Jedro

Plačilo za pisno izdelavo izvida in mnenja zajema tudi morebitna nadaljnja pojasnila izvedenke v zvezi s pripombami strank k njenemu mnenju. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po drugem odstavku 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih nagrada tudi za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja. Izvedensko delo je namreč treba obravnavati kot celoto, zato odgovora izvedenke na pripombe strank k njenemu mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se: a) sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 8. 2015 (v vseh točkah izreka) spremeni tako, da se zavrne predlog izvedenke mag. A. A. za plačilo nagrade in stroškov za prvo in drugo dopolnitev izvedenskega mnenja; b) sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 9. 2015 (v izreku od 1. do vključno 6. točke) spremeni tako, da se zavrne predlog izvedenke mag. A. A. za plačilo nagrade in stroškov za tretjo dopolnitev izvedenskega mnenja, ter razveljavi v preostalem delu (v 7. točki izreka).

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom izvedenki za izdelavo prvega in drugega dopolnilnega izvedenskega mnenja (z dne 4. 6. 2015 in z dne 27. 7. 2015) odmerilo nagrado in stroške v bruto znesku 303,60 EUR. Od navedenega zneska je odmerilo 8,85% prispevek za PIZ in 0,53% prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po ZZVZZ, nato pa odredilo, da se skupni znesek 332,08 EUR izplača iz predujma, ki ga je založil tožnik.

2. Z drugim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje isti izvedenki za izdelavo tretjega dopolnilnega mnenja (z dne 16. 9. 2015) odmerilo nagrado in stroške v bruto znesku 101,20 EUR. Od navedenega zneska je odmerilo 8,85% prispevek za PIZ ter 0,53% prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po ZZVZZ, nato pa odredilo, da se skupni znesek 110,70 EUR izplača iz predujma, ki ga je založil tožnik. Temu je naložilo, da mora v 15 dneh plačati manjkajoči predujem v višini 37,37 EUR, sicer bo sodišče ta znesek prisilno izterjalo.

3. Tožnik se je pritožil zoper oba navedena sklepa. Sklicuje se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V obeh pritožbah navaja vsebinsko enake razloge. Poudarja, da je bilo že osnovno izvedensko mnenje napačno in v nasprotju z nalogo, ki jo je izvedenki zadalo sodišče. Dopolnitve izvedenskega mnenja so bile potrebne samo zato, ker izvedenka ni odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Dokazovanje z izvedencem sta predlagali obe pravdni stranki, obe sta podali tudi pripombe k mnenju, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu plačilo izvedenine naložilo le tožniku. Tožnik zato predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijana sklepa spremeni in zavrne zahtevo izvedenke za plačilo izvedenine, podrejeno pa, naj odloči, da pravdni stranki nastale stroške krijeta vsaka do polovice.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Izvedenec po prvem odstavku 249. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Pri tem ni pomembno, ali so se stranke strinjale z izvidom in mnenjem. Prav tako ni pomembno, ali je sodišče sprejelo izvedenčeve ugotovitve, oziroma, ali je sodbo oprlo na izvedensko mnenje. Res pa je, da je treba tudi pri dokazovanju z izvedencem upoštevati načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP), vključno z načelom koncentracije glavne obravnave (drugi odstavek 298. člena ZPP). Izvedenec praviloma poda svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi, vendar sodišče lahko odloči, naj ju da tudi pisno pred obravnavo (prvi odstavek 253. člena ZPP). Takšna odločitev je brez dvoma smotrna, ko gre za zadeve, ki so po vsebini in obsegu zahtevnejše. 6. Takšna je tudi obravnavana zadeva, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je izvedenki omogočilo, da je na pripombe pravdnih strank odgovorila tako pisno kot ustno. Pri tem pa bi moralo upoštevati, da plačilo za pisno izdelavo izvida in mnenja zajema tudi morebitna nadaljnja pojasnila izvedenke v zvezi s pripombami strank k njenemu mnenju. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po drugem odstavku 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih nagrada tudi za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja. Izvedensko delo je namreč treba obravnavati kot celoto, zato odgovora izvedenke na pripombe strank k njenemu mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja.

7. Izvedenka je plačilo za izvedensko mnenje z dne 31. 3. 2015, ki ga je sodišču posredovala 1. 4. 2015, že prejela. V nobeni od spornih treh dopolnitev mnenja ni odgovarjala na nova vprašanja ali opravila nove naloge, ampak je le odgovorila na vprašanja in pripombe pravdnih strank v zvezi s prvotnim izvedenskim mnenjem. V resnici torej ni šlo za dodatno izvedensko delo, pač pa le za dokončanje začetega dela. To potrjuje tudi vsebina dopisov, s katerim je sodišče prve stopnje pozivalo izvedenko, naj odgovori na pripombe pravdnih strank. Ponovno zahtevani izračun (po kategorizaciji izvedenca psihiatra), ki ga je sodišče prve stopnje terjalo v dopisu z dne 4. 9. 2015, pa bi izvedenka morala izdelati že po sklepu sodišča z dne 19. 2. 2015. 8. Izvedenka torej po prej navedenem pravilniku ni bila upravičena do zahtevanega dodatnega plačila za svoje delo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje njeno zahtevo zavrniti. Posledično pa nima podlage niti zahteva sodišča v drugem izpodbijanem sklepu, naj tožnik pod pretnjo prisilne izterjave doplača manjkajoči predujem. Sodišče druge stopnje je zato obema pritožbama ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep ustrezno spremenilo ter delno razveljavilo.

9. Ker sklep o odmeri in plačilu izvedenine ni končni sklep, so tožnikovi pritožbeni stroški del pravdnih stroškov, pravica do njihovega povračila pa je odvisna od končnega izida pravde. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pridržalo sodišču prve stopnje.