Jedro

Toženec odgovarja tožniku za poškodbe, ki mu jih je prizadejal z nožem, ko je nekontrolirano mahal z nožem naokoli in poškodoval nič slutečega tožnika. Višina nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba glede tretjetoženca spremeni tako, da se glasi: " Tretjetoženec B. J. je dolžan plačati tožniku 650.000,00 SIT in mu povrniti 110.237,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba." V presežku se tožbeni zahtevek zavrne. V preostalem delu se pritožba tretjetožene stranke in pritožba prvotožene in drugotožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje. Tožnik je dolžan povrniti tretjetožencu 21.000,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tretjetoženec dolžan plačati tožniku 1.150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1999 dalje do plačila. V presežku in zoper prva dva toženca v celoti, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Tretjetožencu je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 353.465,40 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tretjetoženec, odločitev o pravdnih stroških pa izpodbijata prvi toženec in drugotoženka.

Tretjetoženec v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tretjetoženec navaja, da ni dokazano, da je poškodoval tožnika, saj tega ni videla nobena od prič. Sodišče bi moralo upoštevati, da je ob prihodu v bolnico tožnik navedel, da ga je poškodovala neznana oseba, če ga bi tretjetoženec, bi to navedel. Izpoved tožnika je neresnična. Na podlagi pravil o dokaznem bremenu bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Tudi odškodnina za telesne bolečine, je previsoka. V zvezi z trajanjem telesnih bolečin je sodišče nezakonito povzelo mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da je tožnik trpel telesne bolečine dlje, kot je sam navedel. Prilagoditev navedb izvedeniškemu mnenju je nedopustna, saj je bil tožnik po novih določilih ZPP prekludiran. Skaženosti pri tožniku ni, gre le za kozmetski defekt in iz tega naslova tožniku ne pripada ničesar. Ravno tako je previsoko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah. Tudi odločitev o pravdnih stroških je napačna, saj je tožnik uspel v pravdi 75%, tretjetoženec pa 25%.

Prva dva toženca izpodbijata odločitev o stroških, saj bi moralo sodišče tožniku naložiti v plačilo njune pravdne stroške, glede na to, da tožnik z zahtevkom zoper njiju ni uspel. Pritožba je deloma utemeljena.

V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče dovolj podlage, da je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tretjetoženec poškodoval tožnika z nožem. Ob tem, ko toženec sam priznava, da je imel v rokah nož, s katerim je mahal naokoli, da bi se ubranil pred napadalci in ob nadaljnji ugotovitvi, da tožnik ni bil med napadalci, niti, da ni bil vmešan v pretep, je tožniku v celoti odgovoren za nastalo škodo. Pri tem ni prezreti, da nihče izmed v pretepu vpletenih ni bil oborožen z nožem, razen tretjetoženca. Tako nihče drug tudi ni mogel poškodovati tožnika, saj je šlo po ugotovitvah sodišča prve stopnje za hipno poškodbo, ki je lahko nastala na ta način, ko je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tretjetoženec mahal z nožem. Tretjetoženec se tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na navedeno ne more sklicevati na dovoljenost svojega ravnanja. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tretjetoženca so določbe prvega odstavka čl. 154 ZOR, ki določa, da mora tisti, ki povzroči škodo drugemu le-temu povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tretjetoženec v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni uspel dokazati, da ni na njegovi strani krivde za tožniku nastalo škodo.

Neutemeljena je glede na navedeno trditev v pritožbi, da ni dokazano, da bi tretjetoženec poškodoval tožnika, ko pa iz izvedenih dokazov, kot že omenjeno izhaja, da je imel le tretjetoženec v rokah nož, od vseh prisotnih in da je tudi edini mahal z nožem naokoli. Kot že omenjeno tožnik ni bil udeležen v pretepu, ali je prišel čestitat enemu izmed tretjetoženčevih znancev ali ne, pa na odgovornost tretjetoženca ne vpliva. Okoliščina, da je tožnik ob prihodu v bolnico ni navedel, da ga je poškodovala tretjetoženec, ne more razbremeniti njegove odgovornosti, ko po izvedenih in ocenjenih dokazov izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo navedeno okoliščino. Okoliščina, da sodišče ne verjame v celoti tožniku, glede izpovedi v zvezi z čestitko in besedami tretjetoženca pred napadom, ne izključuje tretjetoženčeve odgovornosti, saj je sodišče prve stopnje navedlo, zakaj ne verjame tožniku v temu delu. To pa še ne pomeni, da je celotna tožnikova izpoved neresnična kot trdi pritožba. Sicer pa tretjetoženec s tem, ko trdi, da ni poškodoval tožnika, izpodbija dokazno oceno prvega sodišča, v katero kot že omenjeno pritožbeno sodišče ne dvomi. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena v delu, ko izpodbija odgovornost tretjetoženca za nastalo škodo.

