Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank pri konkretnem gospodarskem poslu, kar pomeni tudi njihovo pravočasno izpolnjevanje, tako tudi v dogovorjenih ali predpisanih rokih, preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 pa je mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, kar je bilo v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe. Glede na povedano ni dvoma, da izpostavljenega stališča Vrhovnega sodišča RS ni možno uporabiti v obravnavanem primeru, saj se obdolžencu očita kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in ne kaznivo dejanje poslovne goljufije storjeno med izvajanjem posla. V prid takšnemu stališču govori tudi zgoraj pojasnjeno dejstvo, da pri kaznivem dejanju goljufije v primerih, ko bi škoda nastajala dalj časa, velja, da je dejanje dokončano že v trenutku, ko nastane prvo oškodovanje.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 144,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.
1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca A. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.500,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).
2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo.
5. Prvi del pritožbenih navedb se nanaša na obdobje, v katerem je oškodovanec obdolžencu izročal denar. Pritožnica navaja, da iz izreka sodbe izhaja, da gre za obdobje med oktobrom 2017 in avgustom 2019, v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pa sodišče najprej zapiše, da gre za obdobje med oktobrom 2017 in avgustom 2019, drugič pa zapiše, da je oškodovanec obdolžencu izročal denar do oktobra 2019. Zaradi navedenega pritožnica meni, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP samo, če se nanaša na neko pravno relevantno dejstvo, ne gre pa za bistveno kršitev, če je nasprotje posledica očitnih pisnih pomot. Res je sicer sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve zapisalo, da je oškodovanec denar obdolžencu izročal do oktobra 2019, vendar gre za očitno pisno pomoto, saj v vseh preostalih točkah obrazložitve sodišče prve stopnje ves čas navaja obdobje od oktobra 2017 do avgusta 2019 (4., 9., 11., 12. in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
6. Nadalje pritožnica pravilno navaja, da je oškodovanec, zaslišan na glavni obravnavi, povedal, da je obdolžencu dne 2. 10. 2017 prinesel prvih 2.000,00 EUR, nato pa postopoma še preostali denar do skupne vrednosti 3.500,00 EUR. Oškodovanec je obdobje, v katerem je obdolžencu nosil denar, zamejil kot obdobje dveh let in pol (na podlagi česar pritožnica zaključi, da to pomeni do aprila 2020). Pritožnica tudi pravilno povzema vsebino kazenske ovadbe oškodovanca, iz katere izhaja, da naj bi oškodovanec policistom povedal, da je obdolžencu zadnji obrok denarja dal avgusta 2019 in skladno s sodno prakso poudari, da ovadba ni dokaz v kazenskem postopku. Vendar sodišče druge stopnje kljub takšnim pravilnim navedbam pritožnice ugotavlja, da ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je bilo že pojasnjeno, se mora t. i. nasprotje med razlogi sodbe oziroma nasprotje med razlogi sodbe in podatki spisa nanašati na odločilna, pravno relevantna dejstva. Obdobje do katerega je oškodovanec nosil denar obdolžencu, pa glede na to, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje goljufije, ni odločilno, pravno relevantno dejstvo. Pri kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je izvršitveno dejanje ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu oziroma puščanje oškodovanca v takšni zmoti. Storilčev namen, da si s tem pridobi protipravno premoženjsko korist, pa mora biti podan že ob sklenitvi posla. Kaznivo dejanje je dokončano, ko druga oseba v škodo svojega premoženja kaj stori ali opusti oziroma ko drugemu nastane škoda. V primerih, ko bi škoda nastajala dalj časa, velja, da je dejanje dokončano že v trenutku, ko nastane prvo oškodovanje.1 Glede na pojasnjeno je torej glede časovnega aspekta obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pravno relevantno dejstvo, da je obdolženi oškodovanca spravil v zmoto avgusta 2017, ko sta sklenila posel za obnovo motorja in je torej že takrat bil pri obdolžencu podan goljufivi namen ter da mu je od oktobra 2017 dalje plačal predujem v skupni višini 3.500,00 EUR. S plačilom prvega zneska predujma, kar je bilo po izpovedbi oškodovanca dne 2. 10. 2017, je bilo torej izvršitveno dejanje dokončano, saj je takrat nastalo prvo oškodovanje. Vsa izpostavljena pravno relevantna dejstva pa je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ugotovilo, čemur ne oporeka niti pritožnica. Ali je oškodovanec zadnji obrok predujma prinesel avgusta 2019 ali aprila 2020 pa torej na sam obstoj kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo nima nobenega vpliva in zato ne gre za odločilno, pravno relevantno dejstvo ter zato tudi ne za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.
