Jedro

Tožnica ob nezgodi ni bila privezana z varnostnim pasom; njen soprispevek k nastali škodi je sodišče ocenilo z 20 %.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba v 4. točki izreka spremeni tako, da se dosojeni znesek pravdnih stroškov v višini 5.793,67 EUR zviša na 6.769,77 EUR, v preostalem delu pa se pritožba prve tožene stranke zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna prvi tožnici N. M. plačati še znesek 14.808,44 EUR, drugemu tožniku A. M. znesek 15.231,18 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003, od 28. 06. 2003 dalje pa po predpisani zakonski obrestni meri, v roku 15 dni pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo. Prvi in drugi toženi stranki je naložilo, da sta dolžni tožnikom nerazdelno povrniti njihove pravdne stroške v višini 5.849,12 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku paricijskega roka, da ne bo izvršbe. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.793,67 EUR, drugi toženi stranki pa pravdne stroške v višini 5.308,72 EUR, oboje v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izreku paricijskega roka pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se v skupni pritožbi pritožujejo tožniki, pritožbo pa je vložila tudi prva tožena stranka.

3. Tožniki vlagajo pritožbo zoper 2. točko, 4. točko in 5. točko izreka sodbe ter predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v postopek novega sojenja. Uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Tožeča stranka je sama mimo pooblaščenca sodišču posredovala listine v zvezi s škodnim dogodkom, ki pa jih je sodišče tožeči stranki vrnilo, ne da bi jih vsebinsko upoštevalo. Sodišče bi listine moralo sprejeti v zadevni spis, ter nato še vsebinsko odločiti o stvari sami. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede določitve višine nepremoženjske škode. Ni upoštevalo vseh okoliščin konkretnega primera ter da je škodni dogodek povzročil velik poseg v pravno zavarovane dobrine pri vseh tožečih strankah, ki so utrpele hude telesne poškodbe. Osebno vozilo tožeče stranke ni imelo serijsko vgrajenega varnostnega pasu na zadnjih sedežih avtomobila ter tako ni bilo možno, da bi bili na zadnjih sedežih ljudje pripeti in so zaključki sodišča v tej smeri protispisni. Ponovno bi bilo potrebno narediti tudi obračun pravdnih stroškov.

