Jedro

Zakonec, ki uveljavlja v tožbi, da je neko premoženje njegovo posebno premoženje, pa se v teku postopka pokaže, da gre za skupno premoženje, ne more zahtevati, da se določi delež na skupnem premoženju, temveč v takem primeru sodišče zavrne tožbeni zahtevek, glede na to, da sodišče sodi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

Tisti, ki je že vpisan v zemljiški knjigi kot izključni lastnik, ne more vložiti tožbe na ugotovitev, da je to njegovo posebno premoženje, saj za tako tožbo nima pravnega interesa.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 1.142,90 DEM in od 13.4.1993 dalje do plačila z obrestmi od tega zneska kot veljajo za DEM na vpogled v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožnik imel v najemu mesnico od 5.5.1990 do 8.8.1990 in je za to obdobje ugotovilo, da obstaja dolžnost tožnika, da plača najemnino in druge stroške.

Proti sodbi se pritožujeta obe stranki - tožeča glede zavrnilnega dela - zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP -, predlagata razveljavitev sodbe in navajata: Tožeča stranka: Zavrnilni del sodbe je napačen v tistem delu, ki se nanaša na preplačilo najemnine za mesec dni najema. Protispisen je zaključek sodišča, da nobena od strank ni znala pojasniti obstoja dveh različnih pogodb. Tožnik je to pojasnil, ne pa toženka, ki je najprej obstoj pogodbe z dne 1.6.1990 zanikala, nato pa priznala, da je pogodbo podpisala. Sodišču ni bila predložena nobena pogodba, kjer bi bil datum popravljen. Izpoved priče G.Š. ni resnična. Priznala je, da s tožnikom sploh ni sedela v lokalu za isto mizo in da se s tožnikom nista pogovarjala.

Tožena stranka: Stranki se nista dogovorili za plačilo najemnine le do 8.8.1990, ampak sta se tega dne ustno dogovorili, da bo tožnik mesnico izpraznil v 15 do 20 dneh. To potrjuje tudi obračun toženke, ki ga je sestavila dne 30.11.1990. S tem obračunom se je tožnik strinjal in ga podpisal. Torej ne gre le za trimesečno plačilo najemnine. Strinjal pa se je tudi s plačilom elektrike. Tudi povračilo stroškov postopka pripada tožeči stranki le do 1/3, ker je v takem obsegu uspela z zahtevkom, zato ni prav, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Dejansko stanje ni v taki meri razjasnjeno, da bi se lahko z gotovostjo odločilo o tožbenem zahtevku. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje (čl.370/1 ZPP).

V zvezi z vprašanjem, od kdaj dalje je bil tožnik dolžan najemnino, torej ali od 5.5. ali od 6.6. 1990, sta v spisu dve fotokopiji pogodb, označeni z A1 in A3, (pri tem pa nista označeni kot prilogi spisa in zato niti ni jasno, kdo ju je predložil), pri čemer sta po vsebini listini enaki. Iz obeh izhaja, da se najemnina plačuje od 6.6.1990, da pa pogodba velja od 5.5.1990. S strankama ni razčiščeno, kaj naj ta dvojnost pomeni, ob tem da vsaka po svoje zatrjuje začetek najema. Ko priča G.Š. govori o tem, da se je datum popravljal, v spisu nobene take listine ni. Pritožba tožnika ima prav, da iz listin vsaj izrecno datum 5.5. kot začetek plačevanja najemnine ne izhaja, s tem kar je bilo zgoraj rečeno, da namreč ni jasno, kaj pomeni, da pogodba velja od 5.5.1990. Nerazjasnjeno je ostalo vprašanje pogodbe, na katero se sklicuje tožnik in ki govori o začetku najema 1.6.1990. Tudi tu ima tožnik prav, da toženka okoliščin v zvezi s to pogodbo ni pojasnila in da je najprej trdila, da se je ne spominja, nato pa, da jo je podpisala. Tako naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku predvsem ponovno in natančno zasliši o okoliščinah v zvezi z najemom pravdni stranki. Pojasnita naj, kaj je mišljeno s tem, da se pogodba uporablja od 5.5.1990. Pojasnita pa naj tudi, kakšen pomen ima pogodba, ki omenja začetek najema 1.6.1990. Zlasti naj to pove toženka, ki naj tudi pojasni, kakšen pomen ima ta pogodba v razmerju do druge pogodbe. Tožnik pa naj tudi sam pojasni, zakaj šteje, da naj bi najem veljal od 6.6.1990, ko pa sam pravi, da je mesnico začel uporabljati 1.6.1990 (list. št. 24). Glede na listine, ki so v spisu in glede na to, da stranki nista pojasnili vseh okoliščin v zvezi s pogodbo, bo tudi izpovedbo priče G.Š. upoštevati v zvezi z ostalimi dokazi, saj je zaslišana izrecno povedala, da ona s tožnikom ni govorila in da ji je vsebino pogodbe povedal G.J. Glede na vse okoliščine se torej ni moč opreti le na izpovedbo te priče v zvezi z vprašanjem začetka najema, še zlasti, ker iz listin izhaja vsaj nejasnost. Pogodba, ki naj bi bila v lokalu napisana na roke, pa ni predložena, niti ne pogodba, kjer naj bi se datumi popravljali. Z zaslišanjem strank naj sodišče tudi ugotovi, kdaj je bil lokal dan tožniku na razpolago.

Kar zadeva konec najema, bi pritožbeno sodišče glede na doslej zbrane in ocenjene dokaze sicer ne imelo pomislekov, ne glede na drugačne trditve toženke, saj toženka sama tekom pravde zatrjuje različne datume konca najema. V vendar pa je res, da sodišče prve stopnje ni ocenilo, kakšen pomen ima obračun z dne 30.11.1990, v kolikor ga je tožnik res podpisal. O tem bi bilo obe pravdni stranki treba zaslišati, ugotovitve v zvezi s tem pa utegnejo biti odločilne tudi v zvezi z vprašanjem začetka najema. Kar zadeva vprašanje plačila elektrike, ne glede na vprašanje obračuna razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s plačilom elektrike ne morejo držati. Če je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta strošek toženki po temelju gre, in če se višina res ne bi dala ugotoviti, je treba postopati po čl. 223 ZPP. V zvezi z višino denarnega zneska namreč ni mogoče ravnati po dokaznem bremenu.

Nepopoln in zato nedoločen pa je tudi zahtevek, saj ni določeno, kateri srednji tečaj naj bi bil uporabljen, medtem ko je v izreku sploh določeno samo, da gre tožniku tolarska protivrednost, nič pa, po katerem tečaju.

Potem ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo postopek v smislu zgoraj navedenega, naj o stvari ponovno odloči.