Jedro

Tožnica, ki ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je delavec na oddelku stikalo, zmožna pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da pri delu pretežno sedi in si s spreminjanjem telesnega položaja lahko določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti, v štiriurnem delovnem času, se razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se ji priznata pravica do dela v krajšem delovnem času štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami ter pravica do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 2. stavku I. točke izreka tako, da se v odločbi toženca št. ... z dne 2. 6. 2010 - v 1. odstavku izreka besedilo „pravica do premestitve na drugo delovno mesto“ nadomesti z besedilom „pravica do dela v skrajšanem delovnem času od polnega po štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu“ in se črta besedilo „s polnim delovnim časom“, - v 3. odstavku izreka besedilo „nadomestila za invalidnost“ nadomesti z besedilom „delne invalidske pokojnine“ in - v 4. odstavku izreka besedilo „premestitve“ nadomesti z besedilom „dela v skrajšanem delovnem času od polnega po štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z navedenimi omejitvami“.

Pritožbi tožnice v izpodbijanem stroškovnem delu se ugodi in se II. točka izreka sodbe spremeni, tako da se znesek „227,04 EUR“ nadomesti z zneskom „447,00 EUR“.

V preostalem se pritožba toženca zavrne in v nespremenjenem delu (1. stavek I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbe v znesku 32,64 EUR v roku 15 dni.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št.... z dne 27. 12. 2010 (1. stavek I. točke izreka), odločbo toženca št.... z dne 2. 6. 2010 pa spremenilo v 1. odstavku izreka tako, da je besedilo „s polnim delovnim časom od 1. 4. 2010 dalje“ nadomestilo z besedilom „s polovičnim delovnim časom štiri ure dnevno od 1. 4. 2010 dalje“ (2. stavek I. točke izreka). Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 227,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe stranki. Toženec se pritožuje zoper sodbo v celoti, tožnica pa zoper odločitev o stroških postopka.

Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče izpodbijano sodbo kljub podanim pripombam oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda. Meni, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti obstoja invalidnosti, saj se delo na delovnem mestu, na katerega je tožnica razporejena, to je delavec I na ODE stikalo v SPE avtoelektrika, opravlja sede, med delom lahko vstane in najde sebi ustrezen položaj ter nima fizičnih obremenitev. Zato pri njej ni utemeljena III. kategorija invalidnosti niti v polnem niti v skrajšanem delovnem času. Delovno mesto, na katerega je razporejena, je za tožnico ustrezno. Podrejeno navaja, da je potrebno tožnici priznati pravice, kot jih določa 93. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), in sicer pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Pravico do premestitve pridobi invalid, ki je zmožen za delo s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato tožnici nepravilno priznalo pravico do premestitve in hkrati pustilo v veljavi odločbo toženca, ki tožnici priznava pravico do nadomestila za invalidnost. V primeru priznanja pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, zavarovanec pridobi pravico delne invalidske pokojnine.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka toženčeve pritožbene navedbe. Poudarja, da je delovno mesto delavec II na AA v AB, delo za avtomatsko linijo, kjer ni mogoče spreminjati položaja in lege telesa, pa tudi ne ritma in tempa dela, saj je nujna prilagoditev avtomatsko vodeni liniji. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabilo. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Tožnica v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasila tudi nagrado za postopek, o kateri sodišče v izreku sploh ni odločilo, temveč je le v obrazložitvi navedlo, da jih tožnici ne priznava. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Opozarja na 3. del tarife Zakona o odvetniški tarifi, ki v opombi št. 3 pod točko 1 izrecno določa, za katera opravila nastane nagrada za postopek. Čeprav je tožbo vložila tožnica, je odvetnico pooblastila za zastopanje v celotnem postopku. Odvetnica je zadevo pregledala, se s tožnico posvetovala, ji svetovala, pripravila pripravljalno vlogo, se pripravila na obravnavo, se udeležila narokov in pripravila pripombe na izvedensko mnenje. Teh opravil odvetnice sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov neutemeljeno ni upoštevalo. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice zoper odločitev o stroških postopka je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožnice, je pa ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi toženca: Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 27. 12. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 2. 6. 2010 ter s tem v zvezi presoja tožničine invalidnosti. Toženec je z odločbo z dne 2. 6. 2010 na podlagi izvedenskih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje, da tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je delavec II na AA v AB, zmožna pa je s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da pri delu pretežno sedi in si s spreminjanjem telesnega položaja lahko določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti, tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z navedenimi omejitvami s polnim delovnim časom od 1. 4. 2010 dalje (1. odstavek izreka). Odločil je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo (3. odstavek izreka) in ji je delodajalec dolžan zagotoviti pravico do premestitve (4. odstavek izreka). Z dokončno odločbo z dne 27. 12. 2010 je toženec zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 2. 6. 2010 in v reviziji to odločbo spremenil tako, da je zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnil. Invalidska komisija II. stopnje je namreč v izvedenskem mnenju z dne 9. 12. 2010 ocenila, da pri tožnici ni prišlo do zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno delovno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je razporejena, to je delavec II na AA v AB, zato pri njej ni invalidnosti. Delo opravlja sede, med delom lahko vstane in najde sebi ustrezen položaj, fizičnih obremenitev nima.