7. V nadaljevanju pritožnica podaja lastno dokazno oceno oškodovančeve izpovedbe, ko navaja, da je nelogična ter v nasprotju s časovnim potekom dogajanja, saj je oškodovanec kljub temu, da je pri obdolžencu že 10. 6. 2019 poizvedoval glede vgradnje motorja (kar po mnenju pritožnice pomeni, da je bil motor že dokončan), tudi po tem obdolžencu izvrševal plačila iz naslova predujma. Pritožbeno sodišče v izpostavljeni okoliščini ne najde nobene nelogičnosti, saj je večino plačanega predujma oškodovanec obdolžencu izročil že oktobra 2017, oškodovanec pa je tudi prepričljivo pojasnil, da je obdolženca večkrat klical in ga spraševal, kaj je z obnovo motorja, večkrat je bil tudi v delavnici in je želel, da mu pokaže motor, pa mu je obdolženi rekel, da je razstavljen, da ga ima v drugi delavnici, da za dokončno obnovo čaka še rezervne dele, vedno je imel raznorazne izgovore, hkrati pa je tudi pojasnil, da mu je obdolženi vseskozi govoril, da dela na motorju in ga bo popravil. 8. Pritožnica izpostavlja, da je Vrhovno sodišče poudarilo2, da je preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena in je kaznivo dejanje poslovne goljufije z rokom za izvedbo že dokončano, morebitno nadaljnje ravnanje obdolženega pa ne more več pomeniti izvrševanja kaznivega dejanja med izvajanjem posla. Po mnenju pritožnice je navedeno stališče uporabno tudi za kaznivo dejanje goljufije, ki se očita obdolžencu. V obravnavanem primeru je ta rok do avgusta 2018, saj se obdolžencu očita, da naj bi oškodovancu avgusta 2017 obljubil, da mu bo v roku enega leta obnovil motor. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer pritožnica pravilno izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz sodbe I Ips 27041/2011 z dne 2. 2. 2017, vendar napačno zaključuje, da je predmetno stališče, ki je bilo zavzeto v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, uporabno tudi za predmetni primer. Osnovna razlika med kaznivim dejanjem goljufije in poslovne goljufije je namreč ta, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije mogoče storiti pri sklenitvi ali izvajanju posla, medtem ko pri kaznivem dejanju goljufije slednja možnost ni mogoča, saj mora biti, kot je bilo že pojasnjeno, goljufivi namen storilca podan že ob sklenitvi posla. Izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča RS v citirani sodbi pa se nanaša ravno na primer, ko je bilo kaznivo dejanje poslovne goljufije storjeno med izvajanjem posla (med naročanjem blaga, za katero so bili izstavljeni računi in dnevom njihove zapadlosti oziroma na teh podlagah vzpostavljene terjatve) in je bilo tudi pojasnjeno, da izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank pri konkretnem gospodarskem poslu, kar pomeni tudi njihovo pravočasno izpolnjevanje, tako tudi v dogovorjenih ali predpisanih rokih, preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 pa je mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, kar je bilo v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe. Glede na povedano, ni dvoma, da izpostavljenega stališča Vrhovnega sodišča RS ni možno uporabiti v obravnavanem primeru, saj se obdolžencu očita kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in ne kaznivo dejanje poslovne goljufije storjeno med izvajanjem posla. V prid takšnemu stališču govori tudi zgoraj pojasnjeno dejstvo, da pri kaznivem dejanju goljufije v primerih, ko bi škoda nastajala dalj časa, velja, da je dejanje dokončano že v trenutku, ko nastane prvo oškodovanje.
