Jedro

Upnikova terjatev je tako imenovana judikatna terjatev, ki sicer res zastara v desetih letih, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno imelo v vidu pravna pravila člena 392 Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, upoštevna še za to razmerje v skladu s členom 1060 Obligacijskega zakonika – OZ v povezavi s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, z uporabo pravnih učinkov v tem členu obdelanega pretrganja zastaranja, kar v danem primeru pomeni, da se je pretrgalo s sprožitvijo izvršilnega postopka, pretrganje zastaranja pa traja do končanja tega izvršilnega postopka in nov zastaralni rok ne more znova teči, saj izvršilni postopek še vedno ni končan.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnikovi stroški pritožbenega postopka se nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice, vložen po izteku roka, kot neutemeljen, sklicujoč se pri tem na določbe člena 56 Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Zaključilo je, da tožničine vloge z dne 18.02.2008 in 30.05.2008 predstavljajo po vsebini ugovor po izteku roka z zatrjevanim prenehanjem upnikove terjatve zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da upnikova terjatev ni zastarala, saj je s sprožitvijo tega izvršilnega postopka prišlo do pretrganja zastaranja.

Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje dolžnica, ki ga izpodbija smiselno ob uveljavljanju pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Opunira stališču sodišča prve stopnje o nezastarani terjatvi upnika in smiselno predlaga izdajo ustrezne odločbe na pritožbeni stopnji njej v korist. V vloženem odgovoru na pritožbo upnik oporeka navedbam pritožnice in se zavzema za ohranitev napadenega sklepa v veljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav navedene vloge dolžnice po nazivu niso glasile kot ugovor po izteku roka (kar pritožba poudarja), pa je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da po vsebini predstavljajo to pravno sredstvo, saj očitno v teh vlogah postavljen ugovor zastaranja pomeni zatrjevanje prenehanja upnikove terjatve iz tega razloga. Upnikova terjatev je tako imenovana judikatna terjatev, ki sicer res zastara v desetih letih (pritožba poudarja pomen tega zastaralnega roka), vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno imelo v vidu pravna pravila člena 392 Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, upoštevna še za to razmerje v skladu s členom 1060 Obligacijskega zakonika – OZ v povezavi s členom 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, z uporabo pravnih učinkov v tem členu obdelanega pretrganja zastaranja, kar v danem primeru pomeni, da se je pretrgalo s sprožitvijo izvršilnega postopka, pretrganje zastaranja pa traja do končanja tega izvršilnega postopka in nov zastaralni rok ne more znova teči, saj izvršilni postopek še vedno ni končan. Vnovična pritožba dolžnice s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva. Izpodbijana odločitev je glede na vse navedeno materialnopravno pravilna, tega pa tudi ne more spremeniti dolžničino izražanje nezadovoljstva z delom sodišča prve stopnje oziroma izvršitelja. Prav tako pravilnosti izpodbijane odločitve ne more omajati dolžničin očitek, da je sklep o izvršbi z dne 20.04.1999 prejela šele po devetih letih, saj je predmet izpodbijane odločitve le presoja vprašanja morebitnega prenehanja obstoja upnikove terjatve zaradi zatrjevanega zastaranja, do tega pa ni prišlo.

Ko pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje ni našlo, je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka člena 365 v zvezi s členom 366 in členom 353 ZPP v povezavi s členom 15 ZIZ).

Odločitev o pritožničinih stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih ni priglasila.

Upnikovi stroški v zvezi s pritožbenim odgovorom pa so nadaljnji izvršilni stroški.