4. Prva tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1., 3. in 4. točko izpodbijane sodbe iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Ugotovitev sodišča o soudeležbi tožnice pri nastalih poškodbah zaradi neuporabe varnostnega pasu je postavljena prenizko. Večine telesnih poškodb tožnika ne bi zadobila, če bi bila privezana z varnostnim pasom in bi ostala v vozilu, ko se je to prevračalo. Tožnica bi morala drugega tožnika privezati sama oziroma ustrezno zavarovati s primernim otroškim sedežem. Pri prvi tožnici so vse poškodbe, razen zvina vratne hrbtenice, očitno posledica padca iz vozila. Tako je prva tožnica dobila opeklino na nogi, udarec v glavo in prsni koš ter poškodbe glave. Vse te poškodbe ne bi bile tako hude ali sploh ne bi nastale, če ne bi bila pripeta z varnostnim pasom. Enako velja tudi za drugega tožnika, ki je utrpel pretres možganov, udarnino glave in kolka, kar je posledično privedlo do posttravmatskega stresa. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS iz leta 2002, saj gre v danem primeru za hujše posledice, ki so nastale prav zaradi padca iz vozila. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnica ni imela primerne hitrosti, saj je ni prilagodila izredni situaciji na cesti, da bi lahko pred oviro na cesti varno in pravočasno ustavila. Vozila je s tako hitrostjo, da je vozilo ob zaviranju na spolzkem cestišču drselo s ceste, se večkrat prevrnilo in bilo ob tem uničeno. Dejstvo, da triopan znak ne omejuje hitrosti, tožnice kot voznice ne odvezuje njene odgovornosti, da hitrost vožnje prilagodi izredni situaciji. Previsoka je tudi višina dosojene odškodnine po posamičnih postavkah. Višina odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za prvo tožnico v višini 5.424,80 EUR je previsoka glede na primere iz sodne prakse. Enako velja za drugega tožnika, ki je trpel le lahke bolečine, dobil pa odškodnino v višini 1.669,17 EUR. Višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bazira predvsem na psihoorganskih motnjah, nastalih predvsem kot posledica nesreče, sodišče pa ni upoštevalo, da je bolnica zbolela za multiplo sklerozo, kar ni bilo v nobeni povezavi z nezgodo. Njene katastrofalne posledice za telo in duševno stanje je povsem prekrila posledica psihoorganskega sindroma prve tožnice, kot to izhaja tudi iz mnenja sodnih izvedencev. Postavlja se vprašanje, ali bi tako obsežne duševne bolečine, kot jih je sodišče priznalo prvi tožnici, ta utrpela brez bolezni MS. Postavlja se vprašanje glede ugotovljenega strahu drugega tožnika v času nezgode. Če je tožnik res utrpel pretres možganov, je pri njemu obstajala retrogradna in anterogradna amnezija ter se dogodkov ne bi spominjal, zato tudi ne utrpel vtoževanega in zatrjevanega strahu ob sami nezgodi. Izvedenec travmatolog je povedal, da drugi tožnik ni utrpel primarnega strahu, temveč le sekundarnega. Ugotovitve o nujni psihični pomoči drugemu tožniku niso sporne, vendar pa bi sodišče moralo upoštevati ugotovitve sodnega izvedenca, da je drugi tožnik sam prenehal zahajati na psihoterapijo in je posledično sam povzročil stanje, v katerem se nahaja, saj bi ga lahko izboljšal, če bi nadaljeval zdravljenje. Glede skaženosti je dosojena odškodnina v višini 1.877,82 EUR previsoka za sled opekline, ki je večino leta z obleko zakrita in ni vidna. Tudi odškodnina, dosojena za strah prve tožnice, je previsoka, saj je bila pri njej ugotovljena izguba spomina na samo nesrečo in je bil izkazan le močan sekundarni strah v trajanju 10 dni oziroma do odpusta iz bolnice in nadalje v trajanju 30 dni. Sodba ni vsebinsko dopolnjena, temveč je enaka kot prvotno razveljavljena sodba. Sodišče prve stopnje je ponovno dosodilo 20 % sokrivdo za nastale poškodbe, ki sta jih stranki utrpeli zaradi padca iz vozila, ko se je to prevračalo, česar pa ni obrazložilo. Sodba je sama s seboj v nasprotju glede ugotovitve deljene krivde pravdnih strank in se je ne da preizkusiti. Sodba je nerazumljiva tudi, ko je naloženo toženi stranki, da mora še dodatno plačati znesek, saj ni jasno ali mora plačati znesek še dodatno k znesku dosojenem v prejšnji sodbi ali zneskom, ki so bili že plačani s strani druge tožene stranke. Podana je tudi zmotna uporaba materialnega prava po določilu 341. člena ZPP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in 1. točko 192. člena ZOR. Sokrivda tožečih strank je nedvomno večja kot 20 %, še posebej glede na mnenje sodnega izvedenca, zakaj je prišlo do poškodbe. Sodišče je dosodilo 20 % soodgovornosti drugega tožnika za prizadejane poškodbe, s čimer je zmotno uporabilo 192. člen ZOR. Napačno sta uporabljeni tudi določili 154. in 155. člena ZPP. Ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka po temelju uspela s 93,33 % in po višini z 10,33 %, je napačna. Omenjeni način ne izraža načela pravičnosti do toženih strank. Te so nosile izredno veliko stroškovno breme pravde zaradi povsem pretirane višine zahtevkov tožnikov. Sodišče bi moralo uspeh znižati glede na 20 % deljeno krivdo ter bi ga moralo obračunati ne več kot 41,83 %. Sodišče pri izračunu konkretnih zneskov tudi ni upoštevalo, da je tožena stranka plačala in priglasila takse za sodbo in takse za obe pritožbi. Ker je sodišče ugotovilo, da multipla skleroza ni posledica nezgode, bi moral biti uspeh tožnice po temelju manjši kakor 50 %.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožniki zahtevajo plačilo odškodnine zaradi škode, ki so jo utrpeli v prometni nezgodi dne 06. 12. 1992, ko je med vožnjo zaradi popolnoma poledenelega vozišča vozilo zaneslo v jarek, kjer se je prevrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost prve tožene stranke za nepravilno vzdrževanje ceste, v pritožbi pa je sporna višina soprispevka prve tožnice kot voznice k nastali škodi v smislu določila 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v obravnavani zadevi uporablja glede na čas nastanka škode. Prva tožena stranka ponovno vztraja, da je soprispevek tožnice podan tako zaradi vožnje s previsoko hitrostjo kot zaradi neuporabe varnostnega pasu pri sebi in drugemu tožniku. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, zapisanimi na 4. in 5. strani sodbe, da prehitra vožnja tožnice ni bila izkazana. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica vozila s kar 20 km/h nižjo hitrostjo od dopustne ter da postavljeni triopan znak ni opozarjal na poledenelo cestišče. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pavšalnim in strokovno neizkazanim pritožbenim navedbam prve tožene stranke, da je tožnica vozila prehitro in vožnje ni prilagodila razmeram na cesti. Soprispevek tožnice zaradi prehitre vožnje tako ni podan, pritožbeno sodišča pa se v zvezi s tem sklicuje tudi na obrazložitev, podano v odločbi I Cp 1685/2007 z dne 26. 09. 2007. 7. Tožnica ob nezgodi ni bila privezana z varnostnim pasom in tako ni poskrbela za svojo varnost. S tem je soprispevala k nastali škodi, sodišče pa je njen soprispevek ocenilo z 20 %. Pri tem je upoštevalo primerljivo sodno prakso in sicer primere, ko je voznik zaradi neuporabe varnostnega pasu padel z vozila ter predvsem zato zadobil določene poškodbe, kot velja tudi za tožnico (odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 170/2002, II Ips 365/2000, enako pa je odločilo sodišče tudi v zadevi II Ips 500/2002). Pritožbeni očitek, da so primeri, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, neustrezni, tako ni utemeljen, pritožbeno sodišče pa tudi soglaša z višino ugotovljenega soprispevka, saj je v okvirih, kot ga v podobnih primerih določajo sodišča. Ni namreč mogoče pritrditi prvi toženi stranki, ki kar vse poškodbe poskuša pripisati neuporabi varnostnega pasu, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, katere poškodbe pa bi ob prevračanju lahko sicer nastale tožnici, če bi varnostni pas uporabljala. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odgovornosti tožnice za neuporabo varnostnega pasu drugega tožnika, saj je po izvedenih dokazih zaključilo, da vozilo zadaj ni imelo vgrajenih varnostnih pasov, kar takrat tudi še ni bilo obvezno. Ni jasno, kam meri pritožba tožeče stranke, ko navaja, da so zaključki sodišča glede varnostnih pasov na zadnjih sedežih protispisni. Sodišče je v tem delu namreč sledilo navedbam tožnikov, da varnostnih pasov ni bilo ter soprispevka tožnice pri odmeri odškodnine drugemu tožniku tudi ni upoštevalo. Prva tožena stranka šele v pritožbi navaja, da bi morala tožnica drugega tožnika ustrezno zavarovati z otroškim sedežem, kar pa je glede na določilo 337. člena ZPP prepozno. Poleg tega pa je 89. člen v času nezgode veljavnega ZVCP predpisoval, da v primerih, kadar se zaradi konstrukcijskih lastnosti avtomobila otrok ne more zavarovati tako, da bi uporabljali otroške sedeže, morajo ti sedeti le na zadnjih sedežih, kjer se je nahajal tudi drugi tožnik. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 192. člena ZOR le glede škode, nastale sami tožnici zaradi njene neuporabe varnostnega pasu, ni pa ugotovilo njenega soprispevka k škodi, nastali drugemu tožniku, ker ta varnostnega pasu ni mogel uporabljati, saj v vozilu ni bil vgrajen.

