Jedro

Četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o elementih odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Te so protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom. To ni bilo ugotovljeno, protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevati pa je še domnevo vzročnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna za tožnika na znesek 3.216,32 EUR obračunati in plačati davke in prispevke.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku neto znesek 3.216,32 EUR, na ta znesek obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke, od neto zneska pa plačati zakonske zamudne obresti od 29. 9. 2013 do plačila, v roku 8 dni. Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka povrniti tožniku stroške postopka v višini 943,35 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je terjatev obravnavalo kot nadomestilo in kot odškodnino. Izpostavlja nejasno opredelitev narave terjatve. Ne strinja se, da gre za posebno odškodninsko terjatev, glede katere ni treba ugotavljati elementov odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, vzročna zveza, krivda). Teh tožnik ni zatrjeval, hkrati pa mu tudi ni nastala škoda na premoženju. Po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami tožniku za čas dela v tujini pripada zgolj fiksno določena plača z dodatki, torej plača za 174 ur ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Tožnik je upravičen le do dodatkov, povračil in nadomestil, ki so določena v Uredbi in do fiksno določene plače. Premoženje se mu glede na zatrjevano škodo – neizkoriščeni dnevi tedenskega počitka – ni v ničemer zmanjšalo in se ob zagotovitvi tedenskega počitka ne bi povečalo. Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti je potrebno upoštevati institute iz 140., 153. in 171. člena OZ. O počitku je tožena stranka vodila evidence, ki jih sodišče ni upoštevalo. S tem je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz evidenc razvidno, kdaj je imel tožnik zagotovljen predpisan počitek. Gre za uradno evidenco, ki se je vzpostavila prav zaradi dokazovanja v sporih. Zgolj drugačno razumevanje načina življenja in dela v vojaški bazi na misiji v tujini ne more izničiti veljavnosti in pomena evidenc. Pripravljenost ne pomeni, da prostih dni ni bilo. Gre za splošen status kontingenta na vsaki misiji. Zgolj nošenje uniforme ne pomeni, da pripadniku počitek ni bil omogočen, potrebno je ugotoviti, ali je imel tisti dan druge zadolžitve. Priče A.A., B.B. in C.C. so potrdile, da je bil tedenski počitek vselej zagotovljen in da na prosti dan pripadniki niso imeli zadolžitev. Direktiva 2003/88/ES in Direktiva 89/391/EGS dopuščata določena odstopanja na obrambnem področju glede tedenskega počitka, kar pomeni, da ureditev iz drugega odstavka 53. člena ZSSloV, po kateri je lahko pravica do dnevnega počitka omejena, ni v nasprotju z direktivama. Četudi tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek, sta mu bila zagotovljena posebni misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur. Ti pravici predstavljata enakovredno nadomestilo za počitek. Pri opravljanju dela v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar pa vpliva tudi na razumevanje počitka. Pripadniki so na misijah v tujini vsak dan, kar pa jim ne onemogoča tedenskega počitka, četudi takrat ne morejo delati vsega, kar se jim zahoče. Specifike življenja na misiji ne pomenijo opravljanja dela. Tožena stranka je dokazala, da je bil tožniku na misiji tedenski počitek zagotovljen.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je le v manjšem delu zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je sprejeta odločitev materialno pravno pravilna.

5. Tožnik je bil v obdobju od 29. 3. 2013 do 29. 9. 2013 na opravljanju vojaške službe v mirovnih silah na Kosovu. V tem obdobju je koristil misijski dopust v trajanju 18 dni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mu v času misije ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka v trajanju 23 dni.

6. Obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke. Glede temelja terjatve je relevanten tudi 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki poleg pravice do dnevnega počitka določa v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek. Tega ne spreminja niti sklicevanje pritožbe na Direktivo 2003/88/ES in Direktivo 89/391/EGS.

7. V sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 je Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi glede narave terjatve pojasnilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena ZSSloV se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki smiselno enako kot 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje naravo terjatve opredelilo do te mere nejasno, da je storilo bistveno kršitev določb postopka. Četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o elementih odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Te so protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom. To ni bilo ugotovljeno, protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevati pa je še domnevo vzročnosti. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na določbe 140. člena (privolitev oškodovanca), 153. člena (oprostitev odgovornosti) ter 171. člena (deljena odgovornost) OZ.

9. Tudi očitek protispisnosti ni podan. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidenci, pač pa jih je preverilo po vsebini (ko je v zvezi s tem izvedlo dokaze z zaslišanji tožnika in prič, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju), ni kršilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je sledilo ustaljeni sodni praksi, na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, saj gre za različna instituta.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dni dejansko proste dneve. Sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve zgolj na stanje pripravljenosti in obvezo nošenja uniforme, na kar se v pretežnem delu navezuje pritožba, temveč tudi na druge ugotovljene naloge, ki jih je opravljal tožnik in ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 12-15 obrazložitve, kot so čiščenje orožja, pripravljanje vozil, obvezni sestanki, raznašanje vode, pranje perila itd., vse izhajajoč iz izpovedi tožnika ter prič D.D, E.E. (neposredno nadrejeni tožniku) in F.F.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, zakaj ni sledilo drugačnima pisnima izjavama prič A.A. in C.C ter izpovedi priče B.B.. Pritožbeno sodišče se z razlogovanjem strinja.

12. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur enakovredno nadomestilo za morebitne neizrabljene dneve tedenskega počitka. Gre za različne institute. Prav tako sklicevanje na specifike vojaške službe v tujini ne more vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane. Četudi je narava dela na misijah takšna, da je toženi stranki tedenski počitek težko zagotoviti, je to ne razbremenjuje obveznosti, da ga zagotovi, predvsem pa ne daje podlage za zavrnitev zahtevka. Ravno plačilo, kot je predmet tega spora, je primer nadomestila za delavčevo neizkoriščeno pravico iz delovnega razmerja.

13. Glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pa pritožba utemeljeno izpodbija del odločitve, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s tem vprašanjem v že omenjeni zadevi VIII Ips 226/2017 poudarilo, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Ob izplačilu prejemka je to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je treba tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo (358. člen ZPP) in izpodbijano sodbo v navedenem manjšem delu spremenilo (358. člen ZPP), kar pa ni vplivalo na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, tako da je v ostalem pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).