Jedro

O morebitnih neverodostojnih tožnikovih izjavah se lahko presoja le v že uvedenem postopku za priznanje azila, ne pa v postopku odločanja o procesnih predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene za vložitev ponovne prošnje za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 - odl. US RS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006 - sklep US RS) zavrgla tožnikovo prošnjo za uvedbo ponovnega azilnega postopka. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklep) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 14.12.2004, ki je postala pravnomočna dne 5.4.2005, zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 17.9.2004 kot očitno neutemeljeno. Tožnik je v postopku povedal, da je edini razlog, da je zapustil izvorno državo ta, da bi moral v primeru vrnitve prestajati zaporno kazen, na katero je bil obsojen leta 1998 zaradi dezerterstva iz vojske. V ponovni vlogi dne 19.7.2006 pa je tožnik ustno na zapisnik navedel, da se je priključil stranki SDA, ki se je zavzemala za odcepitev Sandžaka, dne 15.12.2005 pa je njihovo namero odkrila oblast ter njega in še dvanajst oseb odpeljala na policijsko postajo v N.P., kjer so ga maltretirali in tepli dva dni, po petih urah mučenja pa je skočil skozi okno in pobegnil. V zvezi z tožnikovimi navedbami je tožena stranka zaključila, da niso verodostojne, pri tem pa se je sklicevala na podatke v upravnih spisih, in sicer na depešo PP z dne 14.4.2006, v kateri je navedeno, da je tožnik v času od 23.8.2005 do 13.4.2006, ko je bil prijet s strani policistov, nezakonito bival na območju mesta in drugod. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dolžna ocenjevati tudi dejstva, ki jih je tožnik navedel na zapisnik dne 19.7.2006, in je v tem primeru v zvezi z oceno dejstev preuranjeno zaključila, da se tožnik po samovoljni zapustitvi azilnega doma dne 14.7.2005 ni vrnil v izvorno državo, saj podatki spisa tega ne potrjujejo. Iz podatkov v upravnih spisih namreč ni razvidno, kje se je tožnik dejansko nahajal v času od 14.7.2005 do 13.4.2006, ko ga je prijela policija. Zato sodišče prve stopnje pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožena stranka v zvezi s tožnikovimi navedbami o novih dejstvih po izdaji prve odločbe neutemeljeno zaključila zgolj na podlagi navedene depeše, da je nezakonito prebival v Republiki Sloveniji od 23.8.2005 (to je od dneva pravnomočnega sklepa o ustavitvi azilnega postopka), ne da bi preverila, ali se je tožnik resnično nahajal v Republiki Sloveniji tudi dne 15.12.2005, ki je datum, ki ga je navedel kot dan, ko ga je v N.P. prijela policija. Ker je v obravnavanem primeru sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so bila ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je odločilo kot v izreku sodbe.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je tožnik kot povsem novo okoliščino navedel svoje strankarsko udejstvovanje, in sicer, da se je priključil stranki SDA in zanjo delal kot kurir. Ker so se v programu stranke zavzemali za odcepitev S., so njega in še dvajset oseb odpeljali na policijsko postajo, kjer so ga maltretirali in tepli, pobegniti mu je uspeli skozi okno. Teh navedb tožnik ni podkrepil z nobenimi dokazi. Meni, da je pravilno ugotovila, da navedbe tožnika niso verjetne, kar izhaja iz depeše PP z dne 14.4.2006. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

Po določbi 41. člena ZAzil lahko prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odločila na podlagi ugotovitve, da novih okoliščin, ki jih je tožnik navajal v ponovljeni prošnji za azil, ne more upoštevati in sprejeti za verjetne, saj naj bi bilo iz depeše PP z dne 14.4.2006 razvidno, da je tožnik od 23.8.2005 nezakonito bival v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je torej ugotovila, da je tožnik v ponovni vlogi (19.7.2006) zatrjeval nove okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ki jih v svoji prvi prošnji za azil (17.9.2004) ni navajal. Zato tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni imela pravne podlage v 1. odstavku 41. člena ZAzil, da je ponovno tožnikovo vlogo zavrgla ob sklepanju, da so njegove navedbe neverodostojne, ker naj bi se v času, ko naj bi nastopile zatrjevane okoliščine (15.12.2005), nahajal v Republiki Sloveniji, česar pa niti ni preverila ampak je svoje sklepanje oprla le na navedeno depešo o nezakonitem prebivanju tožnika v Republiki Sloveniji. O morebitnih neverodostojnih tožnikovih izjavah se lahko presoja le v že uvedenem postopku za priznanje azila, ne pa v postopku odločanja o procesnih predpostavkah, ki morajo biti izpolnjena za vložitev ponovne prošnje za azil. Pritožbeni ugovori ob upoštevanju navedenega, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.