Jedro

Vprašljiva je sama narava stroškov, in sicer ali gre v obravnavanem primeru dejansko za stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja. Sodišče se strinja z navedbo pritožbenega organa, da je zakonodajalec izvedbo stroškov vzdrževanja premoženja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, uvrstil v čas oddajanja premoženja v najem, z namenom, da se kot dejanski stroški lahko priznajo le tisti stroški vzdrževanja, ki zagotavljajo nemoteno rabo nepremičnine najemniku, ne pa izvajanje obsežnejših obnovitvenih del na stanovanju, ki so namenjena ponovni oddaji stanovanja v najem oziroma rednemu vzdrževanju nepremičnine kot takšne. Čim pa niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za uveljavljanje dejanskih stroškov predpisuje zakon, ne glede na to, da je ostalo odprto vprašanje, za kakšne stroške je v predmetni zadevi dejansko šlo, takšnih stroškov davčno ni mogoče upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) je tožniku od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem od 1. 1. od 31. 12. 2015 odmerila dohodnino od davčne osnove 5.364,00 EUR po stopnji 25% v znesku 1.341,00 EUR. Odmerjena dohodnina od dohodka, doseženega iz oddajanja premoženja v najem mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Izračunana in plačana dohodnina od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, se šteje kot dokončni davek. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v skladu z drugim odstavkom 326. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem v tujini (v nadaljevanju davčna napoved) za obdobje od 1. 1. do 30. 10. 2015, ki ga je dosegel v višini 5.960,00 EUR. V napovedi je uveljavljal dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja po drugem odstavku 77. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in predložil dokazila: račun v višini 2.743,58 EUR. Ker dejanski stroški vzdrževanja niso nastali v času oddajanja premoženja v najem se ti stroški ne priznajo. Davčna osnova se zmanjša le za normirane stroške v višini 10% dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem, v skladu s prvim odstavkom 77. člena ZDoh-2 ne glede na to, da je tožnik uveljavljal dejanske stroške vzdrževanja. Na podlagi 135.č člena ZDoh-2 se dohodnina od dohodka iz oddajanja nepremičnin in premičnin v najem izračuna in plača po stopnji 25% od davčne osnove, ugotovljene v skladu s 77. členom ZDoh-2. Dohodnina od dohodka iz oddajanja premoženja v najem se tožniku odmeri tako, da se od dohodka v višini 5.960,00 EUR odštejejo stroški vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja v višini 596,00 EUR. Davčna osnova za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem znaša 5.364,00 EUR, od katere se izračuna dohodnina po stopnji 25% v višini 1.341,00 EUR.

2. Tožnik je v davčni napovedi navedel, da so dohodki iz oddajanja premoženja v najem znašali 5.960,00 EUR in so obdavčeni izven Slovenije. Na podlagi te izjave zavezanec uveljavlja odbitek tujega davka. V mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka iz premoženja, ki jo ima Slovenija sklenjeno z Bosno in Hercegovino, je določeno, da se v primeru, kadar rezident Slovenije doseže dohodek iz oddajanja premoženja v najem, ki se sme po tej mednarodni pogodbi obdavčiti v drugi državi pogodbenici, odprava dvojne obdavčitve istovrstnega dohodka rezidentu Slovenije zagotovi tako, da se zavezancu dovoli odbitek v tujini plačanega davka v znesku, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v tujini, pri tem pa tak odbitek ne sme preseči zneska dohodnine, ki bi ga bilo treba plačati po ZDoh-2 od tujih dohodkov, če odbitek ne bi bil možen. V skladu s 23. členom navedene mednarodne pogodbe in prvim odstavkom 136. člena ZDoh-2 je bil tožniku od odmerjene dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov v skupnem znesku 1.341,00 EUR.

3. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Na podlagi drugega odstavka 77. člena ZDoh-2 zavezanec lahko namesto normiranih stroškov uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja, če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Navedeno vključuje tudi zakonski kriterij časa oddajanja v najem. Dejanske stroške je zakon opredelil kot stroške vzdrževanja nepremičnine v času oddajanja nepremičnine v najem. Navedeno pomeni, da davčne osnove ni mogoče zniževati z naslova večjih investicij v stanovanje, s katerimi lastniki nepremičnine šele usposabljajo nepremičnino za oddajanje v najem ali za uporabo samo in je tako logično, da v času takšne prenove nepremičnine ni mogoče uporabljati. Investicije v stanovanje so tako opredeljene kot bolj zahtevni posegi v nepremičnino, stroški vzdrževanja pa se nanašajo na stroške, ki omogočajo redno funkcionalno rabo nepremičnine (npr. popravila vrat, oken, električne in vodovodne napeljave). Iz predloženega računa glede uveljavljanja stroškov izhaja, da je bil predmet del na stanovanju sanacija zidov. Gre za investicijo, ki presega pojem rednih vzdrževalnih del, saj gre za investicijska vzdrževalna dela. Takšna dela se običajno izvajajo izven časa oddajanja premoženja v najem, saj se nepremičnina šele vzpostavlja kot primerna za oddajanje v nadaljnji najem ali uporabo, zato tudi pritožbeni organ pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, da se stroškov iz naslova adaptacije stanovanja v konkretnem primeru ne prizna kot stroškov, ki znižujejo davčno osnovo. Račun za nakup zaves pa je bil izdan v letu 2016, zato tudi ne more biti upošteven v dejanskem stanju za leto 2015. 4. Tožnik z odločitvijo ne strinja in navaja, da ima v Sarajevu, v ulici ... v prvem nadstropju staro meščansko stanovanje veliko 120 m², ki ga je oddal v najem kot poslovni prostor podjetju A. d.o.o. iz Sarajeva na podlagi pogodbe za 5 letno obdobje od 1. 6. 2011 do 1. 6. 2016. Vsako leto do 15. januarja je tožnik oddajal davčno napoved o dohodku, doseženem iz oddajanja nepremičnine v najem. Leta 2015, torej v januarju 2016, je tožnik predložil račun za izvedena dela, vendar tega računa davčni organ ni upošteval. Sporna vzdrževalna dela na navedenem stanovanju so se začela 30. 10. 2015 (datum, ko je najemnik zapustil stanovanje, je 15. 11. 2015) in končala v prvem tednu decembra 2015. V tem času je najemnik občasno prihajal v stanovanje, poslal kakšno elektronsko pošto ter odnašal dokumentacija. Da je v času izvajanja vzdrževalnih del obstajalo najemno razmerje, izhaja tudi iz najemne pogodbe, ki jo je tožnik predložil. Po potrebi tožnik predlaga tudi zaslišanje najemnika. Najemnik je stanovanje kot poslovni prostor koristil več kot pet let in so zato bili zidovi, vrata in radiatorji precej umazani in poškodovani, zato so bila potrebna vzdrževalna dela, ki bi omogočila funkcionalno rabo nepremičnine.

