Jedro

Ni v neskladju z načelom formalne legalitete, če sodišče izvršilni naslov v določeni meri tudi razlaga, oziroma če sámo dokončno določi njegovo vsebino, ko je ta vsaj objektivno določljiva.

Načelo formalne legalitete v subjektivnem smislu zahteva, da je, razen pod pogoji iz 24. člena ZIZ, podana identiteta med strankama iz izvršilnega naslova in strankama iz predloga za določitev sodnih penalov. V obravnavani zadevi je upnica po izvršilnem naslovu ml. B. A., ki je kot upnica navedena v predlogu za določitev sodnih penalov in v korist katere je bil izdan tudi izpodbijani sklep. Le-ta tako ni v neskladju z načelom formalne legalitete. Res je sicer sodišče prve stopnje naložilo dolžniku, da mora omogočiti vstop v nepremičnine zakonitemu zastopniku upnice, A. A. in ne njej sami, kar pa je pravilno, glede na to, da je upnica še mladoletna. Mladoletne otroke namreč zastopajo njihovi starši, če zakon ne določa drugače, in tudi upravljajo z njihovim premoženjem v njihovo korist. Ne gre torej za to, da bi bil izpodbijani sklep izdan v korist zakonitega zastopnika ml. upnice. Izdan je bil v korist upnice, torej materialnopravne upravičenke po izvršilnem naslovu, in sicer na način, da zakoniti zastopnik vstopi v zadevno nepremičnino v imenu in za račun ml. upnice. S tem, ko je sodišče prve stopnje naložilo dolžniku, da mora omogočiti vstop v nepremičnino upničinemu zakonitemu zastopniku, je torej določilo le način izvršitve obveznosti.

Namen sodnih penalov je (pri)siliti dolžnika k izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova, ki je ni že sam prostovoljno izpolnil. Višina sodnih penalov mora tako biti tolikšna, da je ta cilj lahko dosežen. Ena od okoliščin, ki vplivajo na višino določenih penalov, pa je tudi morebitna dolžnikova (delna) prostovoljna izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep delno spremeni: - v izpodbijani I./2 točki izreka tako, da se dolžniku določeni sodni penali znižajo za 20,00 EUR (na 30,00 EUR), - v izpodbijani II. točki izreka tako, da se predlog upnice glede višine sodnih penalov zavrne še za dodatnih 20,00 EUR (to je za znesek, ki presega 30,00 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. in II. točke izreka, ter v izpodbijanih III. in V. točki izreka, potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za določitev sodnih penalov ugodilo v delu, ki se glasi: »1. Na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne poravnave Okrožnega sodišča v Krškem Ng 1/2019 z dne 15. 11. 2019, se na predlog upnice nalaga dolžniku, da v dodatnem 8 dnevnem roku, računajoč od dneva vročitve tega sklepa, izpolni nedenarno obveznost, in sicer: – da zakonitemu zastopniku upnice, A. A., zaradi preverjanja stanja nepremičnin omogoči vstop v vse zaprte prostore nepremičnine na naslovu Cesta 1, X. (I./1 točka izreka), če dolžnik v postavljenem roku ne bo izpolnil nedenarne obveznosti iz sodne poravnave, pa mora upnici za vsak dan kršitve plačati po 50,00 EUR, vse dokler bo dolžnik kršil obveznost iz točke I./1 tega sklepa (I./2 točka izreka), v presežku, to je za znesek, ki presega 50,00 EUR (to je za 10,00 EUR), je predlog upnice glede višine določenih sodnih penalov zavrnilo (II. točka izreka), dolžniku je naložilo, da je dolžan upnici v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti stroške v višini 445,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (III. točka izreka), v delu, kjer je upnica zahtevala zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sklepa pa do poteka paricijskega roka in v presežku, je stroškovni del predloga upnice zavrnilo (IV. točka izreka), ter odločilo, da dolžnik sam krije stroške postopka (V. točka izreka).

2. Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo zoper I. točko, smiselno posledično delno zoper II. točko in zoper III. ter V. točko izreka sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sodišče sklepa o določitvi sodnih penalov nikakor ne bi smelo izdati oziroma bi moralo predlog upnice zavreči oziroma zavrniti, saj za določitev sodnih penalov ni nobene podlage. Sploh pa ne z vsebino, ki iz sklepa izhaja in gre za nesprejemljivo odločitev, ki je popolnoma neživljenjska in tudi v nasprotju s samim izvršilnim naslovom. Sodišče je ugodilo predlogu za določitev sodnih penalov mimo izvršilnega naslova in nedopustno naložilo dolžniku več ali drugače, ko to določa izvršilni naslov. Mimo zakonskih določil in mimo uveljavljene sodne prakse je kršilo načelo stroge formalne legalitete. Sodišče je izdalo sklep povsem mimo vsebine in podlage predmetnega postopka, to je sodne poravnave Okrožnega sodišča v Krškem Ng 1/2019. Zaradi konflikta interesov pa sploh ne bi smelo dovoliti, da je ml. upnica zastopana s strani njenega očeta. Pred Okrožnim sodiščem v Krškem je bila namreč v zadevi I P 169/2016 sklenjena sodna poravnava med A. A. kot tožnikom na eni strani in na drugi strani C. C., D. C. in ml. B. A., ki so nastopali kot toženci. S sodno poravnavo so toženci priznali A. A. terjatev do zapuščine po njihovi pravni prednici, materi E. C., ki je dne ... 6. 2017 umrla, v znesku 13.000,00 EUR, ki zapade v plačilo po zaključenem zapuščinskem postopku po pok. E. C., D 165/2017 Okrajnega sodišča v Brežicah, kjer je A. A. tudi uveljavljal terjatev, med drugim tudi zoper ml. B. A., pri čemer zapuščinski postopek še ni zaključen. A. A. je tako v evidentnem konfliktu interesov z ml. B. A., glede na to, da ima do ml. hčerke sam terjatev iz zapuščinskega postopka D 165/2017, ki pa glede na navedbe iz samega sklepa in predloga za določitev sodnih penalov predstavlja tudi podlago za to, da je upnica kot dedinja po pokojni E. C. vložila predmetni predlog. A. A. glede ml. upnice, ki je sicer tudi sestra dolžnika, tako že zaradi konflikta interesov ne more biti njen zastopnik v predmetnem postopku in je treba predlog že v osnovi zavreči. Vendar sodišče tega ni upoštevalo, pač pa je navedlo, da konflikta interesov ni, češ da je tudi v postopku Okrožnega sodišča v Krškem N 1/2019 sodeloval njen oče kot njen zastopnik, kar pa dejansko ničesar ne pove o obstoju kolizije interesov. Tudi odločba CSD Y. z ničemer ne izkazuje, da v predmetni zadevi, kjer se to izrecno izpostavlja, ni kolizije interesov, in sodišče svoje odločitve v tem delu sploh ni obrazložilo, zato odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitev sodišča je sporna tudi glede načela formalne legalitete. S svojo razlago, da navedeno načelo ne pomeni nujno, da morajo biti nedenarne obveznosti izpolnjene tako, kot se glasijo, ampak je treba upoštevati tudi zasledovani namen, je sodišče prekoračilo upravičenja, ki jih ima v predmetnem postopku. Tako stališče ni pravilno, ker odpira vrata možnosti arbitrarnega odločanja in hkrati tudi predpostavlja upravičenost izvršilnega sodišča, da bi odločalo o izvršilnem naslovu. Takšno odločanje ne daje popolnoma nikakršne, ne pravne ne dejanske varnosti dolžniku. Razlaga sodišča v nobenem primeru ne sme iti v tako širino, da bi dodatno opredeljevalo vsebino izvršilnega naslova. Seveda ni v skladu z izvršilnem naslovu zahteva, da mora dolžnik pokazati prostore upničinemu očetu. Jasno je, da je upravičenka upnica sama in zgolj tako bi bila zahteva lahko tudi podana ter sklep izdan s tako vsebino. Kdo ga je upravičen izvršiti, je povsem druga okoliščina, o kateri se v predmetnem postopku niti ne more razpravljati in zato sklicevanje na določila Družinskega zakonika ni na mestu. Sodišče je izdalo sklep v korist osebe, ki sploh ni bila stranka sodne poravnave, poleg tega je celo določilo izvedbo dejanj, za katere v sodni poravnavi ni podlage. Dolžnika je zavezalo, da zakonitemu zastopniku upnice A. A. (in torej ne upnici) zaradi preverjanja stanja omogoči vstop v vse zaprte prostore nepremičnine na naslovu Cesta 1, X. Sodišče je tako dolžnika zavezalo, da omogoči vstop osebi, ki ni upravičenec iz sodne poravnave, da omogoči vstop osebi zaradi preverjanja stanja, kar prav tako ni določeno v sodni poravnavi, in to v zaprte prostore nepremičnine, čeprav sodna poravnava zaprtih prostorov ne omenja. Hkrati pa je izpustilo njen bistven element, da je dolžnik to dolžan omogočiti po predhodno usklajenem dogovoru. Dejstvo je, da upnica ni niti navajala in še manj dokazala, da je prišlo do kakršnegakoli usklajevanja, kaj šele uskladitve termina ogleda nepremičnin, pri čemer je uskladitev bistvena že zaradi varstva pravic najemnikov. Prav tako je predhodna uskladitev potrebna iz razloga, ker se je dolžnik zavezal omogočiti vsem dedičem skupaj vpogled dvakrat letno in ne torej vsakemu posebej. Dejstvo, da je dolžnik omogočil ogled nepremičnine že v letih 2019 in 2020 in pokazal vse prostore, ki jih je lahko, ne pomeni, da je bil to dolžan izpolniti na podlagi sodne poravnave. Upnica niti ni izkazala, da bi prišlo do usklajevanja vseh upravičencev za vstop v nepremičnine. Nesprejemljivo je tudi, da sodišče ni upoštevalo neresničnega zatrjevanja upnice, da si prostorov ni ogledala. Upnica tudi ni specificirala, v katerem delu sodna poravnava ni bila izpolnjena. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da je zakoniti zastopnik dejansko pristal na to, da se zaprtih prostorov ne odpira. Absurdna je tudi sama določitev višine penalov, saj sodišče samo navede, da si je zakoniti zastopnik ogledal vse prostore razen ene zaklenjene sobe. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da so bili sodni penali v višini 60,00 EUR predlagani za izpolnitev dveh obveznosti, glede ene pa je bil predlog že pravnomočno zavrnjen. Napačno je sodišče tudi naložilo izpolnitev obveznosti v 15 dnevnem roku od vročitve sklepa in ne šele po poteku 15 dnevnega roka po morebitni pravnomočnosti sklepa. Glede vrednosti spornega predmeta je sodišče napačno upoštevalo ZPP, čeprav je v zvezi s stroški postopka določitve sodnih penalov samo navedlo, da je treba uporabiti ZIZ. Napačno dolžniku ni priznalo nobenih stroškov, saj sploh ni upoštevalo, da je upnica uspela zgolj v delu svojega predloga. Glede ene obveznosti je bil predlog pravnomočno zavrnjen in je popolnoma nesprejemljivo, da se to v stroškovnem delu ni z ničemer upoštevalo. Sodišče se je poslužilo povsem samosvojega sistema odločanja o stroškov, ki je je v izrazito škodo dolžnika in kaže na neenakopravno obravnavanje strank. Glede na uspeh, načelo pravičnosti in upoštevaje okoliščino, da je bila poravnava v pretežnem delu izpolnjena, je povsem nesprejemljivo, da se dolžniku naložijo v plačilo vsi stroški upnice. Dolžnik priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba delno ni utemeljena, delno pa je utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je ponovno odločalo o delu zahteve ml. upnice B. A. za določitev sodnih penalov zaradi uveljavitve nedenarne terjatve, to je v delu, v katerem ml. upnica od dolžnika zahteva, da njenemu zakonitemu zastopniku, očetu A. A., omogoči vstop v vse zaprte prostore nepremičnine na naslovu Cesta 1, X., zaradi preverjanja stanja nepremičnin. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikovo stališče, da po izvršilnem naslovu ni dolžan omogočiti vstopa tudi vse zaprte prostore nepremičnine na naslovu Cesta 1, X., in pojasnilo, da sodne poravnave ni mogoče razlagati dobesedno, temveč je treba upoštevati tudi njen namen. Pritrdilo je sicer dolžnikovem navedbam, da v izvršilnem postopku (oziroma postopku določitve sodnih penalov) velja načelo stroge formalne legalitete, tako glede terjatve, ki naj se izvrši, kot tudi v subjektivnem smislu. Vendar pa, kot navaja sodišče prve stopnje, to ne pomeni, da morajo biti nedenarne obveznosti izpolnjene dobesedno tako, kot se glasijo, ampak je treba upoštevati tudi namen, ki naj se doseže z izpolnitvijo obveznosti. Ta pa je po presoji prvostopenjskega sodišča v tem, da dolžnik upnici omogoči vstop v vse prostore zadevne nepremičnine (ne glede na to, ali so odprti ali zaprti oziroma zaklenjeni, in tudi ne glede na to, ali se prostori oddajajo v najem). Ker pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da dolžnik zakonitemu zastopniku upnice A. A. vstopa v dve sobi ni omogočil, je štelo, da je predlog za določitev sodnih penalov glede te obveznosti po temelju utemeljen. Ni namreč sledilo niti navedbam dolžnika, da ni dolžan omogočiti vstopa v prostore nepremičnine na naslovu Cesta 1, X., A. A., glede na to, da je upnica po izvršilnem naslovu ml. B. A. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je upravičenka iz materialnopravnega razmerja v konkretnem primeru sicer brez dvoma ml. B. A. in lahko izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova načeloma zahteva samo tisti, ki je kot upravičenec iz materialnopravnega razmerja naveden v izvršilnem naslovu. Vendar pa je sodišče upoštevalo tudi 147. člen Družinskega zakonika (DZ), po katerem otrokovo premoženje upravljajo v njegovo korist njegovi starši, in tudi trditve samega dolžnika, da je prostore, s katerimi upravlja, pokazal ravno zakonitemu zastopniku in ne ml. upnici. Zato po mnenju prvostopenjskega sodišča ni mogoče šteti, da je vsebina predloga upnice zgolj zato, ker od dolžnika zahteva, da zakonitemu zastopniku upnice (in ne sami upnici) omogoči vstop v nepremičnine, v neskladju z izvršilnim naslovom.