Sodišče prve stopnje je za razjasnitev tožničine invalidnosti pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ortopedijo mag. prim. A.C., dr. med, ki je v pisnem izvedenskem mnenju upoštevaje delovno mesto delavec II na AA v AB, ocenil, da tožnica glede na njeno zdravstveno stanje do 27. 12. 2010 ni bila zmožna opravljati svojega dela v osemurnem delovnem času. Njena delovna zmožnost se je občutno zmanjšala in je v okviru III. kategorije invalidnosti sposobna za štiri urni delovni čas na drugem delovnem mestu z omejitvami.

Na toženčeve pripombe je sodni izvedenec takšno mnenje še dodatno ustno pojasnil na naroku za glavno obravnavo dne 9. 11. 2012. Pri tem se je izrecno opredelil do obremenitev pri delu na delovnem mestu delavec II na AA v AB, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta z dne 26. 2. 2010, in sicer da se delo opravlja sede, lahko pa tudi stoje, da gre za stalno hiter tempo in vsiljen ritem dela ter za premeščanje bremen. Pojasnil je, da so te obremenitve tako hude, da tožnica zanje ni sposobna. Tožnica pri svojem delu zaradi zdravstvenih težav ne more stalno sedeti in ne more spreminjati položaj telesa. Tožnica ni sposobna osemurnega sedečega dela zaradi bolečin in funkcijskih težav gležnja, ki ga ne more gibati v vse smeri. Izpostavil je, da iz opisa delovnega mesta izhaja, da ima tožnica pri delu fizične obremenitve, saj je skupna masa premeščanja bremen v izmeni do 1400 kg, poleg tega gre za delo za tekočim trakom. Na vprašanje toženca, ali bi pri tožnici zadostovale zgolj omejitve pri delu, brez časovne razbremenitve, je sodni izvedenec obrazložil, da s spremembami položaja telesa tožnica sicer lahko lajša bolečine, vendar je potrebna tudi časovna razbremenitev. Glede na takšna pojasnila sodnega izvedenca, na katera toženec ni imel niti dodatnih pripomb niti dodatnih vprašanj, toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je delovno mesto delavec II na AA v AB, na katerega je razporejena, za tožnico ustrezno, zaradi česar pri njej ni invalidnosti. Tako invalidski komisiji toženca kot sodni izvedenec sta tožničino invalidnost ocenjevali glede na to delovno mesto, na katerega je bila razporejena pred oceno invalidnosti. Po tožničinih navedbah ji je delodajalec po izdaji odločbe z dne 2. 6. 2010 sicer že zagotovil delo na delovnem mestu z omejitvami.

