralo sodišče zavrniti.

5. V odgovoru na pritožbo tožniki opozarjajo, da se je tožena stranka strinjala s tem, da se preberejo pisne izjave prič in ni predlagala njihovega neposrednega zaslišanja. Dejstvo, da so priče v sorodstvenem ali drugem razmerju s strankami, še ne pomeni, da gre za zainteresirane priče. Poleg tega tožena stranka ni predlagala praktično nobenega dokaza, ki bi izpodbil dejstva in dokaze tožnikov. Ker so tožniki svoje trditve podkrepili z dokazi, je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da dokaže nasprotno, a tega ni storila. Tožniki opozarjajo, da tožena stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni ugovarjala odločitvi sodišča prve stopnje, da ne bo izvedlo dokaza z ogledom in izvedencem geodetske stroke. Glede neverodostojnosti tožbenih navedb, ker naj bi v pravdi I P 2935/2010 navajali, da so sporno pot uporabljali od leta 1995, v sedanji pa, da od leta 1986, tožniki pojasnjujejo, da bi tudi uporaba od leta 1995 do vložitve tožbe v letu 2018 zadoščala za priposestvovanje. V sedanji pravdi je sodišče ugotovilo, da so tožniki uporabljali sporno pot od leta 1986, v prejšnji pravdi pa se dokazni postopek sploh ni izvajal in zato ni bilo ugotovljeno od kdaj se je pot uporabljala. Glede avtoprevozniške dejavnosti pa tožniki pritrjujejo ugotovitvam izpodbijane sodbe. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravno podlago pravilno uporabilo 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih1 v zvezi z 266. členom Stvarnopravnega zakonika2, saj je priposestvovalna doba pričela teči pred uveljavitvijo sedaj veljavnega SPZ. Na tej podlagi je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so tožniki skupaj s pravnimi predniki sporno pot uporabljali od leta 1986 in jo uporabljali več kot 20 let za vožnjo z vozili vseh vrst in za peš hojo, zaradi česar je ugodilo tožbenemu zahtevku.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe s katerimi tožena stranka opozarja, da je prišlo do kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Kršitev pravice do izjavljanja je sicer absolutna bistvena kršitev (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pa vendarle ni nepomembno, kateri od strank je ta pravica kršena. Pomembne so namreč le tiste kršitve, s katerimi je bila odvzeta možnost izjavljanja stranki, ki vlaga pritožbo. To pa pomeni, da tožena stranka ne more uspešno uveljavljati, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z ogledom, ki ga je predlagala nasprotna stranka3. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve pravilnega dejanskega stanja izvesti dokaz z izvedencem geodetom. Sodišče prve stopnje je v tem delu glede dokaznega predloga tožene stranke obrazložilo zakaj dokaza (za ugotavljanje tistih dejstev, ki jih je predlagala tožena stranka) ni izvedlo. Pojasnilo je, da v tem postopku ni potrebno ugotavljati kdaj je bila sporna pot asfaltirana, na podlagi drugih dokazov pa je mogoče ugotoviti, kdaj naj bi bila pot zgrajena. S tem pojasnilom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sporna pot je namreč razvidna s ortofoto posnetkov, ki so v spisu, o njej pa so izpovedovale tudi priče in stranke, zato res ni potrebno strokovno znanje za odgovor na vprašanje o nastanku poti. Kar se tiče pritožbenih navedb, da sodišče ni pojasnilo zakaj ni dokaza z izvedencem geodetom izvedlo za ugotavljanje dejstev stanja in dejanskega položaja poti, točne odmere koordinat ceste, kjer obstoji služnost in izdelave skice, ki naj bo priloga sodne odločbe ter za ugotavljanje načina izvrševanja služnosti (gre torej za ugotavljanje dejstev, zaradi ugotavljanja katerih so izvedenca geodeta predlagali samo tožniki), pa tožena stranka v pritožbi ponovno uveljavlja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka, česar pa (kot že pojasnjeno) ne more uspešno uveljaviti. Skladno z 8. členom ZPP je naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Pri tem za ugotavljanje pogojev priposestvovanja ne veljajo nobena dokazna pravila. Sodišče zato povsem prosto presodi dokaze, ki so mu ponujeni, in če ga dokazi prepričajo, ugodi tožbenemu zahtevku. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi – sodišče prve stopnje je presodilo izvedene dokaze (izpovedbe strank, pisne izjave prič in listinske dokaze) in na tej podlagi s stopnjo prepričanja ugotovilo, da obstojijo pogoji za priposestvovanje. Dokazna ocena je prepričljiva in ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dokaz z zaslišanjem prič, je potrebno pojasniti, da je tožena stranka soglašala, da se preberejo pisne izjave prič in ni predlagala njihovega zaslišanja. Zato je prepozno, da v pritožbi izraža svoje pomisleke, česa priče niso zapisale v pisnih izjavah – tožena stranka je imela možnost predlagati njihovo zaslišanje, a tega ni storila. Ob neposrednem zaslišanju bi pričam lahko tudi postavila vprašanja, ki jih sedaj (prepozno) izpostavlja v pritožbi.

