Jedro

Tožnica vse od nastanka invalidnosti dalje ni več zmožna opravljati dela na delovnem mestu fizioterapevt. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ne obstaja več delovna zmožnost za tožničino svoje delo, so izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavka 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranski intervenient sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2014. V odločbi št. ... z dne 14. 3. 2014 je v 1. odstavku izreka odpravilo ugotovitev, da je tožnica od 1. 4. 2014 zmožna za delo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju od 1. 4. 2014 do 8. 5. 2014 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Tožbo je zavrglo v delu za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za 9. 5. 2014. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodne odločbe sodišče prve stopnje ni posredovalo stranskemu intervenientu in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj le-tega ni ugotavljalo z izvedencem medicinske stroke. Posledično je pri svoji odločitvi napačno uporabilo materialno pravo ter sprejelo napačen zaključek. Bistvo zadeve je, da je bila tožnica zaposlena pri stranskem intervenientu. V zadnjem času je bila veliko časa v bolniškem staležu. Iz navedb tožnice izhaja, da sta bila dva razloga za bolniški stalež in sicer njeno psihično stanje, drugi razlog pa je njeno fizično stanje. Ko bolniški stalež ni bil podaljšan, pa se tožnica ni zglasila na delo. Zaradi tega je njen delodajalec (stranski intervenient) tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Že na obravnavi je stranski intervenient opozoril na „neposrečen“ postopek ugotavljanja invalidnosti, saj je invalidska komisija ugotovila invalidnost za nazaj. Z odločitvijo, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, se tožnici omogoča, da v danem primeru izigrava delovnopravno zakonodajo. Prvostopenjsko sodišče je odločbo ZPIZ ... z dne 19. 6. 2014 preširoko razlagalo ter izključno v korist tožnice. Navedena odločba razvršča tožnico v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami ter s polnim delovnim časom od 12. 2. 2014 dalje. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je tožnica do uveljavitve „pravice“ do premestitve na drugo delovno mesto v bolniškem staležu in da ji torej ni potrebno prihajati na delo dokler jo delodajalec ne bo premestil na drugo delovno mesto. Ker je bila odločba izdana 19. 6. 2014, delodajalec ni mogel vedeti, da bo tožnici priznana premestitev na drugo delovno mesto od 12. 2. 2014 in da tožnica od 12. 2. 2014 do dneva prejema odločbe oziroma do premestitve na drugo delovno mesto sploh ne rabi prihajati na delo. Razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami ne more in ne sme vplivati na njeno dolžnost prihajati na delo. Zdravniška komisija, sestavljena iz strokovnjakov medicinske stroke je tista, ki ima strokovno znanje o tem, ali je nekdo za delo zmožen ali pa za delo ni zmožen. Tožnica bi v vsakem primeru morala prihajati na delo. V kolikor pa dejansko dela ne bi zmogla opravljati ves delovni čas, pa bi morala to sporočiti svoji nadrejeni in zahtevati ustrezno lažje delo. Vsekakor pa ne more biti v pristojnosti tožnice, da sama sprejema odločitev, ali bo na delo prihajala ali ne. V kolikor bi sodišče štelo, da je vprašljiva odločitev zdravstvene komisije, bi moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Takšen dokaz bi moralo izvesti že na podlagi načela materialne resnice in pa preiskovalnega načela po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Ker sodišče tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, kar pomeni, da je potrebno napadeno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka. Sodišče nima strokovnega znanja in posledično ne pravice, da samo, brez mnenja izvedenca, sprejema zaključke, ki temeljijo na analizi medicinskih podatkov. Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim senatom. Tožeči stranki pa naj naloži plačilo stroškov, ki so nastali stranskemu intervenientu. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo drugih postopkovnih določb, na katere stranski intervenient opozarja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je sodno odločbo namesto pooblaščencu, posredovalo na naslov stranskega intervenienta. Iz povratnice v spisu je razvidno, da je bila vročitev opravljena 12. 11. 2014. Šele naknadno je sodno odločbo posredovalo tudi pooblaščencu stranskega intervenienta, ki mu je bila sodna odločba vročena dne 19. 12. 2014. Torej šele tega dne je bila vročitev pravilno opravljana, kar pa na samo zadevo ne vpliva. Stranski intervenient je namreč po pooblaščencu pravočasno vložil pritožbo zoper sodno odločbo. Iz pritožbe izhaja, da je bil s sodno odločbo seznanjen in mu je vsebina poznana.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 3. 2014. Z omenjeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnica zaradi bolezni od 15. 3. 2014 do 21. 3. 2014 začasno nezmožna za delo, od 22. 3. 2014 do 31. 3. 2014 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno in od 1. 4. 2014 dalje zmožna za delo. V zadevi je sporna odločitev, da je bila tožnica od 1. 4. 2014 dalje zmožna za delo v polnem delovnem času.

Ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo je urejeno v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in pa v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). V 1. odstavku 232. člena Pravil je določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Skladno z določbami omenjenih predpisov začasno nezmožnost za delo (bolniški stalež) ugotavljata tudi imenovani zdravnik in pa zdravstvena komisija.

