Jedro

Postopek v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici (invalidki III. kategorije), ni bil izveden v skladu s predpisi, ki za invalide določajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Tožena stranka namreč ni spoštovala določb 116. člena ZDR, zlasti pa ne določbe 40. člena ZZRZI, po katerih je invalidu mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe druge ustrezne zaposlitve le. če je delodajalec o tem pridobil mnenje komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: - ugotovilo nezakonitost in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka dne 15. 10. 2012 podala tožeči stranki (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja za nedoločen čas, s polovičnim delovnim časom (20 ur na teden), na delovnem mestu „obračun osebnih dohodkov in urejanje kadrovskih zadev“ ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto „obračun osebnih dohodkov in urejanje kadrovskih zadev“, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožeči stranki izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožečo stranko od že obračunanih bruto plač in izplačanih neto plač za čas trajanja delovnega razmerja plačati še neplačane prispevke za socialno varnost v skupnem znesku 16.270,02 EUR v zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe (III. točka izreka) ter - sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške sodnega postopka v znesku 619,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (IV. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih procesnih kršitev ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh dokaznih predlogih tožene stranke iz odgovora na tožbo, niti ni v razlogih sodbe navedlo, zakaj dokazi niso bili izvedeni, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, sodišče pa ni pravilno presojalo izvedenih dokazov. Ne držijo navedbe sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni spoštovala 116. člena ZDR in določb ZZRZI, sodišče pa ni zadostno obrazložilo, s čim in na kakšen način naj bi tožena stranka konkretno kršila določbe 116. člena ZDR. Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da je preveril, ali je mogoče tožečo stranko zaposliti na drugem delovnem mestu ter da takšne možnosti ni imel, upošteval je odpovedni rok in zakonito in v skladu z določbo 116. člena ZDR tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča glede odločbe ZPIZ z dne 4. 1. 2011, na katero se sklicuje tožeča stranka, ki sploh ni pravnomočna, na kar je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno opozorila, sodišče prve stopnje pa o tem v izpodbijani sodbi sploh ni zavzelo stališča, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Pravni učinki upravne odločbe nastopijo šele s pravnomočnostjo upravnega akta. Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča glede navedb tožene stranke, da je tožba preuranjena in bi jo bilo potrebno zavreči, saj je bila vložena 19. 11. 2012, tega dne, kakor tudi na dan 6. 12. 2012, pa je bila tožeča stranka pri toženi stranki še vedno v delovnem razmerju.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih.

Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznih predlogov tožene stranke. Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranima določbama ZPP, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo tudi razlog za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje direktorja tožene stranke, ki je v tem, da se direktor tožene stranke razpisanih narokov ni udeleževal in svoje odsotnosti sodišču ni opravičil, poleg tega pa izvedba tega dokaza ne bi pripomogla k ugotovitvi oziroma razjasnitvi relevantnih dejstev in niti ne bi bila potrebna, ker so po oceni sodišča prve stopnje izvedeni dokazi zadoščali za odločitev, saj so odločilna dejstva z njimi dokazana. Zato ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, niti absolutna niti relativna po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki jo pritožba le pavšalno uveljavlja. Če sodišče zavrne izvedbo predlaganih dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ima to lahko za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar v obravnavanem primeru tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, saj pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so bila z izvedenimi dokazi vsa odločilna dejstva ugotovljena.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, smiselno po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni zadostno obrazložilo, s čim in na kakšen način je tožena stranka konkretno kršila določbe 116. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami) ter s tem, da ni zavzelo stališča glede odločbe ZPIZ z dne 4. 1. 2011, čeprav je tožena stranka v odgovoru na pritožbo izrecno opozorila, da navedena odločba sploh ni pravnomočna, pravni učinki upravne odločbe pa nastopijo šele s pravnomočnostjo upravnega akta, do tedaj pa ne.

Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, katere predpise bi morala tožena stranka upoštevati pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede na to, da je tožnica invalid in kot taka uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga (zaradi ukinitve delovnega mesta) upoštevala določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004, s spremembami in dopolnitvami), zlasti določbe 40. člena tega zakona, iz katerega izhaja, da je invalidu mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe druge ustrezne zaposlitve le, če je delodajalec o tem pridobil mnenje Komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To pa pomeni, da je iz razlogov sodbe jasno razvidno, s čim in na kakšen način je tožena stranka konkretno kršila določbe 116. člena ZDR v obravnavanem primeru.

Tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da odločba ZPIZ z dne 4. 1. 2011 sploh ni pravnomočna, ni utemeljen, saj navedena odločba ZPIZ oziroma pravnomočnost te odločbe za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka sploh ni pomembna in ne gre za odločilno dejstvo. Iz odločbe ZPIZ z dne 4. 1. 2011 namreč izhaja, da je bila s to odločbo tožnici - zavarovanki, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 280,70 EUR na mesec od 12. 10. 2010 dalje. Ostale pravice iz invalidskega zavarovanja, to je pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu z omejitvami od 14. 9. 2010, pa so bile tožnici priznane že z odločbo z dne 20. 9. 2010, na podlagi katere je bila tožnica od 12. 10. 2010 dalje razporejena na delovno mesto „obračun osebnih dohodkov in urejanje kadrovskih zadev“. Status invalida je torej tožnica pridobila z navedeno odločbo z dne 20. 9. 2010 in na podlagi te odločbe uživa pravno varstvo pred odpovedjo po 116. členu ZDR, zato za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembna niti vsebina niti pravnomočnost kasneje izdane odločbe ZPIZ z dne 4. 1. 2011 o določitvi delne invalidske pokojnine, kar kot bistveno izpostavlja pritožba.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da bi bilo potrebno tožbo kot preuranjeno zavreči, saj si tožena stranka očitno povsem napačno razlaga določbe ZDR, ko izpostavlja kot bistveno, da je bila tožnica dne 19. 11. 2012 še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki oziroma da tožnica nima „interesa po predmetni tožbi, saj pogodba o zaposlitvi sploh še ni prenehala“. Tožba ni preuranjena, saj je bila vložena v prekluzivnem roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od dneva vročitve (odpovedi), pri čemer seveda ni bistveno, ali je pogodba o zaposlitvi tedaj že prenehala ali ne (zlasti kadar gre za odpoved s strani delodajalca, ki mora upoštevati minimalne odpovedne roke iz 92. člena ZDR).

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe.

ZDR v 1. alinei prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, delodajalec pa lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega (1.) odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Posebno varstvo pred odpovedjo po določbi 116. člena ZDR uživajo invalidi, torej tudi tožnica, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti, kot izhaja iz listin v spisu (A 4, A 6). Po določbah 1. in 2. odstavka 116. člena ZDR delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po prejšnjem (1.) odstavku se glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s posebnimi predpisi, uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na citirane predpise ter na določbe ZZRZI, zlasti na določbe 40. člena navedenega zakona, ki med drugim določa, da lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu oz. sklenitev nove pogodbe na drugem ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem, če pa delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi pogodbe o zaposlitvi na primernem oz. ustreznem delovnem mestu, o čemer odloči Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da postopek v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ni bil izveden v skladu s citiranimi predpisi in da tožena stranka ni spoštovala določb 116. člena ZDR, zlasti pa ne določbe 40. člena ZZRZI. Zato je pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita ter ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Ker je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v času trajanja delovnega razmerja med strankama za tožnico ni plačevala vseh predpisanih prispevkov za socialno varnost, pa je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo neplačanih prispevkov za socialno varnost v skupnem znesku 16.270,02 EUR.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi določbe 153. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ki niti niso bili pravilno priglašeni po višini v skladu z določbo 2. odstavka 163. člena ZPP, poleg tega pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. V takšnih sporih namreč delodajalec v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.