7. V zvezi z vprašanjem, kako je treba razumeti v izvršilnem naslovu dolgovano obveznost omogočiti zakonitemu zastopniku upnice, A. A., vstop v prostore nepremičnine na naslovu Cesta 1, X., je višje sodišče že zavzelo stališče v svojem sklepu II Ip 1705/2021 z dne 7. 12. 2021, izdanem v obravnavani zadevi, in pri njem vztraja tudi v tem pritožbenem postopku. V nasprotju z dolžnikom torej meni, da je treba upoštevati tudi namen sodne poravnave, ki je v tem, da se dedičem po pokojni E. C. omogoči vstop v nepremičnino kot takšno, torej v vse prostore v njej, ne glede na to, ali so odprti ali ne.1 Razloge za tako stališče je višje sodišče pojasnilo že v svoji prejšnji, prej omenjeni odločbi, II Ip 1705/2021, in se na razloge v njej v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi v tem sklepu. Dolžnikovim navedbam, ki jih ponavlja v obravnavani pritožbi, da v izvršilnem naslovu ni podlage za naložitev dolžniku, da mora omogočiti vstop tudi v zaprte prostore nepremičnine na naslovu Cesta 1, X., zato ni sledilo. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede vsebine obveznosti omogočiti vstop v nepremičnino na navedenem naslovu odločilo mimo izvršilnega naslova, oziroma da je preseglo svoja upravičenja, ki jih ima v predmetnem postopku. V zvezi s tem višje sodišče le še dodaja, da načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi povsem sámo določilo vsebino dolžnikove obveznosti, ali da bi presojalo njegovo pravilnost in zakonitost. Ni pa v neskladju z načelom formalne legalitete, če sodišče izvršilni naslov v določeni meri tudi razlaga, oziroma če sámo dokončno določi njegovo vsebino, ko je ta vsaj objektivno določljiva.2