Iz obrazložitve tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe tožene stranke izhaja, da je odločitev, da pri tožnici od 1. 4. 2014 dalje bolniški stalež ni več utemeljen, temeljila na mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 12. 2. 2014 in pa na odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 17. 2. 2014, ki je bila izdana na podlagi prej omenjenega mnenja invalidske komisije. Gre za nepravnomočno odločbo, zoper katero je tožnica vložila pritožbo. Bistvo spora je bilo vprašanje, kako tožničine zdravstvene težave vplivajo na njeno delovno zmožnost, s tem da se je upoštevalo, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za delo „fizioterapevt II - negovalna enota, diagnostična enota“. Na podlagi pritožbe tožnice zoper odločitev ZPIZ je invalidska komisija prve stopnje dne 17. 6. 2014 podala novo izvedensko mnenje (priloga A/22) iz katerega izhaja, da je bil po pritožbi tožnice komisiji posredovan dodaten opis delovnega mesta oziroma je bila pridobljena nova delovna dokumentacija z dne 28. 4. 2014. Komisija v novem mnenju ugotavlja, da so na delovnem mestu potrebne večje fizične obremenitve, kot je navedeno v predhodnih postopkih in da ima tožnica stalno delo s pacienti, kar jo tudi psihično obremenjuje. Pri tožnici gre za kronični recidiviantni cervikobrahialni sindrom s pripadajočo bolečinsko simptomatiko, podane so kongenitalne anomalije s hemivertebro C6-C7 ter začetno sekundarno degeneracijo. Gre tudi za kronični ledveni sindrom s spondilolistezo ter diskalnimi protruzijami. Na delovno zmožnost pa vpliva tudi depresivni sindrom. Na podlagi omenjenega mnenja je ZPIZ izdal novo odločbo št. ... z dne 19. 6. 2014, s katero je tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažja in psihično manj zahtevna dela, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, ne v globljih predklonih ali rotacijah trupa nad 30 stopinj, vsaj 1/3 delovnega časa sede, s polnim delovnim časom od 12. 2. 2014 dalje. Delodajalcu je tudi naložil, da je dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankami tudi ni sporno, je navedena odločba postala pravnomočna.

Upoštevaje navedeno odločbo tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica že vse od nastanka invalidnosti, torej od 12. 2. 2014 dalje ni več zmožna opravljati dela na delovnem mestu „fizioterapevt II (negovalna enota, diagnostična enota)“. S tem, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ne obstaja več delovna zmožnost za tožničino svoje delo, v tem primeru so tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavka 232. člena Pravil za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo tudi za sporno obdobje, torej za čas od 1. 4. 2014 pa do 8. 5. 2014. Za 9. 5. 2014 pa je sodišče prve stopnje pravilno tožbo v tem delu zavrglo, saj je bil tožnici s tem dnem že priznan nov bolniški stalež. Vzrok začasne nezmožnosti za delo je bolezen. Tožnica je v dokazne namene predložila tudi medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bila v spornem obdobju obravnavana tako pri specialistki psihiatrije, ki v svojih izvidih npr. 25. 3. 2014, 9. 4. 2014, 9. 5. 2014 (priloge A5 - A7) ugotavlja, da gre pri tožnici za hudo depresivno epizodo in ji je bil tudi predlagan bolniški stalež. Navedeni izvidi zgolj potrjujejo ugotovitve invalidske komisije, da so bile pri tožnici prisotne zdravstvene težave, zaradi katerih začasno ni bila zmožna za delo. V spisu so tudi izvidi, ki izkazujejo fiziatrično - fizioterapevtsko obravnavo, ki se je začela 7. 4. 2014 in bila zaključena 11. 4. 2014. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi sklicuje tudi na omenjene izvide, vendar ne način, kot to uveljavlja stranski intervenient v pritožbi, torej da bi sodišče analiziralo medicinske podatke, temveč zgolj povzema ugotovitve lečečih specialistov, razvidnih iz izvidov in sicer, da tožnica od 1. 4. 2014 dalje začasno ni bila zmožna za delo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče dejansko stanje razčiščevati še s postavitvijo sodnega izvedenca s področja medicine. Kot je bilo že omenjeno je bila za odločitev bistvena že pravnomočna odločba ZPIZ iz katere izhaja, da tožnica že od 12. 2. 2014 dalje ni več zmožna za svoje delo. V tem primeru torej ni bilo potrebno še dodatno razčiščevanje s postavitvijo sodnih izvedencev. Nenazadnje tak dokazni predlog na zadnji glavni obravnavi izrecno niti ni bil postavljen oziroma stranski intervenient ob sklepu sodišča prve stopnje, da se zavrnejo predlagani dokazni predlogi ni uveljavljal morebitne relativne kršitve določb postopka po 1. odstavku 286.b člena ZPP.

Glede pritožbenih navedb, da gre za „neposrečen“ postopek ugotavljanja invalidnosti, saj je invalidska komisija ugotovila invalidnost za nazaj, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila izdana pravnomočna odločba ZPIZ. V primeru, da je stranski intervenient menil, da je ta odločba nepravilna oziroma nezakonita, bi moral omenjeno uveljavljati s pritožbo zoper odločitev ZPIZ, ne pa v predmetnem postopku. Za sporno odločitev glede bolniškega staleža so namreč take pritožbene navedbe pravno irelevantne. Enako tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izigravanje delovnopravne zakonodaje. Ali je tožnica s svojim ravnanjem kršila delovnopravne obveznosti je predmet delovnega spora, ne pa spora v zvezi z ugotavljanjem njene začasne nezmožnosti za delo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da stranski intervenient sam trpi svoje stroške pritožbe.