8. Obe stranki v pritožbah uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero višine odškodnine tožnici in drugemu tožniku za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče takšne pritožbene očitke zavrača in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo tako specifičnost primera, individualne lastnosti oškodovancev, kot tudi primerljivost zadeve s podobnimi primeri iz sodne prakse. Višina odškodnine, dosojene tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, v času odločanja znaša 5,4 povprečne plače. Prva tožena stranka to odmero zmotno ocenjuje kot pretirano z argumentom, da je pretežni del posledic rezultat dejstva, da tožnica ni uporabila varnostnega pasu. To okoliščino je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru soprispevka tožnice v obsegu 20 % na celotni dosojeni odškodnini. Ne more pa sodišče te okoliščine upoštevati še posebej pri ugotavljanju obsega zadobljenih poškodb in s tem v zvezi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Glede na vse težave, ki jih je tožnica v nezgodi utrpela in katerim po obsegu pritožbi ne ugovarjata, pa je odmerjena odškodnina za to postavko primerna in v okviru podobnih primerov iz sodne prakse, ki so vključevali nekaj dnevno hospitalizacijo in daljše zdravljenje opekline. Prav tako je ustrezna odškodnina, določena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju drugega tožnika, ki jo pravdni stranki grajata zgolj pavšalno, sodišče pa jo je odmerilo v višini 1,6 povprečne plače. To ustreza stopnji in trajanju prestanih bolečin, razvidnih iz 8. strani prvostopne sodbe, dejstvu, da je bil takrat 6-letni tožnik hospitaliziran in je prestal tudi več rentgenskih sevanj v hrbtenici in glavi.