Pritožba tretjetoženca pa je delno utemeljena glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženost in za strah, sodišče prisodi denarno odškodnino , glede na stopnjo bolečin in strahu ter čas njihovega trajanja (čl. 200 ZOR). S svojo odmero odškodnine za obravnavano negmotno škodo za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na višino odškodnine za to vrsto škode, ter je bilo odškodnino za ti dve vrsti škode ustrezno znižati, odškodnino za skaženost pa zavrniti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel vreznino drugega do petega prsta na desni roki, tako, da so bile delno prerezane kite mišic iztegovalk in sklepna ovojnica proksimalnega medčlenčnega sklepa in glede na trajanje in intenzivnost bolečin (zmerne telesne bolečine 3 dni, občasne zmerne bolečine 6 dni, lahke telesne bolečine 50 dni) in nevšečnosti med zdravljenjem (šivanje kite v lokalni anesteziji, nošenje Kramerjeve opornice, odstranitev šivov, fizioterapija) je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v znesku 300.000,00 SIT in ne 500.000,00 kot je iz tega naslova tožniku prisodilo prvo sodišče. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obsega satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima tožnik za 10% zmanjšano moč desne roke pri tvorbi pesti in pri oprijemanju s poškodovanim kazalcem, sredincem in prstancem in da pri taki poškodbi ni priporočjivo igrati košarke in da lahko opravlja vse druge aktivnosti, je po oceni pritožbenega sodišča iz tega naslova primerna odškodnina v znesku 300.000,00 SIT in je prisojeno odškodnino iz tega naslova zmanjšalo za 200.000,00 SIT. Odškodnina za strah je prisojena v primernem znesku tako, da je neutemeljena trditev v pritožbi, da tožniku iz tega naslova ne pripada ničesar, saj se je tožnik po ugotovitvah prvega sodišča ustrašil, ko je videl, da je roka porezana. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so po poškodbi tožniku ostale brazgotine v širini 0,3 cm, ki so vidne samo od blizu in da gre le za kozmetski defekt tožniku iz naslova skaženosti ne pripada odškodnina. Celotna primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik znaša 650.000,00 SIT (300.000,00 SIT za telesne bolečine, 300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 50.000,00 SIT za strah). V tem obsegu je bilo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti, v ostalem delu, kolikor tretjetoženec zahteva še dodatno znižanje odškodnine, pa je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Pritožba prvo in drugotožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških je neutemeljena, glede na to, da je tožena stranka skupno priglasila stroške, pri čemer ni navedla, koliko pravdnih stroškov odpade na prvo in drugotoženo stranko, temveč so pravdni stroški priglašeni enotno za vse tri tožence. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je uspel v pravdi 58% (100% po temelju, 15% po višini), tretjetoženec pa 42%. Tožnikovi stroški, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, znašajo 476.370,00 SIT in 58% od navedenega zneska je 276.295,00 SIT. Stroški tretjetožene stranke znašajo 395.376,00 SIT in na doseženi uspeh je dolžan tožniku povrniti 42% teh stroškov, kar znaša 166.058,00 SIT. Po pobotanju obeh zneskov je tretjetoženec dolžan povrniti tožniku 110.237,00 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji. Tretjetoženec je uspel s pritožbo 28% in toliko pravdnih stroškov, odmerjenih v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, mu je dolžan povrniti tožnik (prvotoženec ni uspel po temelju, 56% po višini). Njegovi pritožbeni stroški znašajo 75.003,00 SIT. 28% od navedenega zneska je 21.000,00 SIT. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 ZPP.