Jedro

Določba 29. člena Stanovanjskega zakona upravniku ne podeljuje aktivne legitimacije v sporu zaradi plačila stroškov, ki se izterjujejo v tej pravdni zadevi, torej stroškov, ki so vezani na samo stanovanje in stroškov, ki so vezani na uporabo skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča (obratovalnih stroškov v smislu četrtega odstavka 24. člena SZ). Določba 29. člena SZ ureja le položaj upravnika kot zastopnika lastnikov v sporih o njihovih pravicah in koristih po tem zakonu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točkah 2 in 4 izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem ji je tožena stranka dolžna plačati glavnico v višini 91.769,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10.4.1998 do plačila, v roku 15 dni, zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV I-2508/95 z dne 9.11.1995 razveljavi v 1. in 3. točki izreka (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 91.769,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10.4.1998 do plačila, v roku 15 dni. Glede preostalega dela tožbenega zahtevka (za znesek 34.330,00 SIT) je odločilo, da se postopek ustavi (točka 3 izreka) in naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 32.434,50 SIT, v roku 15 dni (točka 4 izreka). Zoper sodbo se je pritožil toženec. V pritožbi se najprej sprašuje, kako naj sedaj verjame, da je izračun zamudnih obresti pravilen. Tožeča stranka je delala obračune pavšalno, brez dejanskih podatkov. Zavarovalne police niso nikoli videli, pa so kljub temu zaračunavali vsak mesec del zavarovanja na položnici. Tožeči stranki je s prevaro uspelo pretentati lastnike N.ulice 3, saj jim je služila lista prisotnosti na sestanku kot izraz soglasja, da naj bodo upravnik v njihovem vhodu. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da tožeča stranka v obravnavani pravdni zadevi zahteva plačilo obratovalnih stroškov (topla, hladna voda, kabelski sistem, odvoz smeti, ogrevanje) za obdobje od decembra 1993 do aprila 1994 in zaključilo, da je kot upravnik stanovanjske hiše N.ulica 3 nedvomno upravičena do zaračunavanja in izterjave stroškov skladno z določili pogodbe o upravljanju št. 141 z dne 24.3.1993. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka kot upravnik v tej pravdni zadevi aktivno legitimirana za izterjavo zgoraj navedenih stroškov. Določba 29. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: SZ) namreč upravniku ne podeljuje aktivne legitimacije v sporu zaradi plačila stroškov, ki se izterjujejo v tej pravdni zadevi, torej stroškov, ki so vezani na samo stanovanje in stroškov, ki so vezani na uporabo skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča (obratovalnih stroškov v smislu četrtega odstavka 24. člena SZ). Določba 29. člena SZ ureja le položaj upravnika kot zastopnika lastnikov v sporih o njihovih pravicah in koristih po tem zakonu. Upravniku daje v omejenem obsegu položaj zakonsko določenega zastopnika, kolikor je za to podlaga v pogodbi o upravljanju. Zato je upravnik le zastopnik, ne pa stranka v sporu lastnikov o njihovih pravicah in koristih po SZ. SZ pa omogoča, da lastniki v pogodbo o upravljanju vključijo podrobnejše določbe, zato bi taka pogodba lahko vsebovala tudi tak prenos materialnopravnih upravičenj lastnikov stanovanj na upravnika, da bi nanj prešla tudi aktivna legitimacija v sporu. Vendar v obravnavanem primeru kaj takega iz pogodbe št. 141/M o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše (priloga A44) ne izhaja. Prenos materialnopravnih upravičenj lastnikov na upravnika bi bil lahko utemeljen tudi v zakonu, na primer v 218. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), če bi upravnik iz svojih sredstev plačal dolžne stroške, ali v 749. členu ZOR, torej v posebnem naročilu ustrezne večine etažnih lastnikov, toda v obravnavanem primeru tožeča stranka kaj takega med postopkom na prvi stopnji ni zatrjevala. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi določbe 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v točkah 2 in 4 izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženec, ki je v pravdi uspel, bi bil upravičen do povrnitve pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Kot stroške postopka je toženec priglasil le izgubo na zaslužku v znesku 4.000,00 SIT, ki pa je ni z ničemer izkazal, zato do povrnitve teh stroškov ni upravičen.