9. Ne drži pritožbena trditev prve tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo, da kasneje razvita multipla skleroza pri tožnici z nezgodo ni bila v vzročni zvezi. Sodišče je v sodbi izrecno zapisalo, da je pri določanju odškodnine upoštevalo le tiste posledice, ki so izvirale zgolj iz nezgode in so jih ugotovili izvedenci medicinske stroke. Pri tožnici se je razvil psihoorganski sindrom srednje stopnje, zaradi katerega so bile njene kognitivne funkcije oslabljene, utrpela pa je tudi zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice in restriktivne motnje dihanja. Same te posledice bi pri tožnici privedle do tega, da bi zmogla zgolj delo na lažjem delovnem mestu, kjer zbranost ne bi bila potrebna, seveda z ustreznimi omejitvami glede dolgotrajnega sedenja zaradi zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice. Odškodnina v višini 14,6 povprečnih plač, znižana za invalidnino, je glede na jakost ugotovljenega psihoorganskega sindroma po oceni pritožbenega sodišča odmerjena ustrezno (primerjaj odločbe II Ips 435/2007, I Ips 216/2007 Vrhovnega sodišča RS).

10. Neutemeljena je pritožbena graja prve tožene stranke glede višine dosojene odškodnine za prestani strah drugega tožnika in tožnice. Glede drugega tožnika je sodišče ugotovitve o prestanem primarnem strahu oprlo na izvedeniško mnenje dr. B. kot specialista za področje duševnega doživljanja, te razloge (stran 11. sodbe) pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Dosojena odškodnina za strah drugega tožnika, ki je bil takrat star 6,5 let, v višini 1,8 povprečne plače ne odstopa od odškodnine za podobne primere, hkrati pa je prilagojena konkretni situaciji in zato predstavlja ustrezno satisfakcijo. Enako velja za odmero odškodnine za strah prve tožnice v enaki višini, saj je slednja strah močneje občutila zaradi njenih individualnih značilnosti, sodišče pa je pri odmeri upoštevalo, da je strah za izid zdravljenja kasneje nastal tudi pri težavah z dihanjem in je trajal še dodatnih 30 dni v srednji intenziteti. Dosojena odškodnina nikakor ni odmerjena previsoko in so nasprotne pritožbene navedbe prve tožene stranke neutemeljene.

11. Sodišče je pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti drugega tožnika ustrezno ovrednotilo vse posledice, ki jih je ta dogodek pri njem povzročil. Res bi sicer nadaljnja psihološka obravnava pri drugem tožniku nekoliko zmanjšala neugodno čustveno reakcijo, s tem pa tudi trenutno duševno trpljenje, ne bi pa vplivala na same psihoorganske motnje (izvedeniško mnenje dr. B.). Ker pa je prav na podlagi obsega slednjih (povzetih na strani 9. sodbe), sodišče odmerilo odškodnino v višini 11.684,19 EUR, pritožba neutemeljeno poudarja, da bi morala biti odškodnina nižja, ker je drugi tožnik po 2 letih prenehal obiskovati psihologa. Prav tako pritožba nima prav, da je odmerjena odškodnina za skaženost prve tožnice previsoka, saj je odmerjena v skladu s sodno prakso za podobne primere opeklin v višini 1,8 povprečne plače v času sojenja (II Ips 593/2000, II Ips 484/1999).