10. Pritožbene navedbe, da uporaba sporne poti zgolj s strani gospodarskih javnih služb (odvoz smeti, pluženje) ne more imeti posledice priposestvovanja z vsemi vozili, ker izvajalci javnih služb ne izvršujejo služnosti v korist nepremičnin tožnikov, je nedovoljena pritožbena novota, saj ni izkazano, da jih tožena stranka brez krivde ni mogla podati že do nastopa prekluzije v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je v vlogi z dne 6. 3. 2019 zapisala samo, da morebitna vožnja smetarskega tovornjaka ne zadošča za priposestvovanje služnosti v vtoževanem obsegu. Tega, da izvajalci javnih služb ne izvršujejo služnosti v korist tožnikov, pa tožena stranka ni navajala. Pritožbeno sodišče zato te navedbe na podlagi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku4 ne more upoštevati. Sicer pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je B. B. redno vozil s kamionom po sporni poti. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga zakaj ne bi verjelo izpovedbam strank in pisnim izjavam prič. Tožena stranka sicer opozarja, da nobena priča ni navedla točnega obdobja, kdaj je B. B. vozil s kamionom po sporni poti, pa vendarle to niti ni pomembno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je po sporni poti urejen prevoz smeti za X. 133 in da po poti dostopajo tudi intervencijska vozila, kar pomeni, da celotno obdobje od leta 1986 dalje redno potekajo po sporni poti prevozi s kamioni (ne glede na to kdaj je opravljal B. B. dejavnost avtoprevozništva). Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so tožniki priposestvovali sporno pot tudi za vožnjo s kamioni.

11. Res je, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da gre pri stvarni služnosti za razmerje med dvema nepremičnina in da je bistveno, da se je služnost izvrševala celotno priposestvovalno dobo. Z drugimi besedami to pomeni, da je za ugotovitev, da je bila stvarna služnost priposetvovana, pomembno, da se je sporna pot preko služeče nepremičnine na gospodujočo nepremičnino uporabljala celotno priposestvovalno dobo za vožnjo z vozili vseh vrst in za peš hojo. Pri tem pa za odločitev o pridobitvi stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja ni pomembno kdo je opravljal te vožnje, ampak zadošča ugotovitev, da so bile vožnje za potrebe gospodujoče nepremičnine preko služeče nepremičnine opravljene. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so se takšne vožnje redno opravljale. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, ki se nanaša na sklepčnost tožbenega zahtevka (ki naj bi bila v tem, da iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi vsi lastniki dejansko živeli v stavbi X. 133 oz. da iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi lastniki nepremičnine X. 133 uporabljali sporno pot z vsemi vrstami vozil).

12. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se v pravdi, ki se je vodila pod opr. št. I P 2935/2010 (v kateri ni bila tožena stranka ista kot je v tej pravdi), ni ugotavljalo od kdaj so tožniki uporabljali sporno pot. Dejstvo pa je, da je bilo v tej pravdi (torej IV P 1241/2018) s stopnjo prepričanja ugotovljeno, da so tožniki skupaj s pravnimi predniki sporno pot uporabljali od leta 1986. Različna zatrjevanja ne pomenijo neverodostojnosti – tožniki morajo pač dokazati, da se je sporna pot na kateri uveljavljajo priposestvovanje uporabljala celo priposestvovalno dobo. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, jim je v tej pravdi to uspelo. Enako pritožbeno sodišče odgovarja toženi stranki, ki se sprašuje, kaj če tožniki sporno pot uporabljajo šele od leta 2010 ali pa celo od 2012 (glej zgoraj 3. točko obrazložitve) – sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo obrazložilo zakaj šteje, da so tožniki skupaj s pravnimi predniki sporno pot uporabljali od leta 1986. 13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, sami pa nosijo svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožniki, saj njihov odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. členu in 165. členu ZPP.

1 Uradni list SFRJ, št. 6/80, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju: ZTLR 2 Uradni list RS, št. 87/02, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju: SPZ 3 Zobec, J. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 288. 4 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.