8. Dalje dolžnik v pritožbi uveljavlja, da ni v skladu z izvršilnim naslovom naložitev dolžniku, da mora omogočiti vstop v vse prostore konkretne nepremičnine A. A., saj je jasno, da je upravičenka po izvršilnem naslovu ml. B. A. Višje sodišče tudi glede tega pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki so povzeti zgoraj.3 Načelo formalne legalitete v subjektivnem smislu zahteva, da je, razen pod pogoji iz 24. člena ZIZ, podana identiteta med strankama iz izvršilnega naslova in strankama iz predloga za določitev sodnih penalov. V obravnavani zadevi je upnica po izvršilnem naslovu ml. B. A., ki je kot upnica navedena v predlogu za določitev sodnih penalov in v korist katere je bil izdan tudi izpodbijani sklep. Le-ta tako ni v neskladju z načelom formalne legalitete, kot skuša prikazati pritožba. Res je sicer sodišče prve stopnje naložilo dolžniku, da mora omogočiti vstop v nepremičnine zakonitemu zastopniku upnice, A. A. in ne njej sami, kar pa je pravilno, glede na to, da je upnica še mladoletna. Mladoletne otroke namreč zastopajo njihovi starši, če zakon ne določa drugače, in tudi upravljajo z njihovim premoženjem v njihovo korist (145. in 147. člen DZ). Ne gre torej za to, da bi bil izpodbijani sklep izdan v korist zakonitega zastopnika ml. upnice. Izdan je bil v korist upnice, torej materialnopravne upravičenke po izvršilnem naslovu, in sicer na način, da zakoniti zastopnik vstopi v zadevno nepremičnino v imenu in za račun ml. upnice.4 S tem, ko je sodišče prve stopnje naložilo dolžniku, da mora omogočiti vstop v nepremičnino upničinemu zakonitemu zastopniku, je torej določilo le način izvršitve obveznosti. S tem v zvezi višje sodišče tudi pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni izkazana s strani dolžnika zatrjevana kolizija interesov ml. upnice in zakonitega zastopnika. Čeprav je bila A. A. s sodno poravnavo v zadevi I P 169/2016 priznana terjatev do zapuščine in je ena od dedinj tudi ml. upnica B. A., je treba upoštevati odločbo Centra za socialno delo Z., št. 000 z dne 5. 9. 2019, iz katere izhaja, da ni več potrebe po skrbniku za poseben primer za ml. upnico za varstvo njenih pravic in koristi v zapuščinskem postopku D 65/2017 po pokojni materi E. C., saj ni več navzkrižja interesov med otrokom in staršem glede na sklenjeno sodno poravnavo v zadevi I P 169/2016 z dne 20. 11. 2018. Na to odločbo CSD se je mogoče opreti tudi v predmetnem izvršilnem postopku in je pritožbeno vztrajanje pri uveljavljanju kolizije interesov neutemeljeno.

