Jedro

Tožnikovo pisno izjavo, da v skladu z novo razporeditvijo na delovno mesto vodje kopališča, tega dela ni pripravljen opravljati in da se mu izroči delovna knjižica, zaključena s konkretnim datumom, je potrebno razumeti kot izjavo o prenehanju delovnega razmerja po 1. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 4.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja do plačila, kakor tudi povrniti stroške postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 268.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v roku 8 dni. Ugotovilo je, da v primeru tožnika niso bili podani razlogi izsiljene oz. nezakonite razrešitve ali prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar ni bilo podlage, da mu tožena stranka izplača odpravnino v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je pritožbeno sodišče v predhodnem razveljavitvenem sklepu dalo sodišču prve stopnje jasne napotke glede ugotovitve pravilnosti in ustreznosti njegove razporeditve na drugo delovno mesto. Tožena stranka se ga je po prihodu novega direktorja hotela znebiti. V tej zvezi je ukinila vodilno delovno mesto, ki ga je zasedal in mu ponudila delovno mesto vodje kopališča, ki je za njega predstavljajo šikaniranje, žalitev in degradacijo. Razporeditev ni bila v skladu z določbo 17. čl. ZTPDR. Ravnanje pristojnih delavcev tožene stranke ga je hudo prizadelo, zato je delo pri toženi stranki zapustil. Tožena stranka na delovno mesto vodje kopališča ni razporedila nikogar oz. je iz podatkov spisa razvidno, da naj bi navedeno delovno mesto pokrivala delavka - gospodinja, kar se naenkrat izkaže, da tožena stranka na delovnem mestu vodje kopališča ni potrebovala nobenega izvajalca. Obvlada dva tuja jezika in ima dolgoletne izkušnje na vodstvenih delih. Pri toženi stranki je vložil veliko truda in energije, zaradi česar si ne more predstavljati razporeditve na opravila kopališkega mojstra z enim bazenom. Poleg tega graja način in postopek, na podlagi katerega je direktor sprejel novo sistemizacijo oz. opredelil pogoje za zasedbo delovnega mesta vodje kopališča. Meni, da sodba nima razlogov oz. so ti v odločilnih dejstvih nejasni in v medsebojnem nasprotju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovim zahtevkom ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dožnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožnik v tem sporu ne izpodbija sklepa o razporeditvi na delovno mesto vodje kopališča, temveč uveljavlja odpravnino zaradi izsiljene oz. nezakonite razrešitve in prenehanja delovnega razmerja vodje turističnih in gostinskih programov pri toženi stranki. Zato ugotovitev o morebitni pravilnosti ali nepravilnosti razporeditvenega postopka in ustreznosti novega delovnega mesta po spremenjeni sistemizaciji, za presojo zadeve niti ni odločilna. Pomembna je zgolj ugotovitev o izsiljenem prenehanju tožnikovega delovnega razmerja, kar bi, če bi to bilo podano, predstavljajo dejansko podlago za upravičenost tožnika do izplačila odpravnine po 2. odst. 14. čl. pogodbe o zaposlitvi.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v postopanju pristojnih oseb tožene stranke zoper tožnika ni najti šikanoznega ravnanja. Šikana pomeni namerno povzročanje neprijetnosti, nevšečnosti oz. gre pri njej v pravnem smislu za nedopustno izvrševanje pravic in z namenom povzročiti drugemu škodo. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je novi direktor tožene stranke želel zmanjšati stroške poslovanja in ustrezno racionalizirati delo. S sprejemom nove sistemizacije z dne 31.5.1999 je določil nove delokroge delovnih mest in pogoje za njihovo zasedbo. Med ostalim je v sektorju zdravstva pod št. 67 določil pogoje za zasedbo delovnega mesta vodje kopališča. Ker je bilo prejšnje vodilno delovno mesto tožnika z navedeno sistemizacijo ukinjeno, je bila tožniku dana možnost, da nadaljuje zaposlitev pri toženi stranki na novem delovnem mestu, kar pa ni storil. Nasprotno, podal je pisno izjavo (priloga B 7), da dela vodje kopališča ni pripravljen opravljati, zaradi česar je direktorja prosil, da se mu izroči delovna knjižica z dnem 18.6.1999. Iz izpovedbe direktorja izhaja, da je tožnik napisal izjavo v prostorih tajništva, saj mu brez tega pri toženi stranki ne bi mogli izdati delovne knjižice. Nadalje je takšno zahtevo podal tudi tožnikov pooblaščenec v vlogi z dne 17.6.1999 (priloga B 15), iz katere je razvidna navedba, da tožnik ne želi delati pri toženi stranki, da se mu zaključi delovna doba in da se proti volji delavca ne more zadrževati delovne knjižice. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako zapisano tožnikovo izjavo razumeti kot namen o prenehanju delovnega razmerja v skladu s 1. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93).

Na podlagi navedenih dejstev ni mogoče zaključiti, da je šlo pri tožniku za izsiljeno in nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Zato ne more biti upravičen do izplačila v pogodbi dogovorjene višine odpravnine. Sklicevanje pritožbe na tožnikovo degradacijo in prizadetost nima nikakršnega pomena. Pri navedenem gre za okoliščine, ki so lahko odraz osebnega reagiranja delavca, vendar ne vplivajo na pravilnost postopanja tožene stranke. Nadalje za drugačno presojo niso pomembni razlogi, na kakšen način je tožena stranka pokrila izvajanje del vodje kopališča po tožnikovem odhodu, oz. kako je na to delovno mesto razporejala druge delavce, saj gre za ukrepe poslovanja oz. odreditve del, ki imajo značaj notranjega urejanja organizacije dela pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljena. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).