Jedro

Pritožba zoper sodbo upravnega sodišča prve stopnje, po določbi 3. odstavka 343. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Tožena stranka, ki je v celoti uspela s tožbo (izpodbijana upravna odločba je bila odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek), ne izkazuje več pravovarstvenega interesa za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.9.1997 ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 10.5.1996, s katero ji je carinski organ prve stopnje naložil, da je dolžna v roku 8 dni od dneva dokončnosti odločbe plačati carino in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 2.391.686,00 SIT, zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza blaga, po določbah 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93 - v nadaljevanju uredba za leto 1994). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je ob uvozu 20.575 kg svežega svinjskega mesa - stegna po uvozni carinski deklaraciji z dne 26.9.1994 uveljavljala ugodnosti po 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 (Uradni list RS, št. 15/93 - v nadaljevanju uredba za leto 1993) in tako uvozila meso brez plačila carinskih dajatev. Navedena oprostitev pa je bila pogojena z zavezo, da bo tožeča stranka uvoženo blago v celoti uporabila v proizvodnji blaga za izvoz ter ga najpozneje v enem letu od prehoda čez carinsko črto izvozila nazaj v tujino, pri čemer bi morala biti vrednost izvoženega blaga najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Pri tem pa so bile carina in druge uvozne dajatve v obravnavanem primeru obračunane v nasprotju z evidentnimi podatki zapisnika Carinarnice C., na katerega se tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje in z njim utemeljuje pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne da bi bil vrednostno in količinsko upoštevan že realiziran izvoz gotovih izdelkov. Glede na navedeno, je nedvomno podan tožbeni razlog, da v obravnavanem primeru dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, zato je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Ostale tožbene navedbe pa je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožeča stranka soglaša z odpravo odločbe tožene stranke, v pritožbi pa uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da 2. odstavek 5. člena uredbe odkazuje na smiselno uporabo določb 3., 4. in 5. odstavka 50. člena CZ/76, ne pa na 2. odstavek tega člena. Pri kontingentih ni naknadnega obračuna carine, tudi če uvoznik ne izpolni kriterijev za kontingentirani uvoz blaga. Določba 2. odstavka 50. člena CZ/76 se nanaša izključno na blago, uvoženo na podlagi 1. odstavka tega člena. Za blago, uvoženo na podlagi 49. člena CZ/76, carinska obveznost torej ne nastane. Za kršitev teh določb je zagrožena zgolj kazenska sankcija za carinski prekršek, ne pa tudi naknaden obračun carine. Carinarnica "prelevmana" ob carinjenju ni obračunala in ga tudi nima pravice naknadno obračunati. Izpodbijana sodba ne loči carinskih kontingentov od carinskih oprostitev.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožba zoper sodbo upravnega sodišča prve stopnje, po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, nadalje ZPP), v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, nadalje ZUS), ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka v celoti uspela s tožbo in je bila izpodbijana odločba tožene stranke odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. Tožeča stranka zato ne izkazuje več pravnvarstvenega interesa za pritožbo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je kot pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, zavrglo nedovoljeno pritožbo na podlagi 352. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.