5. Tožnik navaja določbo 319. člena ZDavP-2. Predmetna dela pa so bila tipična vzdrževalna in ne investicijska dela. Res je, da je izvajalec vzdrževalnih del v svojem računu št. 15/12-15 nespretno dela opredelil kot: „adaptacija vašega prostora“, kar pa ne ustreza v nadaljevanju navedeni vsebini: „sanacija zidov, postavljanje mrežice in lepila, ravnanja zidov ter pleskanje“. Za presojo teh del je bistvena vsebina izvedenih del in ne laično poimenovanje na izstavljenem računu. Že iz vrednosti izvedenih del, to je 2.410,25 EUR in površine zidov in stropa približno 650 m² izhaja, da je vrednost izvedenih del 3,7 EUR na m². Takšna cena pa očitno ne omogoča sklepa, da bi se izvajala konstrukcijska ali druga investicijska dela. Izvajala so se sliko pleskarska ter druga enostavna in običajna vzdrževalna dela. Vzdrževalna dela so opredeljena v Zakonu o graditvi objektov in v Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Med vzdrževanje objektov sodi izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba. To so dela, ki se izvajajo na objektu brez posega v njegovo konstrukcijo (rekonstrukcijo), niso samostojen objekt ter taka, da izpolnjujejo pogoje povezanosti s tlemi ali z objektom. Med redna vzdrževalna dela sodijo investicijska vzdrževalna dela, popravila, gradbena, inštalacijska in obrtniška dela ter izboljšave, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšujejo ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev. Najpogostejša so manjša popravila v objektu npr. pleskanje, popravilo ali zamenjava poda, zamenjava notranjega stavbnega pohištva, suho montažna dela in izvedba nenosilnih sten ali dela na objektu npr. obnova fasade, strešne kritine, vgradnja strešnih oken, izvedba frčade. Tožnik je odmerjen davek poravnal v zakonskem roku in predmetno stanovanje ponovno oddal drugemu najemniku 1. 6. 2016 dalje. Za ta najem kot dokazilo prilaga pogodbo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje z napotkom, da naj davčni organ v ponovnem postopku pravilno ugotovi dejansko stanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz dejanskega stanja v konkretni zadevi izhaja, da je bila adaptacija opravljena ob koncu najemnega razmerja. Iz narave del, ki so bila opravljena, pa tudi izhaja, da v času takšne adaptacije stanovanje v najemu ni bilo mogoče koristiti. Tožena stranka meni, da je zakonodajalec izvedbo stroškov vzdrževanja premoženja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, uvrstil v čas oddajanja premoženja v najem z namenom, da se kot dejanski stroški lahko priznajo le tisti stroški vzdrževanja, ki zagotavljajo nemoteno rabo nepremičnine najemniku, ne pa izvajanje obsežnejših obnovitvenih del na stanovanju, ki so namenjena ponovni oddaji stanovanja v najem oziroma rednemu vzdrževanju nepremičnine kot takšne. Glede na navedeno tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in toženke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno vprašanje priznavanja dejanskih stroškov vzdrževanja, ki jih je tožnik 13. 1. 2016 uveljavljal v napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem (davčna napoved). Tožnik meni, da so se izvajala vzdrževalna dela v času, ko je bilo predmetno stanovanje oddano v najem, za kar je predložil davčnemu organu ustrezen račun in bi tako davčni organ moral pri določanju davčne osnove za odmero dohodnine upoštevati dejanske stroške, ki jih tožnik izkazuje z računom in ne normirane stroške v višini 10%.

