Jedro

Tožeča stranka ne pojasni, kateri pregledi so bili namenjeni rednemu nadzoru in vzdrževanju in kateri pregledi so bili izvedeni zaradi domnevnega protipravnega ravnanja tožene stranke. V zvezi z navedenim se sklicuje na predložene račune, vendar sodišče ne more samo namesto stranke v dokazih iskati pravnorelevantnih dejstev in iz njih izpeljevati trditvene podlage (212. člen ZPP). Tožbeni zahtevek je tako v tem delu nesklepčen, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 4.844,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov: za 1.071,47 EUR od 20. 1. 2019, za 1.943,46 EUR od 23. 1. 2019 in za 1.830,00 EUR od 14. 2. 2019 in 150 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.149,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki etažni lastnici poslovnih prostorov v poslovni stavbi „X.“ v ... Poslovni prostori se nahajajo v poslovni coni „...“, ki elektriko pridobiva iz transformatorske postaje, za katero stroške porabe elektrike plačuje tožnica. Pravna prednika obeh strank sta v zvezi z delitvijo stroškov elektrike in vode sklenila Pogodbo o delitvi in plačilu tekočih stroškov z dne 11. 6. 2007 (v nadaljevanju: Pogodba), v kateri sta zapisala, da tožena stranka do nadaljnjega oziroma do eventualnega drugačnega dogovora o višini plačuje tožeči stranki stroške električne energije, vodarine, kanalščine in čiščenja odplak po odštevalnem števcu. Pri tem omrežnino in porabljeno električno energijo plačuje po ceni, ki jo tožeča stranka plačuje Elektro ..., vodarino, kanalščine in čiščenje odplak pa po ceni, ki jo plačuje družbi A. d. o. o. in CCN; stroške električne energije za razsvetljavo skupnih in zunanjih prostorov ter za pogon skupnih naprav pa plačuje v višini 14,00 EUR na mesec. Tožeča stranka je nato v decembru 2018 spremenila način zaračunavanja stroškov, tako da je glede na povprečno porabo elektrike in vode v preteklosti uporabnikom mesečno zaračunala pavšal, v naslednjem mesecu pa poračun, o čemer je toženo stranko obvestila z dopisom z dne 6. 12. 2018. Po spremenjenem načinu je toženi stranki izstavila tri račune, in sicer račun št. 10249 za znesek 1.974,12 EUR, račun št. 10123 za znesek 1.974,12 EUR ter račun št. 20164 za znesek 1.090,80 EUR. Tožena stranka je račune delno plačala, in sicer račun št. 10249 v višini 144,12 EUR, račun št. 10123 v višini 30,66 EUR in račun št. 20164 v višini 19,33 EUR.

**Pavšalni stroški za elektriko in vodo (račun št. 10249 in št. 10123)**

6. Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za zaračunavanje pavšalnega zneska nima pravne podlage, ker meni, da Pogodba takšnega načina obračunavanja ne prepoveduje, saj tožena stranka na koncu vselej plača samo porabo, kot je izkazana po števcih. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Pogodba določa način zaračunavanja stroškov po dejanski porabi, razvidni iz odštevalnega števca, kar pomeni, da gre za plačilo že nastalih stroškov oziroma porabe. Drži sicer, da po izvedenem poračunu tožena stranka tudi v primeru zaračunavanja po pavšalu ne bo na slabšem. Vendar tožeča stranka spregleda, da je pomemben tudi dogovor o načinu zaračunavanja stroškov, ne samo končni izkupiček. Gledano po posameznih mesecih, predvsem mesecu decembru, ko se je tožeča stranka odločila uvesti način zaračunavanja stroškov po pavšalu, je bila tožeča stranka dolžna plačati več kot običajno. Meseca decembra je bila namreč dolžna plačati pavšal za prihodnji mesec in še dejanske stroške za pretekli mesec. Tak način je sicer možen, ampak mora biti med strankama dogovorjen in ne enostransko določen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, že iz same Pogodbe (2. člen) izhaja, da se stroški plačujejo na dogovorjen način do nadaljnjega oziroma do eventualnega drugačnega dogovora o višini, kar pomeni, da bi moral biti za drugačen način zaračunavanja stroškov sklenjen dogovor (15. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

7. Ker sicer med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je tožena stranka stroške (po dejanski porabi) dolžna plačati, pri čemer je nesporno del računov že poravnala (po njenih trditvah del, ki ga je bila dolžna plačati glede na porabo po odštevalnih števcih), je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozvalo, da pojasni, ali je tožena stranka dolžna plačati še morebiten preostanek dela stroškov po porabi. Tožeča stranka je v zvezi s tem pojasnila zgolj, da je tožena stranka „_iz tega naslova plačala premalo, saj ni plačala v celoti vseh zneskov akontacij, ki so razvidni iz specifikacije k posameznem računu_“. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je tožeča stranka izračun stroškov električne energije podrobno pojasnila. Vendar glede na ugotovitev, da zaračunavanje po pavšalu nima pravne podlage, to ni bistveno za odločitev. Bistveno je namreč, ali je v navedenih računih del stroškov po dejanski porabi (in kakšen), ki ga tožena stranka še ni plačala. Tega pa tožeča stranka tudi po pozivu sodišča ni pojasnila. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek v tem delu nesklepčen. Ker je sodišče prve stopnje navedeno ustrezno pojasnilo (točki 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe) so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba materialnopravno napačna in obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Tekoči stroški (skupni stroški po pogodbi) v znesku 1.500,00 EUR (račun št. 10249 in št. 10123)**