12. Po povzetem pritožbeno sodišče ponovno zaključuje, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pri določanju višine odškodnine obema tožnikoma uporabilo pravilno, dosojena odškodnina je ustrezno individualizirana, hkrati pa je tudi objektivizirana glede na veljavno sodno prakso, zato je očitek obeh pritožnikov glede višine dosojene odškodnine neutemeljen.

13. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži, da sodišče ne bi obrazložilo dosojene sokrivde tožnice za nastale poškodbe in se glede njenega soprispevka pritožbeno sodišče sklicuje na že nanizane razloge zgoraj. Prav tako sodba ni nerazumljiva, ko nalaga prvi toženi stranki, da mora tožnici plačati dodatno še dosojeni znesek. Ker nobena od pravdnih strank sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3101/2007-III z dne 11. 02. 2010 ni izpodbijala v 1. točki izreka, je v tem delu postala pravnomočna in je bilo prvi toženi stranki že pravnomočno naloženo plačilo 1.173,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003, od 28. 06. 2003 dalje pa po predpisani zakonski obrestni meri, v roku 15 dni pod izvršbo. Sedaj dosojeni znesek je sodišče dosodilo dodatno k že pravnomočno dosojenemu znesku ter to tudi obrazložilo. Povsem pavšalen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče v postopku ni upoštevalo določenih listin, ki naj bi jih predložile same stranke. Pritožba ne pojasni, katerih listin sodišče ni upoštevalo, ter s čim bi te listine prispevale k drugačni odločitvi sodišča. Tožniki so res po zaključeni glavni obravnavi v spis vložili določene listine, ki so se nanašale na vprašanje vgradnje varnostnih pasov na zadnjih sedežih tožničinega avtomobila, sodišče pa listin kot prepoznih ni več moglo upoštevati. Kljub temu je odločilo, da v nezgodi udeleženo vozilo na zadnjih sedežih ni imelo tovarniško vgrajenih varnostnih pasov, torej je odločilo prav to, kar so izkazovali tožniki. Tudi če bi sodišče njihove listine torej upoštevalo, slednje na drugačen rezultat postopka ne bi vplivalo.

14. Prva tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper stroškovno odločitev. Ob tem nima prav, ko navaja, da bi sodišče moralo ugotoviti nižji uspeh tožeče stranke, kot ga je ugotovilo. Sodišče je po temelju upoštevalo, da je tožnica sama soprispevala k nezgodi v 20 % ter zato upoštevalo zgolj 93,33 % uspeh po temelju (saj soprispevek glede drugega tožnika ni bil ugotovljen), ter zgolj 10,33 % uspeh v pravdi po višini. Pravilno je torej izračunan skupni uspeh tožeče stranke v pravdi v višini 51,83 %. Ne drži tudi, da bi sodišče moralo upoštevati, da multipla skleroza ni posledica nezgode. Zaradi tega dejstva je tožnica uspela z manjšim zneskom po višini, ne more pa ta ugotovitev vplivati na njen uspeh po samem temelju. Prav pa ima pritožba prve tožene stranke, da sodišče pri odmeri njenih stroškov ni upoštevalo priglašenih sodnih taks za obe pritožbi, za katere je prva tožena stranka tudi izkazala njihovo plačilo (to pa ne velja za takso za sodbo). Gre za zneska 1.328, 28 EUR in 1.458,85 EUR, skupaj torej 2.787,13 EUR. Skupaj odmerjeni stroški druge tožene stranke tako znašajo 13.791,89 EUR oziroma glede na njen uspeh v pravdi 6.643,55 EUR, ob priznanju 126,22 EUR separatnih stroškov pa je skupaj tožeča stranka prvi toženi stranki dolžna povrniti znesek 6.769,77 EUR. V tem delu je sodišče pritožbi prve tožene stranke ugodilo in stroškovno odločitev sodišča spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe. Sicer pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena Zakona o pravdnem postopku.

15. Ker je prva tožena stranka v pritožbi uspela le glede stranske terjatve in še to zgolj z dvema postavkama za takso, ni pa uspela z bistveno vsebino pritožbe, prav tako s pritožbo ni uspela tožeča stranka, obe sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP9.