Utemeljeno pa toženec v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami,da pri delu pretežno sedi in si s spreminjanjem telesnega položaja lahko določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti s polovičnim delovnim časom štiri ure dnevno od 1. 4. 2010 dalje, odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost pa prepustilo tožencu, zmotno uporabilo materialno pravo.

Skladno s 1. odstavkom 60. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in se ugotovljeno skladno s tem zakonom zavarovancu zmanjša zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V III. kategorijo invalidnosti se skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Ker je pri tožnici glede na izvedensko mnenje sodnega izvedenca potrebna časovna razbremenitev pri delu, torej delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, poleg tega pa so potrebne tudi določene omejitve pri opravljanju dela, in sicer da pri delu pretežno sedi in si s spreminjanjem telesnega položaja lahko določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti, je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti od 1. 4. 2010 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu.

Glede na takšno kategorijo invalidnosti je odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja napačna. Skladno s 1. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. V primeru, da so potrebne še dodatne omejitve oziroma razbremenitve pri delu, zavarovancu ni mogoče priznati še pravice do premestitve, saj to pravico pridobi le invalid III. kategorije invalidnosti, ki še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alineja 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1). V primeru, ko so poleg časovne razbremenitve potrebne še dodatne omejitve, ima invalid s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času pod zakonskimi pogoji pravico do delne invalidske pokojnine, premestitev na delo z omejitvami pa vpliva le na odmero delne invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo 3. odstavka 93. člena ZPIZ-1 se namreč delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. odstavku, poveča za 30 %, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto. Skladno s 101. členom ZPIZ-1 mora zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju RS, delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. stavku 2. točke izreka na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je poseglo v odločbo toženca z dne 2. 6. 2010 tako, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in se ji prizna pravica do dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, da pri delu pretežno sedi in si s spreminjanjem telesnega položaja lahko določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti od 1. 4. 2010 dalje. Toženec bo z novo odločbo odločil o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine, delodajalec pa mora tožnici zagotoviti pravico do dela v skrajšanem delovnem času od polnega po štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z navedenimi omejitvami. V preostalem je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 355. člena ZPP in v nespremenjenem delu, to je v 1. stavku I. točke izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnice: Sodišče prve stopnje je z II. točko izreka sodbe odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 227,04 EUR. Pri tem ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka, kar neutemeljeno uveljavlja tožnica v pritožbi, je pa zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko tožnici ni priznalo nagrade za postopek. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08, s spremembami) v 1. odstavku 14. člena določa, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve. Nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 obsega nagrado za postopek na prvi stopnji, kar pomeni, da odvetniku pripada nagrada za celoten postopek na prvi stopnji v enkratnem znesku. Pod opombo 3, 3. dela tarife ZOdvT je navedeno, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada za postopek torej zajema vse storitve odvetnika, razen pristopa na narok, za kar je nagrada določena posebej. Toženec je zato dolžan tožnici povrniti tudi stroške nagrade za postopek, kljub temu da je tožnica tožbo vložila sama in odvetnico, ki je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vložila tudi dve pripravljalni vlogi, za zastopanje pooblastila že po vložitvi tožbe.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v II. točki izreka spremenilo, tako da je tožnici priznalo še nagrado za postopek v znesku 183,30 EUR z 20 % DDV in znesek 227,04 EUR nadomestilo z zneskom 447,00 EUR.

Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženec dolžan povrniti stroške pritožbe, in sicer glede na vrednost zneska, ki je pod pritožbo, v znesku 32,64 EUR (27,2 EUR z 20 % DDV) v roku 15 dni (154. člen ZPP v zvezi z 365. členom ZPP).

Tožničin odgovor na pritožbo toženca k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tožnica stroške v zvezi s tem, krije sama (1. odstavek 155. člena ZPP).