9. Dalje pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dolžnika zavezalo, da mora omogočiti vstop v nepremičnino na naslovu Cesta 1, X., _zaradi preverjanja stanja_, čeprav slednje iz sodne poravnave ne izhaja, po drugi strani pa je iz besedila izpustilo njen bistven element, in sicer, da je dolžnik dolžan omogočiti ogled zadevne nepremičnine _po predhodno usklajenem dogovoru_. Tudi te navedbe niso utemeljene. Res v sodni poravnavi ni določeno, da mora dolžnik omogočiti vstop v nepremičnine _zaradi preverjanja stanja_, vendar zgolj zaradi tega dodatka načelo formalne legalitete še ni bilo prekršeno. V sodni poravnavi določena obveznost namreč ni sama sebi namen, temveč je njen namen prav v tem, da se ostalim dedičem po pokojni E. C. omogoči spremljanje stanja nepremičnine, s katero dolžnik le upravlja. Kot rečeno, pa načelo formalne legalitete ne zahteva, da se sklep o določitvi sodnih penalov glasi dobesedno tako, kot se glasi izvršilni naslov. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da pa je po drugi strani prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu napačno izpustilo zapis iz sodne poravnave, da je dolžnik dolžan omogočiti vstop v nepremičnine _po predhodno usklajenem dogovoru_. Res je ta zapis iz sodne poravnave _po predhodno usklajenem dogovoru_ sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izpustilo. Vendar pa je to tudi razumljivo, glede na ugotovitev, da dolžnik svoje obveznosti ni v celoti prostovoljno izpolnil in mu je zato sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom skladno s prvim odstavkom 269. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 212. členom ZIZ naložilo, da mora navedeno storiti v dodatno postavljenem roku 15 dni, za primer, da niti v postavljenem roku ne bi tako ravnal, pa mu je določilo sodne penale. Navedeni zapis _po predhodno usklajenem dogovoru_ je že po naravi stvari mišljen le za primer prostovoljne izpolnitve obveznosti, čeprav sicer drži, da je dolžnik po sodni poravnavi dolžan omogočiti vstop v nepremičnino vsem dedičem po pokojni E. C. Ker pa ta ni bila v celoti prostovoljno izpolnjena, jo mora dolžnik izpolniti v dodatnem roku 15 dni in ni mogoče šteti, da bi bil tudi v takem primeru potreben predhodno usklajen dogovor. Nenazadnje je v sodni poravnavi določeno tudi, da mora dolžnik omogočiti vstop v nepremičnine po predhodno usklajenem dogovoru _dvakrat letno_, če sodišče določi dodaten rok za prostovoljno izpolnitev skladno s prvim odstavkom 269. člena OZ v zvezi z 212. členom ZIZ, pa zapis _dvakrat letno_ logično prav tako odpade. Sodno poravnavo je tako sodišče prve stopnje prve stopnje v izpodbijanem sklepu povzelo smiselno in je nasprotno pritožbeno stališče pravno zmotno.