9. V nadaljevanju pritožnica ponavlja zagovor obdolženca (da je pridobil skripte za motor, da je obnovil glave motorja, da je po mediaciji z lastnim denarjem plačal 450,00 EUR za obdelavo bloka motorja in je bilo narejeno tudi peskanje) in podaja lastno dokazno oceno le-tega, ki pa nima opore v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 4 in 10 izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge zakaj ne verjame obdolžencu, v točkah 3, 8 in 9 pa tudi razloge, zakaj sledi izpovedbi oškodovanca, s katerimi se sodišče druge stopnje v celoti strinja, pritožnica pa jih izrecno niti ne izpodbija. Zato že iz tega razloga ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je namreč kot bistveno pravilno poudarilo, da obdolženi vse od avgusta 2017 dalje, ko mu je oškodovanec izročil motor, ni kupil nobenega rezervnega dela za obnovo motorja in do postopka na sodišču (torej v obdobju petih let) ni naredil pravzaprav ničesar, kar je povedal sam obdolženi, zato obdolženčevo golo zatrjevanje o pridobitvi skript in obnovitvi glav motorja, ki ni z ničemer izkazano, ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju obdolženčevega goljufivega namena, ki je bil podan že ob sklenitvi dogovora za obnovo motorja. Obdolženi je namreč priznal, da ni kupil nobenega rezervnega dela za obnovo motorja. Obdelava bloka motorja ter peskanje pa naj bi bila, kot to izhaja iz zagovora obdolženca, izvršena šele po sprožitvi tega kazenskega postopka, enako tudi vrnitev denarja oškodovancu, ki jo izpostavlja pritožnica (in je sodišče ni spregledalo, kot to napačno zatrjuje pritožnica), kar je torej vse po dokončanem kaznivem dejanju. Ob nadaljnjih pritožbenih navedbah, da ni jasno, zakaj sodišče obdolžencu ni sledilo, ko je zatrjeval, da je oškodovancu že v samem začetku rekel, naj pride in vzame motor ter da mu bo denar vrnil, kar je skladno z oškodovančevo izpovedbo, da mu je obdolženi rekel, da je motor razstavljen in nima časa za dokončno obnovo motorja, pritožnica popolnoma (namerno) prezre, da se je obdolženčev zagovor v celoti izkazal za neprepričljivega in neverodostojnega, za razliko od oškodovančeve izpovedbe, ki je bila logična, prepričljiva in navsezadnje podprta tudi z izpiski sporočil med obdolžencem in oškodovancem, ki jih obdolženi ob predočenju sploh ni želel komentirati, njihova vsebina pa je že sama zase zelo zgovorna. Obenem se je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izrecno opredelilo tudi do tega dela zagovora. Iz enakih razlogov pritožnica ne more uspeti tudi z nadaljnjim poudarjanjem obdolženčevega zagovora, da je povedal, da je že našel popravljen motor, ki ga je hotel kupiti, vendar je bil le-ta prodan, še preden mu je uspel nakup, o tem pa je tudi obvestil oškodovanca in svojo lastno dokazno oceno tega dela zagovora. Pritožnica ob tem namreč popolnoma zanemari, da je bil oškodovancu ta del zagovora predočen, oškodovanec pa ga je zanikal. Obenem je tudi sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve prepričljivo pojasnilo, zakaj ne sledi temu delu obdolženčevega zagovora, teh razlogov pa pritožnica ponovno sploh ne izpodbija. Pritožnica v nasprotju z razlogi sodbe tudi trdi, da se sodišče ni opredelilo do obdolženčevega zagovora v delu, ko je opisoval s kakšnimi težavami se je srečeval od leta 2017 dalje, saj je sodišče tudi ta del zagovora utemeljeno zavrnilo kot neprepričljiv (točka 10 izpodbijane sodbe) in za to navedlo prepričljive razloge. Glede na vse pojasnjeno, pritožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
10. Sklepno pritožnica napačno navaja, da obdolženec oškodovanca ni oškodoval za 3.500,00 EUR, ker mu je ta znesek vrnil. Slednje drži, vendar je obdolženec denar oškodovancu vrnil šele po tem, ko je bilo kaznivo dejanje že dokončano in ko je stekel predmetni kazenski postopek. Škoda z izvršenim kaznivim dejanjem je torej oškodovancu nastala, povzročil jo je ravno obdolženi s svojim ravnanjem, povrnitve škode pa sodišče prve stopnje ni spregledalo niti pri odločitvi o kazenski sankciji niti pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku.
11. Pritožbene navedbe, da oškodovanec do razpisa naroka za glavno obravnavo obdolženca ni nikoli pozval na vračilo denarja ter da se motor še vedno nahaja pri obdolžencu, ker ga oškodovanec ni želel prevzeti, so za odločitev v predmetni zadevi irelevantne.
12. Sodišče druge stopnje je glede na določbo 386. člena ZKP sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne pri individualizaciji kazenske sankcije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu primerno izreči pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. 13. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
14. Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, je glede na določbo prvega odstavka 98. člena ZKP ter prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7111 (razpon 70,00 – 170,00 EUR), 71113 (količnik za odmero takse pri izreku pogojne obsodbe v višini 0,8) ter 7122 (količnik za odmero takse v primeru zavrnitve pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v višini 1,5). Pri tarifni številki 7111 je sodišče takso, ki je določena v razponu, odmerilo v vrednosti 120,00 EUR, in pri tem upoštevalo obseg in stopnjo težavnosti zadeve. Obdolženi je po poklicu avtomehanik, zaposlen v svojem podjetju, ki se ukvarja s popravili motorjev, zato sodišče glede na višino njegovih dohodkov ter višino odmerjene takse, kljub temu, da je dolžan skrbeti še za dva mladoletna otroka, ocenjuje, da bo zmožen plačati stroške pritožbenega postopka.
1 A. Vodičar v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 546. 2 Pri tem pritožnica ne navede opravilne številke zadeve.