10. Na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDoh-2 je dohodek iz oddajanja premoženja v najem dohodek, dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin (premoženja) v najem. Na podlagi 1. točke drugega odstavka tega člena se za oddajanje premoženja v najem šteje vsako oddajanje premoženja na podlagi pogodbe ali na drugi pravni podlagi, s katerim najemodajalec prepusti najemniku določeno premoženje v uporabo ali mu prepusti pravico do uporabe premoženja, najemnik pa mu je zato dolžan plačati ustrezno najemnino ali drugo nadomestilo. V skladu s prvim odstavkom 77. člena ZDoh-2 je davčna osnova dohodek iz oddajanja premoženja v najem, zmanjšan za normirane stroške v višini 10% od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem. Zavezanec lahko namesto normiranih stroškov uveljavlja tudi dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja (dejanski stroški vzdrževanja), če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Dejanski stroški vzdrževanja se priznajo na podlagi računov (drugi odstavek 77. člena ZDoh-2). Tožnik je uveljavljal dejanske stroške v napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem (davčna napoved), v skladu z določbo 329.a člena ZDavP-2. Iz tožnikove davčne napovedi je razvidno, da je oddajal v najem stanovanje-poslovni prostor v Sarajevu v Bosni in Hercegovini v obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 10. 2015, dohodek iz tega naslova je znašal 5.960,00 EUR, dejanski stroški vzdrževanja so znašali 2.743.58 EUR. Napovedi je tožnik priložil račun št. 15/12-15 z dne 30. 12. 2015 za adaptacijo stanovanja in račun za zavese z dne 12. 1. 2016. 11. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je davčni organ tožniku odmeril dohodnino od dohodka iz oddajanja nepremičnine v najem na podlagi podatkov iz tožnikove davčne napovedi. Pri tem je upošteval dohodke v višini, ki jo je napovedal tožnik v predmetni davčni napovedi (5.960,00 EUR). Upošteval je tudi obdobje oddajanja predmetne nepremičnine v najem, ki ga je v davčni napovedi navedel tožnik sam in sicer: od 1. 1. 2015 do 30. 10. 2015. Pri določanju davčne osnove je davčni organ upošteval normirane stroške (v višini 596,00 EUR), v skladu s prvim odstavkom 77. člena ZDoh-2, ne pa dejanskih stroškov vzdrževanja, ki jih je v davčni napovedi uveljavljal tožnik v višini 2.743.58 EUR, ker ti niso bili skladni z določbo drugega odstavka 77. člena ZDoh-2. 12. Iz zakonske dikcije drugega odstavka 77. člena ZDoh-2 izhaja, da lahko zavezanec namesto normiranih stroškov uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja (dejanski stroški vzdrževanja), če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Tudi po presoji sodišča iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da so stroški, ki jih uveljavlja tožnik v predmetni davčni napovedi, nastali v času oddajanja premoženja v najem. Tožnik je v davčni napovedi sam navedel kot čas oddajanja v najem od 1. 1. 2015 do 30. 10. 2015. Skladno z navedenim je tožnik v tožbi tudi sam navedel, „da so se vzdrževalna dela začela 30. 10. 2015 (datum ko je najemnik zapustil stanovanje, je 15. 11. 2015) in končala v prvem tednu decembra 2015“. Glede na navedeno prvostopenjski davčni organ stroškov vzdrževanja, ki jih je tožnik uveljavljal v davčni napovedi, pravilno ni priznal, saj tudi po presoji sodišča ne gre za dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja (dejanski stroški vzdrževanja) in jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni izkazal, da izpolnjuje zakonsko določene pogoje za upoštevanje dejanskih stroškov vzdrževanja pri določanju davčne osnove. Ne glede na navedeno pa sodišče tudi pripominja, da je bil tudi račun za adaptacijo stanovanja št. 15/12-15 izdan dne 30. 12. 2015, račun za zavese pa 12. 1. 2016, na podlagi katerih tožnik uveljavlja stroške vzdrževanja, kar pa je po obdobju oddajanja stanovanja v najem, ki ga je navedel tožnik v davčni napovedi (od 1. 1. 2015 do 30. 10. 2015). Tožnik pa razen predloženih računov v postopku ni izkazal, da je ta računa tudi sam plačal. Tudi po mnenju sodišča ne gre za stroške vzdrževanja, ki jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje davčni zavezanec sam (drugi odstavek 77. člena ZDoh-2). Poleg vsega navedenega pa je vprašljiva tudi sama narava stroškov in sicer ali gre v obravnavanem primeru dejansko za stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja. Sodišče se strinja z navedbo pritožbenega organa, da je zakonodajalec izvedbo stroškov vzdrževanja premoženja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, uvrstil v čas oddajanja premoženja v najem, z namenom, da se kot dejanski stroški lahko priznajo le tisti stroški vzdrževanja, ki zagotavljajo nemoteno rabo nepremičnine najemniku, ne pa izvajanje obsežnejših obnovitvenih del na stanovanju, ki so namenjena ponovni oddaji stanovanja v najem oziroma rednemu vzdrževanju nepremičnine kot takšne. Čim pa niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za uveljavljanje dejanskih stroškov predpisuje zakon, ne glede na to, da je ostalo odprto vprašanje, za kakšne stroške je v predmetni zadevi dejansko šlo, takšnih stroškov davčno ni mogoče upoštevati. Ker že zakonsko določen časovni pogoj za uveljavljanje dejanskih stroškov vzdrževanja iz drugega odstavka 77. člena ZDoh-2 v danem primeru ni bil izpolnjen, so bili tudi po presoji sodišča tožniku pri odmeri davčne osnove pravilno priznani le normirani stroški.

13. S tem je sodišče odgovorilo na tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

14. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in tudi ni bilo podanih kršitev določb postopka, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).