10. Višje sodišče tudi ne sprejema pritožbenega očitka, da upnica ni izkazala, da bi se stranki predhodno usklajevali glede termina ogleda nepremičnin. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo zlasti nesporno dejstvo, da je dolžnik ogled dela nepremičnine dvakrat, v letih 2019 in 2020, že omogočil, kar kaže na to, da je do usklajevanja in končne uskladitve glede časa ogleda naposled le prišlo. Z nasprotnimi pritožbenimi navedbami dolžnik ne more uspeti.

11. Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da bi bilo mogoče dolžniku nalagati izpolnitev obveznosti šele po poteku 15 dnevnega roka po morebitni pravnomočnosti sklepa o določitvi sodnih penalov in ne že po njegovi vročitvi. Skladno s tretjim odstavkom 313. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ namreč začne rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti teči prvi dan po vročitvi odločbe stranki.5 Tudi v zvezi z vrednostjo spornega predmeta se je sodišče prve stopnje prav tako pravilno oprlo na ZPP, glede na to, da ZIZ o tem vprašanju nima nobenih določb (15. člen ZIZ).

12. Delno utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem dolžnik izpodbija višino določenih mu sodnih penalov. Kot sicer pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, je namen sodnih penalov (pri)siliti dolžnika k izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova, ki je ni že sam prostovoljno izpolnil. Višina sodnih penalov mora tako biti tolikšna, da je ta cilj lahko dosežen. Ena od okoliščin, ki vplivajo na višino določenih penalov, pa je tudi morebitna dolžnikova (delna) prostovoljna izpolnitev obveznosti (prim. drugi odstavek 269. člena OZ). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je dolžnik upnici oziroma njenemu zakonitemu zastopniku že omogočil vstop v zadevno nepremičnino in ogled prostorov v njej, z izjemo dveh sob. Vpogled v večino prostorov nepremičnine je bil torej upnici oziroma njenemu zakonitemu zastopniku omogočen, kar dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja. Prav tako drži, kar tudi navaja pritožba, da je upnica sodne penale v višini 60,00 EUR predlagala v zvezi z dvema nedenarnima obveznostma, glede ene od njiju (to je glede obveznosti omogočiti, da zakonitemu zastopniku upnice A. A. omogoči vpogled in kopiranje celotne poslovne dokumentacije E. C. s.p. za poslovno obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2019) pa je bil predlog za določitev sodnih penalov s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1790/2020 z dne 20. 4. 2021 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah I 195/2020 z dne 10. 11. 2020 že pravnomočno zavrnjen. Upnica je torej uspela le glede ene od uveljavljanih nedenarnih terjatev, pri čemer je tudi obveznost omogočiti vstop v zadevno nepremičnino že bila delno izpolnjena, saj je ogled večine prostorov v nepremičnini dolžnik zakonitemu zastopniku upnice že omogočil. Višje sodišče se strinja, da je sodišče prve stopnje oboje upoštevalo v premajhni meri in je posledično določilo previsoko višino sodnih penalov. Po presoji višjega sodišča je glede na vse navedeno primerna višina sodnih penalov 30,00 EUR dnevno, pri čemer bo takšen dnevni znesek dolžnika še vedno učinkovito silil k izpolnitvi obveznosti.