8. Kljub temu, da so bili stroški v znesku 1.500,00 EUR v računih št. 10249 in št. 10123 opredeljeni kot „skupni stroški po pogodbi“, se je tožeča stranka v zvezi z navedenimi stroški sklicevala na odškodninsko podlago, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu presojalo tudi na podlagi pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno presodilo, da tudi po odškodninski podlagi zahtevek za omenjeno postavko ni utemeljen. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da je tožena stranka posegla v elektroenergetsko omrežje, zaradi česar je večkrat prihajalo do motenj in izpadov ter tudi ogrožanja varnosti ljudi. Vendar po mnenju sodišča prve stopnje vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožničinimi stroški, ki naj bi ji nastajali mesečno za redno pregledovanje in vzdrževanje električnega omrežja, ni podana. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je zatrjevano protipravno ravnanje tožene stranke predstavljalo enkraten dogodek, katerega posledice je tožeča stranka po svojih lastnih trditvah sanirala že v decembru z gradbenimi deli, zato sodišče prve stopnje ne vidi razloga, zakaj bi morala tožeča stranka angažirati še dodatne ljudi, ki bi nadzorovali, če tožena stranka izvaja nove dodatne prevezave števcev. Pritožbeno sodišče navedenemu stališču pritrjuje in dodaja še, da iz trditev tožeče stranke izhaja (pripravljalna vloga z dne 15. 3. 2021, list. št. spisa 73), da je tudi po sanaciji, na katero se nanaša račun št. 20164 prihajalo do motenj in izpadov v sistemu oskrbe z elektriko in da so vsi etažni lastniki sodelovali pri odkrivanju razlogov za motnje, razen tožene stranke, ki vstopa v svoj prostor ni dovolila. Ker naj tožeča stranka nikjer drugje ne bi našla nepravilnosti, je glede na preteklo prakso tožene stranke, razloge pripisala toženi stranki. Iz navedenih trditev po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da tudi sama tožeča stranka ni poznala razloga za nadaljnje izpade oziroma motnje v sistemu oskrbe z elektriko in jih je brez konkretno utemeljenih razlogov pripisala toženi stranki ter tako ni pojasnila vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo oziroma stroški po računih št. 10249 in št. 10123. 9. Da vtoževani stroški niso v vzročni zvezi s toženkinim priklopom sosednjega prostora na svoj električni števec, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi trditev tožeče stranke, da ji ti isti stroški nastajajo v celotni poslovni coni, zaradi česar toženi stranki zaračunava zgolj tretjino, ki odpade na stavbo „X.“, v preostalem pa gre za storitve, ki bi se tudi sicer in iz drugih vzrokov kot redne izvajale na elektroenergetskem omrežju in postrojenju (dotrajanost, redno vzdrževanje, kontrole itd.). Prav zaradi navedenih trditev po mnenju pritožbenega sodišča niti ni jasno, kaj tožeča stranka z zneskom 1.500,00 EUR toženi stranki sploh zaračunava. Po eni strani namreč zatrjuje, da je navedene stroške pregledov povzročila tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem, po drugi strani pa navaja, da so pregledi tako ali tako potrebni zaradi dotrajanosti sistema (pripravljalna vloga z dne 15. 3. 2021, list. št. spisa 73, pripravljalna vloga z dne 3. 9. 2021, list. št. 80, pritožba, l. št. 111). Pri tem ne pojasni, kateri pregledi so bili namenjeni rednemu nadzoru in vzdrževanju in kateri pregledi so bili izvedeni zaradi domnevnega protipravnega ravnanja tožene stranke. V zvezi z navedenim se sklicuje na predložene račune (priloga spisa A15 – 17), vendar sodišče ne more samo namesto stranke v dokazih iskati pravnorelevantnih dejstev in iz njih izpeljevati trditvene podlage (212. člen ZPP). Tožbeni zahtevek je tako tudi v tem delu nesklepčen, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

10. Ker tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, sodišče v zvezi z navedenim tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nerazumljivo in nepojasnjeno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem. V točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da se je dejstvo, ali so tožnici stroški v zvezi s pregledi in vzdrževanjem dejansko nastali, v postopku izkazalo kot nepomembno. Absolutna bistvena kršitev določb postopka tako ni podana.

**Gradbena storitev (račun št. 20164)**

11. Pritožba nasprotuje tudi razlogom izpodbijane sodbe o nesklepčnosti dela zahtevka, ki se nanaša na račun št. 20164. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz specifikacije izhaja, da je tožeča stranka nekatere dele opreme toženi stranki zaračunala v deležu, druge pa v celoti, pri čemer razloga za navedeno razlikovanje ni pojasnila, niti ni pojasnila, koliko je za vtoževana dela plačala v celoti, kar bi sodišču omogočalo preizkus pravilnosti izračuna. Tudi v pritožbi navedenega tožeča stranka ni pojasnila. Iz njenih trditev (tudi pritožbenih) smiselno izhaja, da je zahtevek v zvezi z računom št. 20164 utemeljen, saj je tožena stranka v elektronskem sporočilu (priloga spisa A8) potrdila izvedbo investicijskih vzdrževalnih del, ki jih tožeča stranka zaračunava z omenjenim računom. Vendar zgolj potrditev izvedbe del po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da se je tožena stranka strinjala tudi s stroški in njihovo višino. Iz trditev tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi bila specifikacija priložena elektronskemu sporočilu. Tudi sicer tožeča stranka drugih dokazov v zvezi z navedenim računom ni predložila. Ker torej tožeča stranka tudi v zvezi z računom št. 20164 trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v tem delu.

12. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke znašajo 375 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 279,99 EUR.