Jedro

Solidarnost dolžnikov mora biti izrecno opredeljena v tožbenem zahtevku in nato tudi v izreku sodbe, sicer gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele. Če se v obravnavani zadevi izpodbijana vrednost spornega predmeta deli na dva enaka dela in se tako pravica do revizije presoja za vsakega toženca, ta vrednost ne presega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Obrazložitev

Revizija se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna plačati tožniku 1.430.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2004 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 213.732 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrestni del zahtevka za čas od 8. 12. 2003 do 10. 6. 2004 je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsak stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in tudi sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena le v okvirih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Če uveljavlja tožeča stranka v isti tožbi več zahtevkov, ki imajo različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost in pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. Revizijo vlagata toženca zoper sodbo druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje, da sta dolžna tožeči stranki plačati 1.430.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka s tožbo ni zahtevala solidarnega oziroma nerazdelnega plačila vtoževanega zneska od tožencev in tudi izrek pravnomočne sodbe določa, da sta toženca tožniku dolžna plačati prisojeni denarni znesek. Niti v tožbenem zahtevku niti v izreku sodbe torej obveznost tožencev ni opredeljena kot solidarna obveznost. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v tožbenem zahtevku in nato tudi v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (412. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, sedaj enako 393. člen Obligacijskega zakonika). Če se v obravnavani zadevi izpodbijana vrednost spornega predmeta deli na dva enaka dela in se tako v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP pravica do revizije presoja za vsakega toženca, pa ta vrednost ne presega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

8. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožencev na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.