13. Nazadnje dolžnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka s predlogom za določitev sodnih penalov, čemur pa višje sodišče prav tako ni sledilo. O sodnih penalih sodišče odloča v izvršilnem postopku (212. člen ZIZ) in gre za institut, ki je alternativa izvršbi. Glede na to višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se je treba pri odločanju o stroških predmetnega postopka primarno opreti na določbe ZIZ, ki kot kriterij za povrnitev upnikovih stroškov določa potrebnost le-teh za izvršbo, za odločanje o dolžnikovih stroških pa je bistveno, ali je upnik dolžniku stroške postopka neutemeljeno povzročil (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Drži sicer, kar pravi pritožba, da je v obravnavani zadevi upnica po temelju uspela le glede ene od obeh uveljavljanjih nedenarnih obveznosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno upoštevalo, da je dolžnik na navedbe upnice glede obeh uveljavljanih terjatev odgovarjal z istimi vlogami, pri čemer je, kot rečeno, glede ene nedenarne terjatve upnica po temelju uspela. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, je tako stroške upničinih vlog mogoče šteti kot potrebne za izvršbo, čeprav je bil predlog upnice za določitev sodnih penalov glede ene obveznosti pravnomočno zavrnjen. Poleg tega tudi določba drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče ob delnem uspehu obeh strank eni stranki naloži, da mora nasprotni stranki povrniti del njenih stroškov postopka, pride v poštev le takrat, ko ne gre za stroške, ki bi vsakem primeru nastali, tudi če stranka ne bi niti delno uspela.

14. Po povedanem je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) v izpodbijani I./2 točki izreka tako, da se dolžniku določeni sodni penali znižajo za 20,00 EUR (na 30,00 EUR), v izpodbijani II. točki izreka pa tako, da se predlog upnice glede višine sodnih penalov zavrne še za dodatnih 20,00 EUR (to je za znesek, ki presega 30,00 EUR).

15. V ostalem delu pa je izpodbijani sklep pravilen in tudi natančno ter jasno obrazložen, pritožba pa neutemeljena. Višje sodišče jo je zato zavrnilo in sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. in II. točke izreka, ter v izpodbijanih III. in V. točki izreka, potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Predmet tega pritožbenega postopka je bila le ena nedenarna obveznost, pri čemer dolžnik s pritožbo po temelju ni uspel, uspel je le delno glede višine določenih sodnih penalov in delno glede stroškov postopka. Zato ni mogoče šteti, da bi upnica dolžniku stroške pritožbenega postopka neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi upnica, saj z njim ni v ničemer prispevala k zavrnitvi pritožbe v ostalem delu (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Glede na namen sodne poravnave je torej treba šteti, da je obveznost dolžnika po sodni poravnavi omogočiti vstop tudi v zaprte prostore nepremičnine. To je torej dolgovana obveznost, ki jo mora dolžnik izpolniti po izvršilnem naslovu in ni pravno pomembno v pritožbi zatrjevano dejstvo, da naj bi upničin zakoniti zastopnik ob ogledu nepremičnine privolil, da se zaprtih prostorov ne odpira. V zvezi s tem namreč dolžnik niti ne trdi nič bolj konkretnega, zlasti ne, da bi prišlo do morebitnega odpusta dolga. 2 Prim. Merc I., Izterjava obveznosti na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova, doktorska disertacija, Pravna fakulteta v Mariboru, 2021, str. 172 do 177. Glej tudi na primer VSM sklepa I Ip 525/2020 in I Ip 227/2019 ter VSL sklep II Ip 664/2019. 3 Glej 6. točka obrazložitve tega sklepa. 4 Odločilno je torej, da je bil izpodbijani sklep izdan v korist upnice po izvršilnem naslovu in ne okoliščina, da je dolžnik zakonitemu zastopniku (ne sami upnici) že tudi sam omogočil ogled nepremičnine. 5 S tem, da se z vložitvijo pritožbe tek paricijskega roka prekine in ta nato začne teči prvi dan po vročitvi odločbe višjega sodišča, s katero je pritožba zavrnjena, stranki, ki ji je naložena izpolnitev.