Jedro

Izpodbijana sodba temelji na dveh samostojnih razlogih. Revidentkina vprašanja pa se nanašajo le na en razlog (izkazanost javne koristi). Ker se vsebinska presoja revizije, dovoljene zaradi pomembnega pravnega vprašanja, omeji na okvir presoje, ki izhaja iz pomembnega pravnega vprašanja, bi bila vsebinska obravnava revidentkine revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja mogoča le, če bi revidentka izkazala izpolnjevanje tega pogoja za oba razloga odločitve. Le od vsebinske presoje obeh razlogov je namreč odvisen njen uspeh v revizijskem postopku. Samo za tako presojo pa revidentka tudi izkazuje svoj pravni interes.

1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe)1 na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35020-13/2015-15 (GL) z dne 22. 10. 2015. S to odločbo je ministrstvo ugodilo pritožbi stranke z interesom in s 1. točko izreka odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 352-63/2009-118 z dne 20. 7. 2015, s katero je ta dovolila izvedbo pripravljalnih del (parcelacije) na tam navedenem zemljišču, z 2. točko izreka pa je zahtevo tožnice za razlastitev dela tega zemljišča v lasti stranke z interesom zavrnilo. V nadaljnjih točkah izreka je ministrstvo odločilo še o stroških pritožbenega postopka, prvostopenjskemu organu naložilo, da odloči o stroških upravnega postopka na prvi stopnji in navedlo, da je pravnomočna odločba podlaga za izbris zaznambe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi. V obrazložitvi odločbe je ministrstvo navedlo, da je treba v tem posebnem postopku razlastitve po 19. členu Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05, v nadaljevanju ZJC-B) že v tej fazi postopka, ko se odloča o dovolitvi pripravljalnih del, ugotoviti tudi, ali so izpolnjeni temeljni vsebinski pogoji za razlastitev iz drugega odstavka 92. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Poudarilo je, da v tej zadevi ti pogoji niso izpolnjeni. Tožnica ni izkazala, da po spornem zemljišču dejansko poteka kategorizirana javna pot, zato pogoj javne koristi ni izkazan. Izkazan tudi ni pogoj nujnosti razlastitve, saj tožnica razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino (tretji odstavek 92. člena ZUreP-1). Ta je po podatkih katastra pot in je v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro, ter povezuje isto izhodiščno in končno lokacijo, tako kot pot, ki naj bi potekala po spornem zemljišču. 2. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni oziroma razveljavi. Podrejeno predlaga, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

3. Na revizijo je odgovorila stranka z interesom. V odgovoru je navedla, da v reviziji navedena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja in to utemeljila predvsem z vsebinskimi razlogi iz izpodbijanega akta in sodbe, s poudarkom na tem, da revidentka razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, zaradi česar razlastitev ni dopustna. Predlagala je zavrnitev revizije in zahtevala plačilo stroškov odgovora na revizijo.

**K I. točki izreka**

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-12 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.3

6. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje navedenega pogoja in na kakšen način mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotna praksa sodišč prve stopnje, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.4

7. V okviru citirane določbe revidentka uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnih pravnih vprašanj in neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. Navaja štiri vprašanja. S prvim in drugim sprašuje, ali je treba pri izdaji odločbe o dovolitvi pripravljalnih del (parcelaciji) presojati tudi temeljne vsebinske pogoje za razlastitev in ali se v postopku razlastitve ugotavlja javna korist ali javni interes. S tretjim sprašuje, ali je treba v postopku razlastitve po 19. členu ZJC-B (to je obstoječe ceste) dokazati potek cestnega prometa, ali tudi dejstvo, da je obstoječa javna cesta kategoritzirana v občinskem odloku. S četrtim pa sprašuje, ali mora biti celoten potek obstoječe javne ceste v občinskem odloku naveden s številkami zemljiških parcel. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sprejelo stališče, da bi moral biti potek javne poti razviden iz občinskega odloka o kategorizaciji (z navedbo številk posameznih parcel). Poudarja, da je tako stališče v nasprotju z dosedanjo sodno prakso sodišč prve stopnje, po kateri je označitev kategorizirane poti z začetno in končno točko v skladu s predpisi. Sklicuje se na odločbo I U 286/2013, ki jo prilaga. Neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje uveljavlja tudi v zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, glede izkazanosti javne koristi za razlastitev, vendar tega ne obrazloži. Navede le opravilne številke odločb sodišča prve stopnje, ki jih ne predloži. 8. Revidentka torej izpostavlja štiri vprašanja, vendar ta za dovoljenost revizije ne zadoščajo. Prvo vprašanje, o obsegu presoje, v tej zadevi na zakonitost in pravilnost odločitve ne vpliva. Na pravilnost in zakonitost odločitve tudi ne vpliva to, da je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi poleg izraza javna korist uporabilo tudi izraz javni interes. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo je treba brati in razumeti kot celoto, jasno izhaja, da sodišče prve stopnje s tem ni "vpeljalo novega pogoja za razlastitev," kot to navaja revidentka, ampak je za zakonsko določen pogoj uporabilo vsebinsko primerljiv izraz. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni sprejelo stališča, da mora biti v občinskem odloku o kategorizaciji poti ta pot opisana s parcelnimi številkami zemljišč, po katerih poteka, na čemer revidentka gradi svoje četrto vprašanje. Ravno nasprotno v 12. točki obrazložitve je izrecno navedlo, da je označba te poti z začetno in izhodiščno točko v skladu s Pravilnikom o načinu označevanja javnih cest in o evidencah o javnih cestah in objektih na njih. Je pa revidentki pojasnilo, da to ne pomeni, da ni treba ugotoviti pravilnega poteka te poti. V zadevi gre namreč za specifične okoliščine, saj izhodiščno in končno točko povezuje tako pot, po kateri poteka promet, kot tudi vzporedna v katastru označena pot, ki je javno dobro. Prav na te specifične okoliščine pa je vezano tudi revidentkino tretje vprašanje, za katerega revidentka ni izkazala, da bi presegal pomen te konkretne zadeve, to je, da bo odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, za enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Zato tudi to vprašanje za dovoljenost revizije ne zadošča. 9. Vrhovno sodišče še pripominja, da izpodbijana sodba temelji na dveh samostojnih razlogih. Revidentkina vprašanja pa se nanašajo le na en razlog (izkazanost javne koristi). Ker se vsebinska presoja revizije, dovoljene zaradi pomembnega pravnega vprašanja, omeji na okvir presoje, ki izhaja iz pomembnega pravnega vprašanja, bi bila vsebinska obravnava revidentkine revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja mogoča le, če bi revidentka izkazala izpolnjevanje tega pogoja za oba razloga odločitve. Le od vsebinske presoje obeh razlogov je namreč odvisen njen uspeh v revizijskem postopku. Samo za tako presojo pa revidentka tudi izkazuje svoj pravni interes.5

10. Revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

12. Revidentka je navedla, da bi stališče izpodbijane sodbe, po katerem morajo biti v aktu o kategorizaciji občinskih cest navedene vse zemljiške parcele, po katerih ta cesta poteka, pomenilo zelo hudo posledico, ker ne bi mogla izvesti nobene razlastitve obstoječih cest in s tem izvajati nalog, ki so ji dane z zakonom in sodno prakso Ustavnega sodišča, to je, da v primeru obstoječih javnih cest, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, uredi pravno stanje z dejanskim.

13. Ta navedba zelo hudih posledic ne izkazuje, saj ni dovolj konkretizirana, da bi ji Vrhovno sodišče lahko sledilo, sploh ob dejstvu, da v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča, iz katerega revidentka izpeljuje zelo hude posledice.

14. Glede na navedeno zatrjevana pogoja nista izkazana, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (89. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

15. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

16. Priglašeni stroški za odgovor na revizijo pa po presoji Vrhovnega sodišča niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj navedbe v odgovoru, niso pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ne vplivajo na odločitev, zato jih Vrhovno sodišče ni priznalo.

1 Z 2. točko izreka, to je s sklepom, pa je zavrnilo stroškovni zahtevek tožnice in stranke z interesom. 2 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 3 Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 4 Npr. sklepi VS RS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010, X Ips 301/2010 z dne 5. 5. 2011, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015, X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015 in drugi. 5 Prim. odločba Vrhovnega sodišča X Ips 290/2016 z dne 24. 5. 2017.